Kaj je povzročilo slepoto in gluhoto, ko je Jože Damijan tvital vulgarizme o ženskah?

Vir zajema slike: Youtube
Pogosto me vprašajo, kako in na kakšen način se je skozi desetletja spreminjal odnos do žensk. Iz izkušenj povem, da smo na tem področju v zadnjih sto letih doživeli nekaj izjemnih in zelo korenitih, predvsem pa pozitivnih premikov.

Kaj pa odnosi med samimi ženskami? So danes boljši, kot so bili nekoč? Hm. Včasih se mi zdi, da so celo slabši.

Že v času naših babic je veljalo, da je največ prepirov in zdrah v družinah, v katerih prevladujejo ženske. Odnosi med taščami in snahami so bili že tako in tako na zelo slabem glasu, kakšna bela vrana, ki se je našla vmes, ni popravila povprečja. Zakaj niso znale biti solidarne in se bolj podpirati?

Podcast Mileninega komentarja je na voljo na dnu prispevka


Iz časa bratstva in enotnosti niso bili redki primeri, ko je tudi v pretežno ženskih kolektivih med zaposlenimi prihajalo do fizičnih obračunavanj. Zanimivo pa je, da zmerljivke, kot je denimo k**ba, niso bile ravno pogosto na tapeti. Če so se vročekrvnice v ihti in zlobi vseeno spozabile, so, če je prišlo do tožbe, morale tudi dokazati, da je njihova žrtev za svojo k***irsko dejavnost prejela tudi plačilo.

Sodelavke so se nekoč iz čiste nevoščljivosti spravile na Špelo, mlado učiteljico, ki je spremljala ravnatelja na tridnevni seminar v Maribor. Po anonimnem pismu, ki so ji ga ob vrnitvi napisale in pustile kar na mizi, jih je Špela tožila zaradi žalitve časti. Uspelo ji je, da so ji zaradi zmerljivke k**ba plačale odškodnino v znesku treh plač. Kupila si je kolo, vsakemu, ki je imel pet minut časa, pa je veselo razlagala, na kakšen način je prišla do denarja zanj. Opravljivkam se je smejalo vse mesto!

Še v sedemdesetih letih so ženske s k**bo obkladale tudi tiste, ki so se rade bolj izzivalno oblačile ali pa so – kakšna groza - že nosile push up modrček. Zdenka, ki je delala na nekdanjem SDK-ju, je imela navado, da se je, ko je prišla v službo, v garderobi preobula v salonarje z vrtoglavo visoko peto. Njena k***irska navada je bila potem osrednja tema opravljanj ob jutranji kavi. Bivšim kolegicam se je obilo maščevala, ko je postala inšpektorica v nadzoru. Upravičeno ali neupravičeno, je stvar debate.

Mira se je v službo vozila z delavskim avtobusom. Če je le tako naneslo, je raje prisedla k moškemu kot ženski. Razlog je bil zelo praktičen: moški ji je med vožnjo dal mir in je lahko še malo zadremala. Tudi njo so zaradi tega zmerjali s k**bo.
Je k**ba postala del vsakdanjega besedišča kot voda, zrak ali politika? Smo bili zato gluhi, ko je Jože P. Damijan twitnil, da bo Aleksandra Pivec šla kot k**ba s plesa….?

Pred nekaj tedni sem na Voyo naletela na srbsko nadaljevanko ''Morilec mojega očeta''. Dolgočasno, zelo deževno popoldne je bilo krivo, da sem si jo ogledala. Pa mi ni žal. Osrednja zgodba je sicer precej klasična, lahko bi se dogajala tudi v Ljubljani, ne le v Beogradu, a jo pustimo ob strani.

V nadaljevanki me je pritegnilo nekaj drugega: odnos režiserja in scenarista do žensk in tudi do preklinjanja. Kletvica k**ba je bila še med bolj nedolžnimi. Ženske v preklinjanju in vulgarnem izražanju za soigralci niso prav nič zaostajale. Je pi**materino vzdušje v sodobnem Beogradu podobno kot v nadaljevanki?! Brrr, nič kaj prijeten občutek.

Ob nadaljevanki pa bi verjetno uživala Svetlana M. O tem, kako brezbarvna je slovenščina, kar se kletvic tiče, mi je razlagala že pred davnimi trinajstimi leti (posnetek), ko je bila gostja mojega sredinega literarno pogovornega večera v Kašči v Škofji Loki.

Sodim v starejšo generacijo, ki so jo učili, da si moramo po vsaki nespodobni besedi, ki jo izgovorimo, umiti usta z milom. Zdi se mi, da se pri zdravi pameti ne bi nikoli spustila tako nizko, da bi kar tako ali pa iz čistega sovraštva opletala z grdimi, umazanimi izrazi.

Še več: žal mi je, da imajo vulgarizmi zlasti med mladimi že dolgo domovinsko pravico. Pejtuk****c, p*****matrna, k**ba, so postali mašila s katerimi si pomagajo pri oblikovanju vsakršnih misli, ki jih zletijo iz ust. Starši se že dolgo ne zgražajo več, zakaj bi se, saj tudi pri kletvicah velja, da kar se ''Janezek nauči, to Janezek zna''.

Je k**ba postala del vsakdanjega besedišča kot voda, zrak ali politika? Smo bili zato gluhi, ko je Jože P. Damijan twitnil, da bo Aleksandra Pivec šla kot k**ba s plesa….?

Varuhi morale, ki se ob vsaki malenkosti dvignejo na noge, so se tokrat potuhnili, protestirale niso niti Aleksandrine politične kolegice. O kakšni ženski solidarnosti ni bilo ne duha ne sluha.

“Še več!'' je zapisala Aleksandra Pivec,'' danes avtorja teh primitivnih in žaljivih komentarjev složno podpirajo za novega predsednika vlade. Načelnost in boj za spoštljiv odnos do žensk, s strani političnih kolegic, pa se očitno konča pri politični in ideološki obremenjenost.”

Kako naj tem, ki, ko ne gre za naše, molčijo, verjamemo, da je njihov boj za ženske pravice iskren in je namenjen vsem, ne glede na barvo, politično prepričanje in vse ostalo? Težko.

Zato me močno skrbi, kakšen bi bil odziv, če se kakšen Jože že jutri spravi name in me po dolgem in počez ozmerja s k**bo?

Bo slišati samo privoščljiv smeh?

Tudi z ženske strani?
Aleksandra Pivec bi verjetno dejala: ''Brez dvoma!''



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike