Kaj bi se zgodilo s Piko Nogavičko v slovenski šoli?

Številni mladi danes začenjajo novo šolsko leto, nekateri z veseljem, drugi z nejevoljo …
Če ste po srcu dovolj mladi, se morda še spominjate poglavja iz Pike Nogavičke, ki nosi naslov Pika začne hoditi v šolo. Če se ga, spadate med privilegiran del zemljanov, ki je bil deležen osnovne izobrazbe in vsaj bežnega vpogleda v zakladnico svetovne literature.

Pika Nogavička gre torej v šolo, potem ko jo zanjo navdušita Tomaž in Anica (predvsem z namenom, da bi jo začela obiskovati, saj potem tam, po njunem, ne bi bilo več tako zelo dolgočasno).

Tam seveda povsem štrli iz povprečja in na učiteljičina vprašanja odgovarja popolnoma napačno, a vendar smiselno in na trenutke genialno.

In ravno to poglavje je simpatično izhodišče za razmišljanje o dveh obrazih šolskega sistema: Šola kot blagoslov in šola kot ubijalka duha in genialnosti.

Znanje je moč ali pamet je boljša kot žamet

Ko naši otroci spet z vzdihom polnijo šolske torbe, se morda niti ne zavedamo, kakšen izjemen blagoslov je to, da lahko obiskujejo šolo. Še ne tako dolgo nazaj ni bilo tako in marsikje še danes ni.

Po podatkih ZN, je na svetu še vedno 69 milijonov otrok, ki se ne šolajo, 793 milijonov ljudi pa je nepismenih. V 18. stoletju je bilo na Slovenskem nepismenih 97 odstotkov prebivalstva. Ob popisu prebivalstva leta 2002 o nepismenosti niso več spraševali, ker ta pojav za Slovenijo ni bil več statistično značilen.

Danes je osnovnošolska izobrazba samoumevna, ob morebitnih težavah je otrok deležen tudi dodatne pomoči. Sam lahko izbere smer, ki ga zanima in se, praviloma ne glede na izvor in premoženje, izobražuje do želene stopnje. Pridobivanje službe in diferenciacija poklicev je sicer že druga tema.

Na načelni in tudi praktični ravni smo torej lahko globoko hvaležni, da je naša družba napredovala do stopnje, kjer je temeljita izobrazba obvezna in do te mere samoumevna, da si lahko njen uporabnik privošči tudi nekaj konstruktivne kritike. Vsaj Pika Nogavička si jo nedvomno bi.

Pa ne z namenom blatenja in zaničevanja, pač pa da bi skupaj poiskali še odličnejšo pot…

Prirojena želja po učenju

Kar se je primerilo Piki, se primeri tudi mnogim učencem v resničnem svetu. Mladinska literatura je polna tragikomičnih zgodb o bistrih neprilagojenih učencih in togih učiteljih.

V šoli se nagrajuje predvsem povprečnost in ne posebnost. Pa zato niso krivi le učitelji, so pa prav oni prvi vir spremembe. Sam sistem je naravnan tako, da zajame kar največ in da kar največjemu številu učencev. Splošno gledano je to dobro, individualno manj. Pa vendar smo kolektivno stopnjo že izpopolnili do te mere, da bi bil čas za korak naprej.

Dejstvo je, da ima vsak zdrav predšolski otrok naravno željo po učenju. Hrepeni po znanju, po raziskovanju, z lahkoto ga navdušiš za skoraj karkoli. Vse ga zanima, vse hoče vedeti, vse raziskati …

Potem pa se nekje na poti praviloma zatakne. In to zelo. Nekdo je temu vedoželjnemu in radovednemu otroku rekel: »Pusti to, kar te privlači. Ne raziskuj tega, to ni pomembno… namesto tega, se raje nauči to in to zdaj. Nagrajen boš z oceno, s pohvalo, z občutkom vrednosti…«

Toda med tem, ko se je prvotno stvar (pa naj bo kakršnakoli že) otrok učil z nagonsko željo po vedenju in raziskovanju, brez potrebe po zunanji nagradi (kajti znanje samo je bilo nagrada), je pri predpisanem učenju umanjkala srčna želja po spoznanju. Zato je učenje postalo težko in naporno.

Otroci se temu različno uspešno prilagodijo. Zato imamo mlade, ki se učijo z odporom in na pamet. Ne vedo, kaj jih zanima in kakšni so njihovi talenti. In odrasle, ki imajo vedno prav in se že dolgo ne čudijo nad ničemer več.

Stari postanemo, ko se nehamo učiti …

Očitno je v našo notranjost položeno globoko hrepenenje po spoznavanju, raziskovanju, odkrivanju novega...

Koliko otrok se nauči brati mimogrede in koliko z muko in velikim trudom? Bi bil res tako napačen pristop, če bi vsaj otrokom na začetku šolanja pustili, da se ob vodenju, učijo to, k čemur jih kliče srce?

Nekatere zasebne šole, proti katerim se zelo srdito borimo, to delno omogočajo. Zakaj torej javno šolstvo ne prevzame, kar je dobrega, če že zavrača sam koncept zasebnega šolstva.

Otrokovi talenti in sposobnosti bodo tako prišli bolje do izraza, istočasno pa bo, okrepljen s samozavestjo in vedoželjnostjo, osvojil tudi potrebna znanja, ki mu morda ne ležijo. To zahteva seveda povsem drug način dela in organizacije. V takšni šoli bi se gotovo dobro počutila tudi Pika.

Ni treba, da smo utopični, lahko pa naredimo majhen korak v tej smeri in spodbujamo naravno zanimanje otrok in tako obudimo tudi lastno vedoželjnost. Kajti čeprav smo uradno izobraževanje morda že davno zaključili, je tam zunaj (in tudi znotraj nas) še veliko reči, ki nas kličejo, da bi jih odkrili, zaznali, raziskali … da bi nekega dne spoznali, kot smo bili spoznani (1 Kor 12,12).