Kaj Muskov nakup Twitterja pomeni za kristjane

Foto: depositphotos.com,

Elon Musk je v ponedeljek sklenil dogovor o nakupu Twitterja za približno 44 milijard dolarjev, kar je pomenilo prelomni trenutek: najbogatejša oseba na svetu bo očitno kmalu obvladovala pomembno platformo za globalno komunikacijo in politični diskurz.

Nekateri spremembo lastništva Twitterja vidijo kot grožnjo demokraciji, drugi menijo da se bo sedaj to omrežje končno osvobodilo izpod jarma cenzure.

Brez lažnih upov

Da ne bo pomote: nad g. Muskom med kristjani ne bi smelo biti posebnega navdušenja že zaradi njegovega stila življenja. Je namreč prej »tipični izdelek« Zahodne kulture kot pa njen rešitelj: je izvrsten poslovnež, a hkrati »ultra-kapitalist«, ki ni znan po dobrodelnosti. Nima se za kristjana, čeprav se menda z Jezusovimi nauki kar strinja. Tudi glede zasebnega življenja si ga nihče ne more jemati za zgled, posebej glede na informacije, da je bilo pet od njegovih osmih otrok rojenih s pomočjo umetne oploditve, še en otrok pa z nadomestnim materinstvom, pri čemer gre – če omenimo samo en problem – zaradi selektivnih splavov za zelo problematične prakse.

Poveličevati takšnega človeka torej ne gre, se je pa zavzel za večjo svobodo govora na enem najpomembnejših družbenih omrežij. Zato je postal zaveznik cenzuriranih skupin, med drugim katoličanov, pa tudi tistih, ki z nami delijo prepričanje o nekaterih bistvenih vprašanjih naše družbe.

V zadnjih letih je namreč postalo vse težje oznanjevati tiste bolj »sporne« resnice vere, posebej ko gre za katoliško brezpogojno zaščito dostojanstva človeškega življenja. Svoboda govora in njeno oviranje pa se danes najbolj vidi prav v medijih in na družbenih omrežjih.

Katoliški pogled na svobodo govora

Pravica do svobode govora je sicer ena izmed najbolj komentiranih v zadnjih letih. Katoliška cerkev, ki ima sicer v zadnjih stoletjih bogato zgodovino oviranja svobode govora, kar pa sodi v vsakokratni zgodovinski kontekst, je danes v svojih stališčih jasna, tudi zato, ker je katoliško mnenje postalo nišno in si mora vedno znova priboriti svoje mesto v družbi.

Zato velja, da svoboda govora izhaja iz dolžnosti vsakogar, da išče resnico in ji služi, kot uči II. Vatikanski koncil v Izjavi o verski svobodi (Dignitatis humanae). Koncil pravico do izražanja lastnega mnenja celo tesno poveže s človeškim dostojanstvom. Ovirati nekoga pri svobodi govora je v bistvu napad na dostojanstvo posameznika (Gaudium et Spes 73).

Kar pa seveda ne pomeni, da Cerkev zagovarja neomejeno pravice do svobode govora. Širjenje laži, spodbujanje sovraštva in nasilja proti drugim osebam ali skupinam seveda ne zadosti pogoju iskanja resnice, ki smo ji kristjani zavezani.

Twitter je sicer greznica, a tudi tam moramo biti prisotni

Kar se tega tiče, je Twitter že zdaj precej problematičen: zna biti prava greznica mnenj, ki si jih njihovi avtorji nikoli ne bi dovolili izražati v javnosti, brez skrivanja za psevdonimi.

A komentarji uporabnikov so vendarle »mikro raven« družabnih omrežij. Pomembnejši pa je »makro nivo« širjenja idej in svetovnih nazorov, pri čemer vpliva družabnih omrežij ne smemo podcenjevati in tudi ne dovoliti, da so nekatera mnenja samodejno cenzurirana.

Cenzura je namreč začela delovati tudi v Sloveniji, če se spomnimo samo blokade tednika Družina na Facebooku pred dvema letoma. Sprememba lastništva Twitterja ima zato lahko pomembne posledice tudi za možnost oznanjanja v našem svetu nepriljubljenih tem katoliške vere.

Sprememba lastništva Twitterja ima lahko pomembne posledice tudi za možnost oznanjanja v našem svetu nepriljubljenih tem katoliške vere.

Nič ne bo brez osebnega prispevka

Vendar pa niti sprememba na vrhu enega največjih družabnih omrežij na svetu nič ne koristi, če:

Prvič, ne sprejmemo dejstva, da družabna omrežja včasih res spominjajo na kanalizacijo, a da mora prav tam biti slišano tudi naše mnenje.

Drugič, če si ne priznamo – to spoznanje verjetno čaka tudi Cerkev – da danes družabna omrežja, s svojimi dobrimi in slabimi posledicami, oblikujejo mišljenje mnogih ljudi, posebej mladih. Družabna omrežja mlade vzgajajo, starejše pa utrjujejo v njihovem prepričanju, in so zato pomemben del našega časa.

Tretjič, treba je poskrbeti, da je naš glas slišan, in torej podpreti  prizadevanja tistih, ki so se pripravljeni vključiti v mukotrpno življenje na družabnih omrežjih s svojimi prispevki. Naj bo video, ki ga ob nedeljah posname nadškof, pogovor na radiu ognjišče, članek portala Domovina ali katerakoli druga kvalitetna vsebina: vsako prizadevanje v digitalnem svetu je treba podpreti vsaj z »všečkom«, da se glas širi, sicer dobre stvari utonejo v morju algoritmov, spisanih po diktatu njihovih lastnikov.

Te naloge, namreč lastnega udejstvovanja na družabnih omrežjih in v družbi, ne more nadomestiti nihče in noben denar. Konservativna opcija v Sloveniji se mora glede tega še marsikaj naučiti.

12 komentarjev

    • kdo pa je “za nas” oziroma kdo oz. kaj sploh smo “mi”? V članku je govora o “katoliški brezpogojni zaščiti dostojanstva človeškega življenja”, kar v resnici lahko zveni precej votlo in dvolično. Neredko se dogaja da ljudje, ki so proti splavu, umetnim oploditvam, nadomestnemu materinstvu ipd. so sočasno in kljub pomanjkanju znanja in praktičnih kliničnih izkušenj ostro proti tistemu, kar dokazano brani zdravje in življenje najbolj šibkih in zaščite potrebnih med nami. Ti ljudje so recimo proti cepljenju (proti covid-19 ali nasplošno) ali proti že vsaj stoletje empirično dokazano učinkovitim ukrepom za upočasnitev širjenja epidemij kapljično/aerosolno prenosljivih bolezni. In denimo ko je zakonska zapoved odpravljena in ostane samo še etično priporočilo stroke o nošenju mask tudi v (recimo zaprtih) krajih bogoslužja, so cerkve – tj. kraji z veliko ranljivih ljudi oz. ljudi, ki imajo stike z ranljivimi osebami – zopet polne ljudi brez mask, od duhovnika dalje.

  1. Avtor gleda podarjenemu konju v zobe, ko mu očita da ni pravi kristjan. Zato zavrača odpravo cenzure, ki se obeta, čeprav bi le ta zelo koristila kristjanom. Medtem pa je Bidnu odpuščeno, ko zagovarja splav, ker je pravi katoličan… ni čudno da smo samo še nišna religija.

  2. Voli naj stranko, ki se najbolj približuje Družbenem nauku Katoliške Cerkve.
    *****
    Krščanski fundamentalisti ne bodo nikoli razumeli niti sekularne liberalno-demokratske ureditve niti Jezusovega nauka. Zagledani so v cerkev kot institucijo in bi najraje videli, da bi le-ta spet bila oblast, kot je to bilo v srednjem veku.

    Jezus je rekel: “Daj cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega.” S tem je razmejil zemeljsko kraljestvo od božjega. V modernem jeziku bi rekli, da je postavil mejo med cerkvijo/vero in sekularno državo. Tega mnogi kristjani ne morejo razumeti.

    Naloga cerkve ni politično arbitriranje, temveč učenje Jezusovega nauka. Kristjani so v vseh strankah in pričakujejo nediskriminatorno obravnavo. Politične preference cerkve niso v skladu niti z Jezusovim naukom, niti niso koristne za interese institucije.

  3. Škof lahko stokrat zagrmi, vsi na volišče, volite po svoji vesti. Ne pomaga, vest je malo kosmata, vidi golobe miru, misli, da je že vsak Golob pravi golob.Tudi družina tega milijarderja je po moje kar nekaj. Otroke mu itak vzgajajo varuške, nič me nebi začudilo, če niti imen vseh otrok ne bi poznal.

Komentiraj