Kaj imajo resničnostni šovi z bralnimi navadami otrok

Milena Miklavčič
0

Včasih me kdo pobara, kako je to mogoče, da sem bila vse življenje ”pridna in tiho”, sedaj, v 3. življenjskem obdobju, pa si s takšnim veseljem dajem duška? Odgovor je zelo slovenski in zelo enostaven: zato, ker sem se končno otresla strahu pred tistimi, za katere so me učili, da jih je potrebno poslušati in spoštovati, malodane tudi bati.

Danes ni več nikogar (razen policistov, sodišč, fanatikov vseh sort, slepih kur, bolezni, popadljivih psov…), ki bi se ga morala bati: že odrasli otroci so veseli, da sem takšna, kot sem, Najdražji se je pa itak vdal v usodo. Mu ni kazalo drugega, menda.

Kar nisem tiho, se kdaj tudi zmotim. Komu opravičim. S kom polemiziram. Kregam. Primerjam stališča in iščem najboljše odgovore. Kar naenkrat- vsaj tako se mi zdi, je življenje postalo bolj pestro, duhovito, globoko, zanimivo, radoživo. Sive celice, ki so več desetletij mirno spale, so se prebudile, postale so poskočne, nagajive, sem in tja ostre, našpičene kot fižolove preklje, drugič spet mehke, tople, božajoče in nežne.

Najbolj jim je bilo všeč, ko so sklenile, da se nikoli več ne bodo oglašale z meee. Ovce so prečudovite sredi zelenega, na pol popasenega pašnika – v moji glavi pa nimajo kaj iskati!

Seveda pa vsako sonce, četudi je še tako toplo in zaželeno, ustvarja tudi sence. Najbolj črna, najdaljša in najbolj zoprna je tista, ki nastaja zaradi pomanjkanja medsebojne komunikacije. Vedno pogosteje se namreč čudim: takšnih, ki se sploh ne znajo pogovarjati, je vedno več. In to celo med tistimi, pri katerih je oznanjanje dialoga sveto in osnovno poslanstvo!

Koga briga slovenščina in literatura

Nedavno tega sva se s prijateljico Polono, učiteljico, zapletli v za spoznanje ostrejšo izmenjavo mnenj. Mene jezijo učitelji, ki ne naredijo nič, da otroci med poukom ne bi dremali in se dolgočasili, ona pa mi, kot strokovnjakinja in praktik, odločno oporeka, češ, da zaradi predsodkov ne vidim bistva..

In tako imamo na eni strani dolgočasen pouk, ko skrajno nezainteresirana mladež komaj čaka, da ga je konec, na drugi strani (doma) pa mame, ki gledajo Kmetije, Gostilne iščejo šefa in druge priročne nebuloze, ki jih širijo slovenske televizije za poneumljanje Slovenk (in tudi kakšnega Slovenca).

Trdim namreč, da tam, kjer slovenščino poučujejo živahni učitelji, polni energije, takšni, ki (med drugim) predstavijo pisatelje na privlačen način (ne le suhoparno in skrajno dolgočasno kot to počnejo učbeniki), enostavno nimajo težav z ljubeznijo otrok do knjig in do slovenskega jezika v vseh pomenih besede.

Na prijateljičino ogorčenje tudi trdim, da bi se morali učitelji, zlasti tisti na fakultetah, vprašati, zakaj nihče, niti oni niti mladi, ne obiskujejo literarnih večerov in ostalih pomembnih prireditev, ki jih je po Sloveniji kot listja in trave? Le- ti so običajno vedno slabše obiskani, v dvorani praviloma sedijo le upokojenke, ki jim vest ne da, da bi ostajale doma, morda kakšen upokojenec.

Podobno se je zgodilo tudi takrat, ko je naše kraje obiskal sodobni in zelo pomemben nemški literat, o katerem se študentje učijo na fakulteti, nihče od poklicanih pa ni prišel na literarni večer, da bi ”teorijo” spoznal tudi v ”živo”.

In tako imamo na eni strani dolgočasen pouk, ko skrajno nezainteresirana mladež komaj čaka, da ga je konec, na drugi strani (doma) pa mame, ki gledajo Kmetije, Gostilne iščejo šefa in druge priročne nebuloze, ki jih širijo slovenske televizije za poneumljanje Slovenk (in tudi kakšnega Slovenca).

Otroci ne znajo brati, a odličnjakov imamo polno

Polona trdi, da otroci ne marajo brati zato, ker ne znajo:” Ne obvladajo osnovne tehnike branja! In kdo je zdaj tu kriv?

Ja, če se na roditeljskem sestanku eno uro pogovarjamo o tem, ali bo z otrokom v prvi triadi brala učiteljica, ki je po mnenju večine staršev plačana za to in ne starši, ker to pač ni njihovo delo, potem tak otrok ob koncu 2. razreda ne bo gladko bral in konec.

In če mama pride v šolo in reče, da tega prastarega Bevka, ki ga je že ona morala brati za domače branje, njen otrok ne bo bral, ker je “mimo”, bo ta otrok raje poslušal mamo, ki mu nudi možnost, da se za nekaj pač ne bo potrebno potruditi.”

Hm, gospa Luna, ki se je vtaknila v najino vročo debato, je na koncu postavila zanimivo, a logično vprašanje, od kod, za vraga, imamo potem toliko odličnjakov?! Prej ali slej bo treba poiskati odgovor!

Nikoli si ne bi mislila, da pa je med resničnostnimi šovi in pomanjkljivimi bralnimi navadami naših otrok kakšna povezava. A, očitno – je!

Raje pred televizijo, kot z otroki?

Je mar naključje, da se prav z začetkom šolskega in študijskega leta na televiziji začenja nova sezona “resničnostnih” in “zabavnih” oddaj? Kaj pa, če so Gostilna išče šefa, Kmetija: nov začetek, Slovenija ima talent in Vse je mogoče nekakšna specialna, hudodelska ”anti-motivacija”, ki naše drage mame namenoma odvrača od ukvarjanja z nadebudnimi potomci? Namesto da bi jim pomagale pri krpanju pomanjkljivega znanja, se raje predajajo abotnostim?

Po namigih, ki jih dobim preko facebooka, iz vsakdanjih pogovorov, in kar tako- sem in tja – povsem razumem Polono in njeno kritično razgrinjanje težav sodobnega učitelja.

A logičen sklep, malo za šalo, malo za res, pa je: šovi so- razen trdovratnega in temeljitega poneumljanja -posredno krivi tudi za šepajoče znanje naših otrok pri slovenščini!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime