Kaj imajo skupnega sindikati iz Slovenije, Kostarike in Nikaragve

(vir foto: www.ticotimes.net, sloveniatimes.si, wikipedia)
POSLUŠAJ ČLANEK
V obdobju, ko je zanimanje Slovencev osredotočeno na vremensko napoved za hrvaško obalo in kvečjemu še za temperaturo Jadranskega morja, je pri nas dokaj neopazno mimo oči javnosti zdrknila tema, ki vsaj posredno vpliva na to, koliko si nas bo v bodoče lepote Jadrana ogledovalo v živo in koliko zgolj na prospektih.

Samo največji info-fanatiki nismo spregledali novičke, da se je Slovenija po raziskavi mednarodne kadrovske agencije Manpower glede prožnosti trga dela znašla na 54. mestu med 75. državami, skupaj s Kostariko in tik za Nikaragvo.

Nekaj dni kasneje so nam mediji postregli z ogorčenimi odzivi sindikatov na nek vladni dokument z naslovom Dostojno delo, ki naj bi med drugim predvidel možnost prekinitve delovnega razmerja zaradi "porušenega zaupanja".

"Tukaj sploh komentar ni potreben, ker o teh stvareh se pogovarjati je zavrženo," je bruhal ogenj dežurni sindikalist ZSSS ter v naslednji sapi napovedal stavke in demonstracije.

Ob petkovem mednarodnem dnevu mladih so se oglasili še v sindikatu Mladi plus z oceno, da je položaj mladih na vseh področjih slabši od položaja odraslih, še posebej pri brezposelnosti. Opozorili so še, da so »mladi velikokrat prisiljeni v prekerno delo, delodajalci pa pri tem pogosto kršijo zakonodajo.«

Poglobitev v relacije med zgornjimi dejstvi pripelje do nekaterih spoznanj, ki jih v naši medijski realnosti praktično ni zaslediti.

Dinozavri še niso povsem izumrli


Prvo dejstvo je, da so slovenski sindikati, kar se tiče odnosa do razmer na trgu dela, obstali nekje v časih planskega gospodarstva s srede dvajsetega stoletja.

Medtem ko tisti, katere naj bi zastopali, svoje znanje in sposobnosti prodajajo na visokotehnološkem trgu informacijske družbe tretjega tisočletja z lastnimi zakonitostmi sodobnih delovnih razmerij, se sindikati obnašajo, kot da večino današnjih zaposlitev še vedno tvorijo socialistični industrijski konglomerati tipa Tam, Tomos in Mura.

Kot da bi spregledali, da so dinozavri relikt neke druge dobe in da je edini, na davkoplačevalskem denarju preživeli, podpovprečno učinkovita slovenska javna uprava.

Drugo dejstvo je, da sindikati s svojim ignoriranjem evolucijskih sprememb na trgu dela ter z razvojnimi blokadami, ki jih s svojo nesorazmerno močjo izvajajo, škodijo veliki večini (potencialno) delovno aktivnega prebivalstva, še posebej sposobnim in uspešnim delavcem ter mladim prvim iskalcem zaposlitve.

Na račun teh hrbet ščitijo izumirajoči manjšini zaposlenih za nedoločen čas, vajenih celotno delovno obdobje prevetriti v isti organizaciji ali delovnem mestu ter višek svoje ustvarjalnosti vlagati v domiselne načine postranskega krajšanja delovne rutine pri odštevanju let do upokojitve.
Boji naših sindikalnih voditeljev zato ponovadi nimajo nobene neposredne zveze z interesi delavstva ali pa jim celo škodijo. Denimo pri odganjanju tujih investitorjev, nasprotovanju privatizaciji ali pri blokadi zasebne iniciative v izobraževalnem sistemu.

Če ne delavcev, koga potem zastopajo?


Iz vsega zgornjega izhaja, da slovenski sindikati že dolgo niso več nosilci interesov delovnega ljudstva. Tega statusa jim z vse manjšo člansko participacijo in rednim izkazovanjem nezaupanja v javnomnenjskih anketah ter na terenu ljudstvo navsezadnje niti več ne priznava.

Prav zato preseneča njihova nesorazmerna moč, s katero v Sloveniji krčevito ohranjajo razvojni status quo in blokirajo potrebne reformne ukrepe.

A presenečenje zdrži le do spoznanja, da so tudi sindikati del omrežja v službi interesov stare (partijske) elite, katere tranzicijo v kapitalistični sistem najbolje opisuje izraz tovarišijski kapitalizem.

Boji naših sindikalnih voditeljev zato ponavadi nimajo nobene zveze z interesi delavstva ali pa jim celo škodijo. Denimo pri odganjanju tujih investitorjev, nasprotovanju privatizaciji ali pri onemogočanju zasebne iniciative v šolstvu in zdravstvu.

A vse to služi ohranjanju privilegijev in benefitov starih elit, predstavnike katerih je predsednik Borut Pahor svoj čas simpatično poimenoval za "strice iz ozadja."

Namesto reševanja problema pri izvoru še več preganjanja in regulacije


H katerim ciljem bi sindikati, če bi jim v resnici šlo za delavca, (pridnega, sposobnega, marljivega ...), morali stremeti, sem pred časom zapisal že v članku za tiskano Domovino.

Povedano na kratko so iskalci zaposlitve v Sloveniji ujeti v začaran krog neelastičnega trga dela, ki zaradi oteženega odpuščanja ne odpira novih rednih zaposlitev in zapira priložnosti mladim, sposobnim ljudem, da se izkažejo.

Odvod izzivom 21. stoletja neprilagojene delovne zakonodaje je zatekanje v prekerno delo, ki, na veliko jezo sindikatov, v obstoječih pogojih ustreza tako delodajalcem kot delojemalcem.

In namesto da bi se problem reševal pri izvoru - s prilagoditvijo kamenodobne delovne zakonodaje sodobnim zakonitostim trga dela - se pod diktatom sindikatov ohranja status quo, prilagoditve v obliki prekernega dela pa dodatno preganja in onemogoča.

Vse v dobrobit zaščitene priviligirane manjšine in na škodo sposobnih, ustvarjalnih, delovnih ljudi.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike