Kaj imata skupnega novi kitajski koronavirus covid-19 in okupacija Porurja leta 1923?

POSLUŠAJ ČLANEK
Po klasični teoriji, ki korenini v antični Grčiji, je denar vrsta »blaga«, ki izpolnjuje tri naloge: je sredstvo izmenjave, enota računanja in zaloga vrednosti. Izpolnjevanje teh za funkcioniranje družbe ključnih nalog pa terja »dober« denar. Pri vprašanju kakovosti denarja pa se stvari precej zapletejo.

Znamenitemu grškemu filozofu Aristotelu (384–322 pr. Kr.) mnogi pripisujejo opredelitev štirih lastnosti »dobrega« denarja, ki naj bi bile:

  1. Dober denar mora kljubovati zobu časa in se s časom ne sme spreminjati.

  2. Denar mora biti prenosen, kar pomeni, da mora imeti veliko vrednost glede na svojo sorazmerno majhno težo in velikost.

  3. Denar mora biti lahko deliti in razdeljevati ter ga ponovno združiti, ne da bi to vplivalo na njegove temeljne lastnosti. Z drugimi besedami, deli, ki nastanejo ob delitvi, morajo biti izmenljivi.

  4. Denar mora imeti trajno vrednost. Po Aristotelu bi ta vrednost morala biti popolnoma neodvisna od drugih objektov in bi jo moral posedovati denar sam.


V zadnjih petih tisočletjih svoje zgodovine je človek kot denar najpogosteje uporabljal zlate ali srebrne kovance, ki dobro ustrezajo zgornjim zahtevam, so namreč precej obstojni, prenosni, deljivi in ohranjajo svojo vrednost.

Novce iz dragih kovin so v 19. stoletju sicer zamenjali papirni bankovci, vendar je večina držav svoje »papirne« valute podprla z zlatim kritjem. Ključne spremembe na tem področju je prinesla druga polovica 20. stoletja, ko valute niso bile več fiksirane na določeno količino zlata. Pri tem je najpomembnejši ameriški dolar, ki je vsled francoskih špekulacij in velikih stroškov vietnamske vojne svoje zlato kritje dokončno izgubil septembra 1973.

Od tedaj dalje živimo v svetu t. i. »fiat« valut, ki jih pesti izrazit primanjkljaj četrte značilnosti »dobrega« denarja – vrednosti, osnovane so namreč na zaupanju državljanov v državo in centralno banko in so dolgoročno nagnjene k razvrednotenju.

Zgodovinske izkušnje z upadanjem kupne moči denarja imamo tudi Slovenci, mnogi se verjetno spominjajo osemdesetih let. Inflacija pa je naše prednike pestila že prej, običajno v obdobjih, ko je imela oblast velike finančne izdatke povezane z (vojnimi) dolgovi. Razvrednoten denar (longa moneta) je leta 1623 v svojih koledarskih zapiskih omenil že znameniti ljubljanski škof Tomaž Hren.

Tovrstne težave so postale še bolj pogoste s pojavom »fiat« valut. 20. stoletje tako beleži kar 55 epizod hiperinflacije. Tu naštevamo le nekaj najbolj razvpitih primerov:

  • Madžarska (avgust 1945–julij 1946). Dnevna stopnja inflacije je dosegla 207 %, cene so se podvajale na 15 ur. Hiperinflaciji je botrovalo vojno razdejanje, reparacije in načrtno uničevanje srednjega razreda s strani sovjetskih okupacijskih sil.

  • Zimbabve (marec 2007–november 2008). Dnevna stopnja inflacije je dosegla 98 %, cene so se podvajale na 25 ur. Upad kupne moči denarja so povzročile socialistične reforme, razlastitev belih kmetov in poseg v državljansko vojno v Kongu.

