Kaj ljudje povedo o volitvah

Zelo živo se spominjam dne, ko smo se Žirovci poznega popoldneva, zdi se mi, da je bilo to le nekaj ur prej, preden so 26. junija 1991 v Ljubljani, na Trgu republike, razglasili samostojnost, v velikem številu zbrali pred cerkvijo. Tja sem odhitela bolj kot ne po službeni dolžnosti, saj sem morala pripraviti krajšo reportažo. Med potjo sem srečala žal že pokojnega sokrajana Ivana Cankarja, ki je sicer živel v Helsinkih.

Začela sva kramljati, in ko mi je z vznesenimi besedami, nabitimi z domovinskimi čustvi, začel razlagati, kako srečen je, da bo še za časa življenja doživel samostojnost njemu tako ljube Slovenije, sem bila ganjena do solz. Kaj točno se je dogajalo pred šolo, ne vem več. Nikoli, ampak res – nikoli – pa ne bom pozabila Ivana. Njegovega gorečega domoljubja, ljubezni do domovine, neizmerne sreče, ki jo je doživljal ob osamosvojitvi Slovenije.

A sokrajanov je bilo na splošno strah prihodnosti. Bali so se maščevanja, povračilnih ukrepov. Spomin na povojno morijo je bil še kako živ. Še danes, ko kdaj naletijo na kakšen moj čisto vsakdanji in nedolžni zapis na Domovini, me zaskrbljeno potegnejo za rokav:

»A se nič ne bojiš, kaj bodo ''oni'' rekli?«

Oni? Kdo so ti ''oni''?!

Ko je bil potem Milan Kučan leta 1997 izvoljen še za drugi petletni mandat, sva se ob ponovnem Ivanovem obisku v domovini spet srečala. Bil je strašno razočaran. ''Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni,'' je bila misel, s katero sva se razšla.

Vzdušje na terenu sem kot lokalna novinarka kar dobro poznala. Ni mi bilo vseeno, ko so s časom tudi najbolj zagreti nehali hoditi na volitve. »Tako in tako imajo še naprej oblast v rokah tisti, katerih smo se leta 1991 želeli znebiti za zmeraj,« se je jezila soseda Mica.

Plebiscitarno vzdušje se je do danes kot milni mehurček razblinilo v zraku. Na državnozborskih volitvah v volilni enoti Škofja Loka 2, kamor spadamo, zasledim, da je leta 2018 SDS dobila 35,21 % glasov, LMŠ skoraj 13 %, NSi 12,09 %, LEVICA 7,47 %, SMC 5,74 %, SD 5,63 %, SLS 5,57 %. Leta 1996 je bila naša volilna udeležba 81,15 %, leta 2018 pa komaj 60,64 %.

O tem, zakaj je tako, smo se ''čisto navadni ljudje'' pogosto pogovarjali. So krivi (neprimerni) predstavniki ljudstva, ki so se znašli na volilnih lističih? Smo postali apatični, ker nam tudi mediji že trideset let govoričijo, da so lahko na oblasti le levi, ker so sposobni, desni pa ne, ker so buteljni? Podobno se je večkrat slišalo včeraj (6. 4.) na predvolilnem soočenju v Studiu ob 17h.

Spominjam se levega politika, ki je že sredi devetdesetih let desnico opredelil takole, citiram:

»To so občanke in občani, v katerih je globoko umeščena klerikalno-domobranska miselnost. Gre za ljudi, ki, med drugim, enačijo vero in politiko, državo bi podrejali cerkvi in njenim interesom. NOB pa razumejo kot nepotreben upor zoper nacifašizem in kot organizirano nasilje nad drugače mislečimi. To so tisti, ki so prepričani, da se jim godi krivica. Učiteljstvo in sistem sta kriva, da se niso šolali, mojstri in direktorji so krivi, da niso naredili vidnejše kariere, gospodarsko-politični sistem jim je onemogočil, da niso bogati, ugledni. Sem sodijo nevoščljivci vseh vrst.«

Levo sfero pa je opisal takole: »Šolani ljudje, ki poznajo zgodovino, domače in tuje razmere, dajejo prednost delu pred kapitalom, imajo distanco do ''večnih resnic'', so osvobojeni ksenofobičnosti, verjamejo v razvoj. Imajo tudi pozitiven odnos do NOB. Povečini nimajo težav v življenju. Vedo, da so sami svoje sreče kovač. So vesele narave, družabni, iznajdljivi, v odnosih z ljudmi neposredni, ne trpijo posebej od nevoščljivosti.«

Pa v zadnjih tridesetih letih to ni bil edini pokroviteljski (milo rečeno) odnos do desnice. Neštetokrat sem tudi sama slišala, češ, pisateljica, pišete knjige, vas ni nič sram, ker ste desničarka? Pogosto je zvenelo kot psovka.

Neštetokrat sem tudi sama slišala, češ, pisateljica, pišete knjige, vas ni nič sram, ker ste desničarka? Pogosto je zvenelo kot psovka.

Želja, da končno zaživimo v moderni, proevropski državi, v kateri bodo pošasti, ki smo jih spremljali v dokumentarcu o Jugoslovanski tajni službi na TVS, za zmeraj izginili iz slovenskega vsakdana, je včasih nedosegljiva kot zvezde na nebu.

Preprosti ljudje so v tridesetih letih izgubili upanje, da bo kdaj bolje. Starejši, ki so v trenutkih osamosvojitve jokali od veselja, počasi odhajajo. Kako razmišljajo njihovi nasledniki, mlajši rodovi? Malo mešano. Marsikaj je odvisno tudi od mehurčka, v katerem se gibljejo, od medija, ki ga spremljajo, od prijateljev, s katerimi se družijo.

Ljudska brezbrižnost

Na svojih pešpoteh se včasih ustavim, da z mimoidočimi kakšno rečemo. Nedavno me je gospa – ''zdravo kmečko dekle'' – prepričevala, da pa ona Janše ne bo volila, ker se je zlagal, da je bil v Kijevu. Njena spremljevalka pa je omenila, da je bil vnuk v isti paralelki kot Mesec, pa da je čisto fajn fant in bo svoj glas tudi ona dala njemu.

Ko sem ji omenila davke na nepremičnine pa sesalec za prah, je postala jezna. ''To so izmišljotine desnuharskih medijev!''

Predvolilna soočenja so negledljiva in neposlušljiva. Saj se spomnite besed Aleksandra Solženicina: »Vemo, da lažejo. Oni vedo, da lažejo. Oni vedo, da vemo, da lažejo. Mi vemo, da oni vedo, da mi vemo, da lažejo. Pa še vedno lažejo.« Žal mnogi temu, kar slišijo, tudi verjamejo. Pranje možganov še nikoli ni bilo tako izrazito kot tokrat.

Prijateljice bodo sicer volile desnico, a so tudi kritične. ''Svojim'' politikom najbolj zamerijo, da so premalo glasni. Želijo si, da bi bilo med njimi več skupnih nastopov pred javnostjo, ne le pred volitvami. Prav tako bi bile srečne, če bi se nekateri trikrat ugriznili v jezik, preden bi se pustili sprovocirati. Splošno mnenje je tudi, da so posamezniki z nenavadnimi izjavami svoji stranki naredili več škode, kot koristi.

Ljudje tudi v naših koncih, žal, hitro pozabljajo. K temu jih ''silijo'' tudi večinski mediji, ki dan za dnem pogrevajo zgolj in samo negativne stvari vlade in desnice nasploh. Pozabili s(m)o, da nas je ta vlada v komaj dveh letih ponovno postavila na evropski in svetovni zemljevid, da imamo najnižjo brezposelnost, da se tudi v naši dolini gradi in obnavlja več, kot se je kdaj koli prej. Negativna medijska propaganda je izničila dobre stvari, ki so v najtežjih trenutkih covida pomagale preživeti tudi nam, navadnim ljudem.

Če bodo šli tudi v naših koncih množično na volitve, bo to že skoraj čudež. Ljudem je postalo vseeno in to je najhuje, kar se lahko nekemu narodu zgodi.