Kaj je Top Gun: Maverick zadel, Jurski Svet: Prevlada pa zgrešil

Dva filma, ki sta izšla to poletje, imata na videz mnogo skupnega: oba sta nadaljevanji izjemno uspešnih in priljubljenih filmov izpred več kot 30 let. Oba poleg likov iz osnovnega filma uvedeta tudi nekaj novih in ne skrivata, da se hranita z nostalgijo gledalcev.

Pa vendar po ogledu enega iz dvorane odidemo navdušeni, medtem ko pri drugem vso vožnjo domov razglabljamo, kako je sploh mogoče, da smo plačali toliko denarja za ogled tako neumnega filma.

Prvi je Top Gun: Maverick in drugi Jurski Svet : Prevlada, da ne bo pomote.

Kaj torej prvi ima, da ga vsi hvalijo, česar drugi nima?

Pristop k zgodbi

Začne se že s pristopom. Tom Cruise je v intervjuju za britansko televizijo povedal, da so ga leta in leta naprošali, naj posname nadaljevanje Top Guna, a jih je zavračal, dokler mu ni nekdo ponudil res dobrega scenarija. Takrat je začutil, da je čas dozorel in v film je bil pripravljen vložiti vso svojo energijo. Zgodba je neposredna, motivi likov so jasni, kar nazadnje privede do katarzičnega zaključka, ki krona tako izvorno zgodbo kot nadaljevanje.

Trojico filmov Jurski Svet, po drugi strani, je naplavilo 15 let po dveh nadaljevanjih prvega kultnega Jurskega Parka, vsakega manj priljubljenega od prejšnjega, tako pri kritikih kot pri občinstvu. Že v izhodišču torej poskus oživljanja nekdaj uspešne franšize, ki so se je gledalci že nagledali, predvsem z željo čim več zaslužiti. A ker je bil prvi del (2015) pri tem uspešen, so posneli še dve nadaljevanji, ki ne dosegata ne prvega Jurskega sveta, kaj šele Jurskega parka (1991).

Sporočilo

Drugi problem je sporočilo filma – kaj se iz videnega naučimo. Dobri filmi imajo jasno sporočilo, ki ga lahko povzamemo v nekaj besedah ali vsaj eni povedi. Top gun: Maverick kaže na pomen spoštovanja starejših in tradicije, po zgledu prvega filma pa še enkrat potrdi, da ne glede na to, kako velik je posameznikov ego, je v ključnem trenutku treba stopiti skupaj in postaviti interese skupine pred lastne. Morda lahko dodamo še nauk, da je kršenje pravil včasih potrebno, vendar mora posameznik tudi sprejeti posledice, ki jih takšno početje prinaša.

Pri Jurskem svetu sledimo mnogo različnim zgodbam, ki tudi ne prinašajo enotnega nauka. Nekako se nam zdi, da nam na koncu Prevlade skušajo dopovedati, da se pač svet spreminja, da dinozavri sedaj pač prosto živijo med nami v naravi in da je to nekaj, kar moramo sprejeti in se s tem navaditi živeti (pri čemer so dinozavri lahko metafora za marsikaj).

Na tej točki pa smo ostali že na koncu drugega filma. Poleg tega ne pokažejo nobenih koristnih orodij, kako se sobivanja z dinozavri pravzaprav lotiti. Raje se ukvarjajo z zlobnim direktorjem farmacevtskega podjetja (starejši, dobro situirani belec), ki se zlobno ukvarja z genskim inženiringom velikanskih kobilic za lasten profit.

Ko genom spreminja mlada ženska, to seveda ni problematično, ker ne želi obogateti, temveč pomagati svetu premagati gensko pogojene bolezni. Da donosi lasten klon, le z odstranjenim genom za kronično bolezen, kmalu za tem pa za dotično boleznijo sama umre in zapusti »hčerko« osirotelo, brez očeta, nam predstavijo kot herojsko žrtev in ne kot slabo materinstvo. Pa tudi slabo znanstvenico, saj pred smrtjo nikomur ni zaupala, kako je hčerki odstranila problematični gen.

Vse to je v neskladju s sporočilom prvega Jurskega parka: da igranje Boga z genetiko na koncu privede do strahovitih posledic, pa naj bomo še tako pazljivi. Jurski Svet: Prevlada nas uči, da je genski inženiring prihodnost. A le če ga izvajajo mlade ženske, ne pa starejši beli moški, če kloniramo ljubke ljudi ali zanimive dinozavre, ne pa kobilic. Oh, in da vam dinozavri ne morejo do živega, če ste temnopolta lezbijka (čeprav spolna usmerjenost nima nikakršne teže za ta lik, zanjo absolutno moramo izvedeti).

