Kaj ima Deklina zgodba z zgodbo Evrope prihodnosti?

Ko se je začel širiti glas o prihodu serije Deklina zgodba tudi na slovenske TV ekrane, so bile moje prijateljice vzhičene in malo tudi privoščljive. Namreč: po izvolitvi Donalda Trumpa se je slišalo, da so mu želeli avtorji serije podkuriti pod ta zadnjo, saj so mu menda s prikazovanjem družbe totalnega nadzora, politike ustrahovanja, želje po podrejanju žensk, namigovali na njegovo despotsko, zelo nemogoče obnašanje tako na političnem odru kot sicer.

Logično, da sem bila firbčna, kaj od tega bi utegnilo bilo res. Malo za šalo, malo za res: kar se ves svet spotika ob Trumpa, in ga krivi tako za slabo vreme kot za prismojeno kosilo, mi je postal celo mičkeno simpatičen.

Vedela sem, da je bila knjiga z enakim naslovom napisana pred več kot tridesetimi leti, ko o Trumpu še ni bilo ne duha ne sluha. Omembe vreden je tudi podatek, da je pisateljica Margaret Atwood knjigo pisala v Berlinu sredi osemdesetih, ko je bil Berlinski zid še kako živ in ločevalen. Med tistim, kar se je dogajalo za tem zidom in med Trumpom pa zeva globok, globok prepad.

Deklina zgodba je grozljiva zgodba. Spremljamo usodo Offred (Elisabeth Moss), ki je zaposlena kot dekla pri poveljniku Fredu Waterfordu in pripada kasti žensk, prisiljenih v spolno podrejenost, ki predstavlja zadnji obupani poskus režima, da prebivalstvo ne bi izumrlo.

Totalitarna država, imenovana Gilead, me je že od prvega trenutka naprej močno spominjala na Vzhodno Nemčijo. Morda še bolj kot na Severno Korejo. Kulise dogajanja so malodane identične z mračnjaškimi in zatohlimi kulisami v filmu Življenje drugih (Das Leben der Anderen). Strah glavne junakinje Offred v mnogočem spominja na strah, ki so ga imeli vzhodni Nemci pred Službo notranje varnosti (Stasi), pred stotisoči odlično izurjenimi posamezniki, ki so imeli samo eno nalogo: skrbno nadzirati življenja drugih, najbolj pa življenja tistih, ki so razmišljali drugače.
Bog iz Dekline zgodbe in Bog, v imenu katerega so ljudje nekoč, pa niti ne tako daleč nazaj, umirali v Vzhodni Nemčiji, je v bistvu enak, malodane identičen: brez srca, brez upanja, da je v njem kaj človeškega.

Deklina zgodba je sicer futuristična, saj prikazuje, kako močno je deželo Gilead zaznamovala naraščajoča neplodnost in vedno večji verski radikalizem. Bog iz Dekline zgodbe in Bog, v imenu katerega so ljudje nekoč, pa niti ne tako daleč nazaj, umirali v Vzhodni Nemčiji, je v bistvu enak, malodane identičen: brez srca, brez upanja, da je v njem kaj človeškega.

Ženske, ki še lahko rodijo, režim ugrabi, jim nadene rdeča oblačila, nakar jih pošlje na domove visokih funkcionarjev, kjer postanejo maternice za razplod. Noben obred, zlasti ne tisti, povezan s spolnostjo, se ne odvije, ne da bi bil načrtovan do zadnjega koraka, geste ali izraza na obrazu.

Tudi asociacij, ki spominjajo na mučenje žensk v kakšni radikalizirani islamski državi, kjer morajo prenašati spolno suženjstvo, trpinčenje, pretepanje, posilstva in mladoletne nosečnosti, je v seriji nič koliko. Tam, kjer žensko kamenjajo, če si upa prijaviti posilstvo, je žrtev v podobni situaciji kot v Gileadu, kjer ji prav tako brez usmiljenja vzamejo življenje. Dekleta, ki jih brez usmiljenja poročijo z moškimi, ki ga do poroke niso niti videle, bodo v ženskih likih iz Dekline zgodbe prepoznale svoje sotrpinke.

Knjiga je bila pred več kot tridesetimi leti napisana kot apel proti predsodkom, proti rasizmu, seksizmu, nevednosti, prevari in neumnosti z željo, da se Gilead (V. Nemčija?) nikoli več ne zariše na zemljevidu kateregakoli dela tega sveta.

Kakšen apel nosi v sebi TV nadaljevanka z enakim naslovom?


Ob gledanju Dekline zgodbe, trenutno se na HBO vrtijo zgodbe že iz tretje sezone, je prav, če se gledalec zamisliti ob vsem, kar se trenutno dogaja tako pri nas kot drugod v Evropi.

''Gileadi'' se lahko mimogrede ustvarijo tam, kjer državljani nočejo videti, kako se jim na pritlehen in zahrbten način in malodane neopazno krati osebna svoboda. V različnih državah po Evropi prihaja do posilstev, do fizičnega nasilja nad ženskami, do zapiranja žensk med štiri domače zidove. A se je razširil trend, da je govorjenje o takšnih stvareh sovražni govor. Tudi v Sloveniji prihaja do poskusov, ko bi tisti iz neotipljivega ozadja najraje ukinili svobodo govora. Vzeti državljanom to najsvetejše vodi v totalitarizem na Stasi način, pardon- na Gilead način.

Žal pa nam potrošniška družba, ki izdatno skrbi za pranje možganov, nudi toliko sladkih, a uničujočih bonbončkov, da se lahko le treznemu in razmišljujočemu človeku prikazuje lonec, v katerem se kuhajo žabe.

Tisti trenutek, ko človek ali družba, ki ji pripada, pogleda stran, ko pride do nasilja nad žensko, moškim ali otrokom, ko zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, tudi političnih, ne odreagiramo, kot bi morali, s svojo apatičnostjo pomagamo graditi Gilead. Če pa ob vsem gledanju vstran, ki se razrašča, pomislimo, da postaja tudi v Evropi neplodnost problem številka ena, pa sploh.


Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30