Kaj leva kulturniška in profesorska srenja zdaj pričakuje od strank leve opozicije

Leto Janševe tretje vlade je tudi obdobje pogostih javnih pisanj raznovrstnih intelektualcev ter drugih aktivistov, kulturnikov, profesorjev levega politično-ideološkega zaledja. V njih večinoma izražajo zgražanje nad sedanjo "avtoritarno" oblastjo, ter hkrati podajajo bolj ali manj prikrita navodila strankam leve opozicije, kako se naj v parlamentu do oblasti vedejo.

Na tak način so svojim parlamentarnim predstavnikom vsilili projekt KUL, ki pa je nedavno neslavno propadel. Zdaj imajo zanje že nove napotke, ki jih podajajo v "javnem pismu slovenski politični opoziciji", objavljenem v Mladini.



Tudi v začetku tokratnega pisanja ne pozabijo izpostaviti svoje "zgroženosti nad slovensko družbeno razvalino", ki je prizadela vsa področja, s katerimi upravlja politika. In, kot pravijo, se v tej zgroženosti zavedajo, da Slovenija potrebuje temeljito preobrazbo.

"In da je treba odločno preseči in onemogočiti trenutno aktualne avtokratske tendence uveljavljanja avtoritete moči in oblastnega enoumja," pišejo, ter dodajajo, da je v skladu z odločitvijo za samostojno in neodvisno državo treba odločno onemogočati vse nedemokratične politične težnje ter sankcionirati zlorabe.

Po tudi že poznani in običajni kritiki predsednika republike, ki glede sedanje vlade vztraja v "krvni slepoti in gluhosti nekakšnega oprode", naslavljajo poziv na opozicijo, da "sodelovanje z neprikrito avtokratskim režimom in njemu podrejenimi političnimi karikaturami odločno zavrne."



Po njihovem prepričanju je slovenska politična opozicija pred velikim izzivom, od uspešnega soočenja s katerim je, kot pravijo, odvisna družbena legitimnost vsake opozicijske stranke posebej, s tem pa tudi upravičenost njenega obstoja.

"Razmere so, skratka, skrajno problematične, skrajno resne. In slovenska večinska javnost od demokratičnih političnih strank pričakuje, da bodo delovale v njenem interesu. Ta interes pa je preseganje plenilskega, oblastiželjnega rivalstva, laži, hinavščine, priskledništva in strankarskega kanibalizma – in odločen obrat v novo slovensko demokratično perspektivo," zapišejo.

Za "novo slovensko demokratično perspektivo" pa sta nujni razvojna vizija ter konkretno zastavljen organizacijski in izvedbeni načrt, trdijo, zato želijo javno podpreti vsa morebitna prizadevanja v tej smeri.

Konkretneje. Kot pravijo, od opozicijskih strank pričakujejo vsaj naslednje:

1. Sodelovanje pri reševanju zdravstvene krize, s čemer imajo v mislih sestavo strokovne in politično dovolj neodvisne skupine, ki bi s prepričljivo raziskavo in z argumenti stroke ustrezno razjasnila vladno nebulozo, da "odgovornost za tisoče presežnih okužb ter obolelih in mrtvih prevali na nekoga drugega."


2. Obramba ustavnosti in zakonitosti, pri čemer od opozicije pričakujejo sestavo skupine uglednih strokovnjakov, ki bodo dovolj kontinuirano in pregledno spremljali odstopanja od ustavnih načel, zakonitosti, morale in demokratičnih standardov ter kršitve na državni in lokalnih ravneh in s konkretnimi strokovnimi analizami obveščali javnost.


3. Vprašanja ekonomske realnosti in perspektive. Kot pišejo, zahtevajo, da opozicija poskrbi za strokovno kompetenten javni nadzor nad upravljanjem s sredstvi za okrevanje v pandemiji, za seznanjanje javnosti z vsemi netransparentnostmi pri njihovi porabi in vlaganjih ter sproženje razprav in postopkov v okviru pristojnih institucij


4. Kontinuirano spremljanje socialne problematike, "Ker je na socialnem robu in pod njim zmeraj več posameznikov in družin," od opozicije zahtevajo, da se opredeljuje do vladne socialne politike. Ponovno pričakujejo vzpostavitev skupin strokovnjakov, ki bodo problematiko spremljale in obveščale javnost, obenem pa politiko, ki bo presegala zgolj kritiziranje vladne politike in obstoječega stanje


5. Oblikovanje nove kulturne politike in kulturnega modela. Podpisniki ugotavljajo, da  so v odnosu do tega področja, ki pomeni "podobo in civilizacijsko živost nacije," tako vladne kot opozicijske politike že dalj časa gluhe in slepe in nevedne, zato pa seveda tudi neustrezne in nedorasle področju, s katerim upravljajo. Zahtevajo novo kulturno reformo in nov slovenski kulturni model, ki bo povezan iz "izobraževanjem, turizmom, z medgeneracijskimi odnosi, s človekovimi pravicami in nič manj s trajnostno naravnano uravnoteženostjo med naravnim, družbenim in gospodarskim kapitalom." Opažajo, da "dejavne opozicijske politike pa na tem področju tako rekoč ni."

"Opozicijska politika mora nemudoma v dobro organizirano, široko družbeno akcijo"

Ker Slovenija vse to potrebuje, po mnenju podpisnikov "čakanje na priložnost za prevzem oblasti v teh razmerah zagotovo ni prava politika."

Prav tako  jalovo kritizerstvo sedanje vladne politike brez strokovno argumentirane, široko sprejemljive in javno ozaveščene razvojne alternative sedanjim opozicijskim strankam ne bo prineslo potrebne legitimitete.

Zato je po njihovo "treba v akcijo", v "organiziranje strokovno kompetentnih dejavnosti, ki bodo lahko pomenile ustrezno družbeno platformo za nov razvojni ciklus."

Po njihovem prepričanju se večina državljank in državljanov zdaj dovolj dobro zaveda, da politika argumentov moči ne vodi k dobremu. "Vendar ob tem ne pričakujejo rivalskih poglabljanj razdora – in s tem podaljševanja obdobja slovenske družbene in politične razvaline."

"Opozicija se jim, skratka, mora predstaviti in približati z jasno razvojno vizijo, pozitivno sugestijo in iskreno, strokovno prepričljivo zavzetostjo za potrebne spremembe," pravijo.

Tega pa bo zmožna le v široko zastavljeni, programsko in izvedbeno usklajeni akciji ter ob posledično pridobljenem javnem zaupanju in podpori, podpisniki zaključujejo svojo javno pismo.