Kaj bi se zgodilo, če bi ugasnili mobilni telefoni?

Živimo v tako čudnih časih, da komaj še lahko sledimo anomalijam, ki nas kot orkan Irma zagrinjajo z vseh strani. Vsega je postalo preveč, celo torta z jagodovim prelivom ne tekne več, kot bi morala.

Tudi prenajedeni mediji so se včeraj - bolj kot ne mimogrede- spomnili na 11. september, ko je bilo leta 2001 v terorističnem napadu na dve mogočni stavbi Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku ubitih skoraj 3.000 ljudi. Če smo lahko takrat na glas in brez zadrege pošiljali napadalce v tri krasne ali še dlje, danes marsikdo že veliko bolj previdno izbira besede, s katerimi bi izrazil gnev ob tej grozljivi teroristični katastrofi, po kateri nič ni več tako, kot je bilo.

Skoraj sramežljivo se potiska v pozabo tudi teroristične napade, ki so sledili, ko se je njihov epicenter preselil v Evropo. O posilstvih, ki se dogajajo, mediji zelo neradi poročajo. Evropa, dobra stara mati z velikimi grudmi, se jako trudi, da bi sijalo sonce in bi bili vsi ljudje srečni, veseli in poskočno zadovoljni.

V Sloveniji, ki sodi med najlepše dežele na svetu, grobih, smrtonosnih terorističnih napadov na srečo(še) ni. Se pa že nekaj časa pojavljajo različne, zelo prefrigane težnje po utišanju svobode govora. Zdi se, kot da sedimo na časovnem stroju, ki nas pelje nazaj v preteklost, ko je bil še živ zloglasni 133. člen.

Imamo jezik zato, da molčimo?!

Komaj smo se oddahnili od pozivanja aktivistov z Mirovnega inštituta, naj ljudje zaradi “sovražnega govora” ovajajo svoje znance in sledilce na spletu, že se je oglasila Barbara, ki je v Tedniku prejšnji teden izjavila, da ste največja grožnja Sloveniji, če spadate v skupino “belih, zdravih, dobro situiranih starejših moških, ki imajo vse, a mislijo, da jim pripada več”. Moj sosed Cene že nekaj dni iz čiste preventive obiskuje solarij, naročil se je tudi pri lepotnem kirurgu Planinšku, da mu dodobra zlika gube. Ugotovil je namreč, da ima več možnosti preživetja, če bo videti v čokoladnih, dobro ohranjenih srednjih letih.

Pred dnevi je zasrbel jezik tudi Kombinatke, ki so pristavile svoj lonček, rekoč: ''Smo v izredno nevarnem času, ko ima vsak pravico, da izrazi svoje mnenje – o vsem. Pa naj se na stvar spozna ali ne.'' Naj mi oprostijo, morda se motim, a povedano se je slišalo, kot da imajo samo nekateri izbranci pravico govoriti in soditi. Ostali morajo - po njihovem - molčati.

A tudi Angelca ni mogla iz svoje kože. Twiteraše, ki so, poredneži poredni, pisali nespodobnosti, je nahrulila: ''Nič ne delate? Če še ne veste, pisariti po tviterju cel dan ni nobeno delo. Samo možgani se vam kisajo.'

Kaj, torej, ostane nam, ki verjamemo, da nam je dal Bog jezik zato, da ga uporabljamo in ne, da molčimo? Naj se obrnemo stran, se ugriznemo v jezik, gledamo turške limonade? Se tolažimo, da se po nevihti zmeraj prikaže sonce? Se umaknemo na drugo stran ceste, upajoč, da nas na prehodu za pešce ne bo povozil vlak?

Čudno je vse skupaj, jako čudno.

Mičkeno me je mikalo, da ne bi omenjala katastrof in se raje pohvalila, da sem nedavno obiskala Sveti Jurij ob Ščavnici in si ogledala spominsko sobo dr. Antona Korošca. Pa tudi ta obisk nekako ne bi bil na liniji, saj je Korošec kljub temu, da mu je uspelo prepričati ogromno žensk, ki so leta 1917 množično podpisovale Majniško deklaracijo, ki jo je nato prebral v parlamentu na Dunaju, še zmeraj na črni listi in se ga zgledni in pošteni državljani raje izogibajo omenjati.

Poslovna ideja: svet brez mobilnih telefonov

Po temle čudnem uvodu - upoštevajte, da me je mučil zoprn zobobol - bom zato danes raje pisala o imenitni, a povsem nenevarni ideji, ki se je porodila v dveh brihtnih glavah. Če bo vse po sreči, bo kmalu nekje stala Koliba, prvi lokal brez telefonov pri nas. Idejo za to sta dobila Matej Vinkovič in Jaka Brdnik, ki na platformi Adrifund zbirata denar, da jo bosta lahko premeteno zagodla odvisnikom od pametnih telefonov.

Kako? Enostavno. Brez signala bodo imeli pri njima gostje rajski mir in se bodo zato lahko po staromodni navadi posvečali drug drugemu. Nobenih 11. septembrov, nobenih Irm, nobenega drugega tira in - bognedaj, nobena Magna ne bo motilo klepeta in poslušanja čričkov.

Priznam, fanta sta mi strašno všeč. Morda se tega še niti ne zavedamo, a s svojo idejo sta nam pokazala, kako malo je treba, da se lahko znajdemo v Raju. Pomislite, brez pametnih telefonov, tablic in računalnikov bi se nemara že danes začeli pogovarjati o vsem, kar nas tišči. Celo poslušali bi se in se slišali. Lahko bi – po dogovoru - ukinili vse inštitute, ki duhamorno skrbijo za to, da se nam v glavah ne mota kaj pregrešnega, kar bi lahko na dolgi rok škodovalo njihovemu cenjenemu obstoju.

Če bi se zgodilo to, slednje, bi bila z veseljem vsaj kakšen mesec čisto tiho.