  • Zvezna republika Jugoslavija in Republika Srbska (april 1992–januar 1994). Dnevna stopnja inflacije je dosegla 65 %, cene so se podvajale na 34 ur. Hiperinflacijo naj bi zagrešil bizantinski birokratski sistem, ki ga je država podedovala od svoje socialistične predhodnice.

  • Nemčija (avgust 1922–december 1923). Dnevna stopnja inflacije je dosegla 21 %, cene so se podvajale na 3 dni in 17 ur . Zlasti slednji primer je zelo zanimivi tudi za naš čas, zato si ga bomo pobližje ogledali.


Versajska pogodba iz leta 1919 je Nemčiji kot poraženki prve svetovne vojne nalagala plačilo reparacij antantnim silam. Ker obubožana in notranje nestabilna Weimarska republika svojih dolžnosti do zmagovalk vojne ni bila sposobna plačati v celoti, so januarja 1923 francoske in belgijske čete vkorakale v Porurje, industrijsko območje na zahodu Nemčije. Namen francosko-belgijske zasedbe, ki je trajala do poletja 1925, je bil, da bi si zmagoviti sili s konfiskacijo tamkajšnje produkcije premoga in koksa zagotovili »kavcijo« za nemško plačevanje zaostalih vojnih reparacij.

Na okupacijo je nemška vlada odgovorila s pasivnim odporom, kar je pomenilo, da je splošna stavka porurskih delavcev ohromila industrijo, upravo in promet na območju pod francosko-belgijsko zasedbo.

V času dobrih devetih mesecev (13. januar–26. september 1923), kolikor je trajal pasivni odpor, je nemška vlada pod vodstvom Wilhelma Cuna prevzela izplačevanje plač dveh milijonov stavkajočih delavcev v Porurju. Ker pa si izčrpana Weimarska republika izplačevanja plač ni mogla privoščiti, je vlada začela tiskati več denarja.

Država se je posledično soočila z galopirajočo stopnjo inflacije in novembra 1923 je bilo za en ameriški dolar treba odšteti 4,2 bilijona nemških mark. Gospodarske in politične posledice hiperinflacije za nadaljnji razvoj Nemčije so znane, za današnji čas pa so zanimive zlasti paralele s časom pandemije novega kitajskega koronavirusa covid-19.

Tako kot Cunova vlada Weimarske republike leta 1923 so bile med trenutno pandemijo številne države primorane uvesti karanteno in prevzeti izplačevanje nadomestil za zaposlene v gospodarskih panogah, ki jih je ustavila pandemija.

Žal se je kot najbolj učinkovito sredstvo proti širjenju epidemij skozi stoletja izkazala prav karantena, zato vladam leta 2020 praktično ni preostalo drugega, kot da so soočene s pandemijo razglasile »lockdown«. Vprašanje, ki se mnogim ob tem zastavlja, pa je, ali bodo naše »fiat« valute prenesle quantitative easing, s katerim centralne banke rešujejo nastale težave.

KOMENTAR: dr. Vanja Kočevar
Tiskamo, tiskamo.
Iz strokovnih in laičnih krogov že nekaj časa prihajajo svarilni glasovi glede stanja našega denarnega sistema. Eden od teh je nemški ekonomist in zaslužni profesor na Münchenski univerzi Hans-Werner Sinn, ki je svoje pomisleke decembra lani strnil v predavanju, prosto dostopnem na platformi YouTube. Sinn je glede prihodnosti evropske valute sicer precej bolj optimističen kot njegova kolega Markus Krall in Max Otte, o katerih smo na Domovini že pisali, vendar kljub temu svari pred nevarnostjo »zombifikacije« evropskega gospodarstva in naraščanjem inflacije. Svoje predavanje münchenski profesor sklene z ugotovitvijo, da tudi evroobmočje ne deluje nič drugače kot drugi denarni sistemi v preteklosti in je podvrženo enakim tveganjem ob drastičnem povečanju denarja v obtoku, poleg tega, dodaja, tudi trenutni evropski potentati podlegajo skušnjavi množičnega tiskanja denarja.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike