Kaj hočeš, da naredim zate?

Neradi sprašujemo kogar koli, kaj lahko storimo zanj. S tem namreč tvegamo, da nas bo bližnji prosil za kaj takšnega, za kar se ne bi hoteli potruditi. Zato mero in vsebino svoje zavzetosti za bližnjega raje določimo sami. Pri tem seveda ne izhajamo iz dejanskih potreb bližnjega, ampak iz sebe. Za bližnjega naredimo tisto, kar nam je po volji, in ne tistega, kar bi bilo dejansko treba, kar bi bližnji v resnici potreboval. S tem si pomirimo vest in naprej živimo svoje življenje. Verjeti hočemo, da smo dobri, oceno o kakovosti svoje dobrote pa si pridržimo zase.

Toda cilj tega, kar hoče od nas Gospod, ni, da si pomirimo vest in imamo o sebi dobro mnenje, pač pa je cilj adventa spreobrnjenje. Zadovoljstvo s samim seboj nas namreč ohranja na mestu, kar glede na našo nepopolnost nima nobenega smisla. Prav zato, ker smo v vsem nepopolni, smo poklicani, da napredujemo. Do samouresničitve, do izpolnitve svojega poslanstva pa pridemo le, če se presegamo, kar se kaže najprej  v tem, da smo kritični do dobrote in velikodušnosti po svoji meri, in raje vprašamo Gospoda, kakšno mero dobrote in velikodušnosti nam postavlja on.

Kaj bi na našem mestu storil Gospod?

Kako naj vprašamo Gospoda, da nam bo lahko dovolj jasno povedal, kaj pričakuje od nas, in kako visoko nam je postavil letvico, ki naj jo dosežemo? Gotovo se pogosto vprašamo, kaj bi na našem mestu storil Gospod, kaj je v danih okoliščinah njegova volja. Toda v tem vprašanju je tudi zvijača. Težko namreč preverimo, kaj hoče Gospod. Ko v tišini prisluškujemo božjim navdihom, naša grešna narava zelo natančno selekcionira stvari na dve strani: na eno stran postavljamo stvari, ki smo jih pripravljeni storiti, na drugo stran pa stvari, ki jih nočemo storiti, čeprav bi jih morali.

Za vse poročene je prvi bližnji sozakonec, nato otrok in šele nato drugi sorodniki, prijatelji, znanci itd.

V današnjem evangeliju najdemo odgovor, kako naj preverimo božjo voljo. Vsi, ki jih je iskreno zanimalo, kaj Bog pričakuje od njih, niso o tem vprašanju meditirali in ga premlevali v svoji notranjosti, pač pa so stopili do Janeza Krstnika. Cestninarji, ki niso veljali za poštenjake, so Janeza vprašali: »Učitelj, kaj naj storimo?« Podobno so storili vojaki, pa tudi množice, ki so se zbrale ob reki Jordan, da bi jih Janez krstil.

V teh stavkih se skriva evangeljski model, svetopisemsko navodilo, kako naj spoznamo Božjo voljo. To duhovno napotilo iz evangelija nam pravi, naj ne preiskujemo svoje notranjosti in se pri tem zelo verjetno zmotimo, ker gledamo najprej na to, kar nam je všeč, in ne na to, kar je prav in potrebno.

V nasprotju s tem, kar navadno delamo, naj tudi mi, kot osebe v današnjem evangeliju, drugim postavimo vprašanje, kaj si želijo, da naredimo zanje. To je tudi v skladu z evangeljsko zapovedjo, da se ljubezen do Boga preverja prek ljubezni do bližnjega. Naj torej ne preverjamo Božje volje samo v molitvi in meditaciji, ker v tem postopku tiči nevarnost samoprevare, ko ne slišimo Boga in bližnjega, ampak predvsem sebe.

Draga žena, kaj hočeš, da naredim zate?

Glede tega, kdo je naš bližnji, obstaja pravilo. Za vse poročene je prvi bližnji sozakonec, nato otrok in šele nato drugi sorodniki, prijatelji, znanci itd. Kdor torej hoče biti iskren, naj reče: »Draga žena, kaj hočeš, da naredim zate? Dragi mož, kaj pričakuješ od mene?«

Odgovori bodo verjetno zelo prozaični. Mogoče boste ugotovili, da sozakonca v prvi vrsti niti ne muči to, da mu po petnajstih letih zakona komaj še kdaj privoščite poljub. Ampak je vaš sozakonec zaskrbljen, ker se v nedogled odlaša zapis lastnine v zemljiško knjigo. Ker nimate volje, da bi najeli geodeta, s sosedi določili meje, začeli postopek urejanja etažne lastnine, predkupnih pravic, prepisa lastnine na odrasle otroke itd.

Težo neurejenih listin, ki visi nad vami kot Damoklejev meč, navadno spremlja tudi navlaka na podstrešju, v garaži in kleteh. Nekateri nikoli ne zberejo moči, da bi naredili red. Za vsa področja življenja pa velja, da morajo biti pretočna: kolikor prvin pride bodisi v celico bodisi v kar koli drugega, toliko se mora ali porabiti za energijo ali izločiti, sicer pride do motnje osnovnih funkcij.

Obstaja neka korelacija med duhovnim spreobrnjenjem in sprotnim urejanjem gmotnih stvari, kajti pri obojem gre za dolgoročni proces. Kdor nima volje za prvo, navadno tudi ne zbere moči za drugo.

Drugo prozaično, torej pusto področje življenja, ki pogosto ne doživi potrebnih premikov, četudi vas sozakonec zanj leta in leta moleduje, so številne podrobnosti, ki so vzrok jeze in občutka, da vas sozakonec ne sliši, ne upošteva in mu ni mar, kako se počutite. Veliko teh drobnarij se nanaša na obnašanje v toaletnih prostorih. Sami jih še kako dobro poznate, zato jih ne bom omenjal.

Ali ste pripravljeni nekega dne vprašati sozakonca: »Kaj želiš, da spremenim pri svoji rabi stvari, ki so v naši toaleti?« Preudaren sozakonec ne bo razočaran, če vsega, kar ga spravlja ob živce, ne boste spremenili že prvi dan; bo pa prizadet, če na daljši rok ne bo nobenega napredka.

Rutinski odnos

Vsak zakonski par sčasoma občuti, da postaja odnos rutinski, pogovor pa zreduciran na kratka vprašanja, kdaj bo kdo prišel iz službe, kdo bo ob pravem času poskrbel za otroke, za onemogle stare starše itd. Posledično se to pozna v ljubezensko-spolnem življenju med zakoncema. In ker prav telesna in duševna privlačnost dva pripelje v zakon, doživljata prav v zastoju ljubezensko-spolnega življenja razočaranje in znamenje, da odnos ni več osrečujoč.

Odnos začneta navadno najprej popravljati na površini. Spomnita se, da sta bila v pripravi na zakon opozorjena na pomen drobnih pozornosti, na poslušanje, dotik itd. Če bosta v teh stvareh zakonca obnovila prvotno ljubezen, imata veliko možnost, da zveza obstane, a to ne zadostuje. Treba je iti po vrsti. Vzporedno z obnovo znamenj prvotne privlačnosti se morata zakonca lotevati reševanja tudi prej omenjenih prozaičnih vprašanj, ki so, če se ne urejajo, podstat splošnega nelagodja, zaradi katerega redko pride so sproščenosti in veselja.

Prva vrednota za poročenega človeka ni njegova svoboda, temveč edinost dveh src in dveh teles.

Tretji sklop težav, ki narekujejo vprašanje – draga žena, dragi mož, kaj naj naredim, da nama bo lepše –, se nanaša na konjičke in razvade. Mnogi so danes zasvojeni z nevarnimi konjički, z adrenalinskim športom, z računalnikom itd. Nekega dne lahko postane skrb, ali se bo sozakonec zdrav vrnil domov, nevzdržna. Marsikakšen konjiček je vprašljiv tudi zaradi družinskega proračuna.

Ne svoboda, ampak edinost

Zasvojeni partnerji se radi sklicujejo na svojo svobodo in pričakujejo od sozakoncev, da jim bodo vse, kar sodi v območje konjičkov, dopustili. Takšen pristop je izraz sebičnosti. Prva vrednota za poročenega človeka ni njegova svoboda, temveč edinost dveh src in dveh teles.

Ko se kdo poroči, mora vzeti v zakup, da se bo moral kakšnemu konjičku, ki ogroža njegovo varnost, družinski proračun, čas, za skupno življenje ipd., enostavno odreči. Če se to ne zgodi, bo propadel osnovni razlog, ki je dva pripeljal v zakon, namreč telesna in duševna privlačnost. Ne more vam biti sozakonec všeč, težko se mu podarjate, če on s svojimi konjički in razvadami živi povsem paralelno življenje.

Nič nismo doslej rekli o molitvi med zakoncema. Tudi na tem mestu naj znova ponovimo: vse stvari, ki zadevajo skupno življenje v zakonu in družini, imajo svoje logično in naravno zaporedje.

Če se vse, o čemer smo govorili doslej, z iskrenim in vztrajnim prizadevanjem obeh partnerjev spreminja in izboljšuje, potem se s tem odpira tudi prostor za Boga. Prav to spreminjanje skupnega življenja na boljše, predvsem v smislu več ljubezni, je vsebina adventa.

Narava, to, kar v zakonskem in družinskem življenju pripada zemlji, svetnemu življenju, mora dozorevati in se odpirati za presežno, za odrešenje, za dvigovanje vsega zemeljskega k Bogu, v neminljivo. Na ta način se uresničuje zakrament sv. zakona.

S takšnimi in podobnimi opomini, kot pravi sv. Luka, nam tudi danes Janez Krstnik oznanja evangelij.