Minil je še en polfinalni nastop na Eurosongu, ki ga naša pesem ni preživela. Ljudje so pred zasloni (ali ob radiih) držali pesti in nato žalostno vzdihovali, ker Slovenija ni bila med izbrankami za finale.
Ko se pogovarjam s prijatelji z vse Evrope, so do Eurovizije večinoma mlačni. Zares srčno jo spremlja mladina, pa kakšne nostalgične starejše gospe, mladim odraslim je bolj malo mar. V Belgiji, na Irskem, na Portugalskem … se ne zgodi, da bi se dva intelektualca zjutraj v odmoru za kavo mrzlično prerekala, ali si je neka pesem zaslužila uvrstitev v finale Eurosonga ali ne. Pri nas pač.
Drugorazredni pevci iz talent šovov
Ob komentiranju dogodka v živo se je Miha Šalehar v torek vprašal, zakaj Britanci nikdar na to tekmovanje ne pošljejo pevcev velikega formata kot recimo Adele ali Robbiea Williamsa (jaz bi dodala še Harryja Stylesa – ta bi gotovo pritegnil tako mlajše kot homoseksualce. In obojih je v občinstvu veliko).
Zakaj? Zato ker imajo pravi glasbeniki pametnejše delo od ekstatičnega mahanja z zastavicami v green roomu še dve uri po svojem nastopu. Ker so, preprosto povedano, predobri.
Mar ni dovolj zgovoren podatek že to, da je med 18 nastopajočimi v prvem polfinalu bilo komaj mogoče najti kakšnega, ki ni začel na neki obliki šova talentov? To so glasbeniki, ki so se pojavili iz nikjer in potrebujejo tovrstne dogodke za promocijo.
Pri nas pa na Evrosong še vedno pošiljamo že etablirane glasbenike (Tinkara Kovač, Maraaya) z dobrimi vokali. Ker upamo, da bo Evropo prepričala dobra in lepo odpeta pesem.
Oni sami pa nemara upajo, da jim bo nastop na tem tekmovanju prinesel mednarodno prepoznavnost in slavo, čeprav je še nikdar nikomur ni. Ali so bili zmagovalci že pred nastopom mednarodno prepoznavni – od Abbe prek Celine Dion do Dime Bilana – ali pa so hitro utonili v pozabo.
Evrosong že dolgo ni le pevsko tekmovanje (če je sploh kdaj bil). V ospredju je šok, šov, unikatnost.
Naber ima glas, a manjka mu …
Dejstvo je, da je Omar Naber trenutno eden najboljših moških vokalistov v Sloveniji – zagotovo med top 5. In dejstvo je, da je svoj nastop vokalno opravil malodane brezhibno. AMPAK … Evrosong že dolgo ni le pevsko tekmovanje (če je sploh kdaj bil). V ospredju je šok, šov, unikatnost.
Že samo geslo letošnjega tekmovanja je »celebrate diversity«, praznujmo različnost, za Božjo voljo! Kot je čivknil Pižama:
Pri #eurosong me najbolj zabavajo komentarji ljudi, ki že deseto leto zapored prvič ugotovijo, da je glasba v osmem planu, in so zgroženi.
— Boštjan Gorenc (@Pizama) May 9, 2017
Časi, ko je moški s porednim nasmeškom, v črni obleki z bleščicami šokiral gledalce in pomenil drugačnost, so že davno, davno mimo. S tega vidika bi bili rozasti lasje, harfa in obleka z učinkom svetleče maternice, ki nam jih je na Emi predstavila Raiven, mnogo primernejši za Evrovizijske odre, četudi je bila vokalno šibkejša.
Naš problem je, da tako sebe kot Eurosong jemljemo preveč resno.
Slovenci Eurosong jemljemo preveč resno
Vendar tudi ona – ali kdorkoli drug, če smo že pri tem – še s tako unikatnim, ekspresivnim, odštekanim, celo ekscesnim ali kakorkoli drugače prepoznavnim nastopom bi se na Eurosongu težko prebil v ospredje. Preprosto ker je iz Slovenije.
Eurosong je bil vedno politično obarvan in zdaj ni nič drugače. Od leta 2000 (in tega je zdaj že skoraj 20 let!) so zmagovale samo baltske in nordijske države, ali pa vzhodna Evropa/Balkan. Mi nismo dovolj balkanski, baltski pa sploh ne, in trendi Eurosonga nam žal trenutno niso naklonjeni.
Marsikdo bo ob tem zaključku in včerajšnji neuvrstitvi v finale zavzdihnil, zakaj se potem sploh še gremo ta cirkus. Zakaj? Za hec. Vsaj moralo bi biti tako.
Naš problem je, da tako sebe kot Eurosong jemljemo preveč resno. Da si obupno želimo zmagati in smo resnično razočarani, ko nam to znova in znova ne uspe. Obupno si želimo biti v tem cirkusu najboljši.
Nikakor pa nam ne kapne, da v šoli za klovne nimajo najboljših ocen tisti, ki se najhitreje na pamet napiflajo poštevanko in angleške nepravilne glagole, temveč tisti, ki se Chaplinovsko nalašč prekucne v vedro polno umazane vode in nas hkrati prepriča, da je to storil ponesreči.
Morda bi lahko prihodnje leto pri izboru pesmi, ki nas bo zastopala na Eurosongu, najprej začeli s tem.
Na Domovini v maju poteka donacijska akcija, s katero zagotavljamo delovanje našega medija.
Če naš medij radi berete vas prosimo, če podprete naše delovanje, da bomo lahko izhajali še naprej.
Več o donacijski akciji preberite tukaj (klik), neposredno na donacijsko stran pa pridete s klikom na spodnji gumb
Prav je tako…. Ljubljana ni mogla vplivati na Porosenka…he,he, je pa dobil za popotnico domov cokoladico…
Nima smisla hoditi na Evrosong, vse skupaj je samo zapravljanje denarja in ena sama maškarada.
Daleč od tega, da bi se izbiralo najboljšo pesem, zato nima smisla vztrajati pri tem. Tudi, če bomo imeli še tako super pesem in v še tako dobri izvedbi, bomo pristali na zadnjem ali predzadnjem mestu. Ali nas še ni izučilo?
Ne drži, da so tisti, ki so zmagali ali sodelovali v kakem talent šovu slabši pevci ali kakorkoli slabši. Sama se precej ukvarjam z glasbo, pa niti pomisliti ne upam na kak talent šov, moraš biti resno talentiran in resno motiviran za nadaljne delo. Plus zakaj bi bilo to slabo, če pridejo na Eurosong taki? Velike zvezde ne nastopajo tudi za to, ker reklamo že imajo, z nastopom na Eurosongu pa tvegajo tudi slabšo uvrstitev in s tem poslabšanje kariere.
Res je, da je tekmovanje postalo maškarada, a ni treba vse metati v isti koš. Kaj pa letošnji portugalski predstavnik, z pesmijo v portugalskem jeziku, vrhunsko glasbo, talentom, odlično interpretacijo (in mimogrede, prav tako je pred leti bil v Idolu Portugalske). In stavnice ga postavljajo na drugo mesto, tik za italjanom. Morda pa le ni vse tako črno.
Sem pa mnenja, da bi morali vsi peti v svojem jeziku. Samo tako je eurosong smiseln.
V redu gospa dična Ira! Samo povejte, kdaj boste na kakem šovu in bom glasoval za vas!
:=)
Brez dobrega zalednja ni dobre vojske in ni uspehov oziroma zmag. Oglejte si posnetke naše vizuelne predstavitve v Kijevu in se vprašajte, kakšen feeling so imeli ob tem organizatorji, gostje, nastopajoči in tudi glasovalci. Denar? Ko je bila Hrvaška v tim. Domovinski vojni in naj bi vskočila kot organizatorka Evrovizije namesto ene od baltskih držav, je odgovorna uredniva HRT dejala, da ni problema dati 200 milijonov DM za ponovno izvedbo Evrovizije vZagrebu, ker bi se to nekajkrat povrnilo, Zagreb in Hrvaška pa bi bila omenjana in prikazovana ob vseh pregledih preteklih Evrovizij. Kakorkoli, take prireditve so dolgoročno pozitivne za prepoznavnost države in enega od njenih mest in to bi že morali dojeti, če sploh imamo radi Slovenijio. Brez nje, kot samostojne države, nas tudi na Evrovizije in še marsikaterem mednarodnem srečanju in tekmovanju ne bi bilo.
En mali nasvet avtorici. Če se je odločila ocenjevati Eurosong v širšem zgodovinskem loku, bi bilo prav, da bi se pred pisanjem in eksplicitnimi sodbami res temeljito poučila o dolgi 60-letni zgodovini evrovizijske pesmi in si mnoge pesmi tudi vsaj enkrat zavrtela. Če je njen subjektivni občutek, da se je ta pesem začela z njenim zavedanjem v otroški dobi, to še ni objektivno dejstvo.
Nasprotno od njenih zapisov ni tako malo vrhunskih zvezd popularne glasbe, ki so prvič močno zasijale prav na evrovizijskem festivalu. Recimo Domenico Modugno 1957 z Volare ( Nel blu dipinto di blu), Gigliola Cinquetti 1961 z Non ho l`eta, Udo Jurgens 1966 z Merci Cherie. Naj omenim vsaj še dva Irca: Dano in Johnnyja Logana, pa Nemko Nicole z Ein bisschen Frieden.
Znano mi je vihanja nosu številnih sodobnih intelektualcev nad Eurosongom. Do neke mere upravičeno v zadnjem obdobju, ko se je song vse bolj podrejal showu in je zabava vse bolj postajala namenjenja homoseksualnim fanom. Kljub temu obstajajo leta, ko se na Eurosongu še pojavijo glasbeno in sporočilno zanimive skladbe. Letos bi med te uvrstil portugalsko, italijansko, belgijsko, finsko in madžarsko skladbo. Ti intelektualci, ki tako vihajo nos nad eurosongom, ponavadi kaj dosti glasbe iz tradicije te prireditve niti ne poznajo.
Vsekakor je v zgodovini evrovizijske pesmi bilo slišano precej kvalitetne pop glasbe. Tudi slovenske in jugoslovanske. Priporočam ogled oz. poslušanje teh starejših evrovizijskih pesmi, ki jih danes ni tak problem najti na spletu. To so bili glasbeno boljši časi za evrovizijsko pesem kot zadnja desetletja. Letošnja portugalska zmagovalna pesem in simpatični Salvador s svojo nebombastičnostjo, prefinjenostjo in doživetostjo izvedbe malo spominjata za čase stare slave.