Tempo

Čeprav sta oba filma letošnja, 2022 torej, sta posneta na različen način. Medtem ko je Jurski svet nabit z dražljaji: vse gori, se bliska in grmi, dinozavri pa skačejo izza vsakega vogala, pri čemer so tako nerodni, da v celem filmu uspejo pojesti le glavnega negativca, v Top gun: Mavericku ni čutiti nobene ihte; prizori med akcijami dejansko obstajajo, so umirjeni, dihajo in se jim ne mudi za vsako ceno na naslednjo vratolomno zračno pustolovščino.

Unovčenje nostalgije

In potem je tu še igranje na nostalgična čustva gledalcev.

Logično je, da želimo, če ne celo pričakujemo nekaj namigov na prvi film, ko si ogledamo nadaljevanje.

A pri Mavericku so vsi ti drobci smiselno vključeni v zgodbo. Maverick mlade pilote večer, preden jih začne poučevati, sreča v baru, a jim ne razkrije svoje identitete (kot je sam kot mlad pilot naletel na Charlie), logično je, da ima tudi Goosov sin posluh po očetu in da na klavir rad igra isto pesem (Great Balls of Fire), saj ga spominja nanj; da Maverick še vedno rad leti preblizu kontrolnega stolpa, vozi motor, nosi isto jakno in enaka sončna očala, saj ga daje nostalgija po mladosti … razumemo lahko celo, da želi s športno igro na plaži zbližati pilote med seboj.

Pri Jurskem svetu: Prevlada ne razumemo niti, zakaj so morali problem s kobilicami nujno reševati ravno liki iz prvega filma (Grant, Ellie in Malcom). Še manj logično je, zakaj uporabljajo enake besede ali celo geste, ki smo jih videli v prvem filmu. Tipičen primer celega prizora, ki služi zgolj nostalgiji, je Clairina izstrelitev iz letala, ki nato s sedežem obvisi na drevesu in nato izskoči, ravno ko mimo pride dinozaver (kar je asociacija na tretji Jurski park). Brez težav pobegne in le nekaj minut kasneje spet najde svojo družbo – skratka, njena mala avantura ne spremeni ničesar in ne doprinese k ničemur.

Kot da je namen filma le, da v nas vzbuja nostalgijo, ne pa, da pripoveduje zanimivo ali vsaj samostojno zgodbo.

Gre le za denar ali še kaj več?

Kar nas spet privede do začetne trditve – da je bil Jurski svet predvsem oportuna poteza, s katero so želeli zaslužiti na račun nostalgije po prvem filmu in človeške fascinacije z dinozavri.

Sicer je Jurski svet s skupno tremi filmi zaenkrat res zaslužil več, a pustil grenak priokus pri oboževalcih po vsem svetu. To se navsezadnje odraža tudi v njegovi skromni IMDb oceni (5.7) Med tem ko Top Gun: Maverick niza rekord za rekordom, navdušuje tako kritike kot občinstvo (IMDb 8.7) in so ga mnogi proglasili celo za najboljši film zadnjih desetih let.

Kaj se torej dolgoročno res bolj splača?

5 komentarjev

  1. Top Gun:Maverick je tudi en izmed redkih filmov zadnja leta, ki predstavlja klasične moške, patriarhalne vrednote, česar dandanes potopljeni v morje LGBTQ-feminizma ne opazimo več. Film je nekako ušel holywoodskim cenzorjem in navdušil občinstva po svetu. Vidimo lahko, da ljudje kljub neprestanem progresivnem udrihanju po vsem moškem, patriarhalnem, klasičnem, urejenem, še vedno hrepenijo po pravih vrednotah, pravih spolnih vlogah in predvsem Zahodni moški hrepenijo po družbi, ki bo spet cenila moške in jim dala veljavo, da se borijo, da vodijo, da odločajo. Zatorej naj ne čudi nikogar, da je film doživel tak neverjeten uspeh.

  2. Lepo, no, presenečen, pozitivno. Top Gun si vsekakor nameravam ogledati, medtem ko je drugi…no ja, bolj brezvz. Top Gun je sicer prišel z strašansko zamudo, imeli pa so kar težave tudi z snemanjem, nekaj teh, je tudi prišlo v javnost. Film kjer je glavni igralec Tom Cruise je zelo težko slab, človek je resnični profesionalec. Btw, zgornjemu komentatorju, Top Gun prvi del je veljal za enega najbolj gejevskih filmov ever. Samo tako btw.

Komentiraj