Kaj Angeli Merkel pomenita ljudstvo in suverenost?

dr. Vanja Kočevar

POSLUŠAJ ČLANEK
Embed from Getty Images
V sredo, 21. novembra 2018, je pri Fundaciji Konrada Adenauerja v Berlinu potekala prireditev z naslovom "Parlamentarizem v napetem razmerju med globalizacijo in nacionalno suverenostjo", na kateri so udeleženci razpravljali o "možnih rešitvah proti populizmu in evropskih volitvah 2019". Poleg nemške zvezne kanclerke Angele Merkel so na posvetu sodelovali tudi nekdanji predsedniki nacionalnih parlamentov Poljske, Italije, Francije in Luksemburga.

Največ pozornosti je vzbudil nastop Angele Merkel, ki je med drugim svarila pred splošnim napadom na "multilateralni sistem" vzpostavljen po drugi svetovni vojni z ustanovitvijo Združenih narodov (ZN) in Evropske unije (EU). Po njenem mnenju se to kaže zlasti v razpravah o Marakeški deklaraciji, kar odpira temeljna vprašanja o demokratični legitimnosti ZN, ki naj bi, tako Merkel, izhajala iz odločitev nacionalnih parlamentov. Za vsako konvencijo namreč stojijo odločitve parlamentov, te pa naj ne bi zastarale.

V povezavi z odločitvami nacionalnih parlamentov, na katerih stoji legitimnost "multilateralnega sistema", je nemška kanclerka nato kritizirala tiste, ki mislijo, da lahko odločajo misleč, da predstavljajo ljudstvo in da je veljavnost takšnih sklepov že propadla, ter k temu dodala: »In tu moram reči: globalizacija ali nacionalna država, kakor koli. Ljudstvo so vselej ljudje, ki v neki državi trajno živijo in ne neka skupina, ki se definira kot ljudstvo.« (»Und da muss ich sagen: Globalisierung, Nationalstaat egal wie. Das Volk sind jeweils die Menschen, die in einem Lande dauerhaft leben, und nicht irgend eine Gruppe, die sich als Volk deffiniert.«)

Druga izjava nemške kanclerke v sklopu prireditve, ki ji velja posvetiti pozornost, pa se nanaša na suverenost nacionalnih držav. Merklova namreč trdi: »Nacionalne države morajo biti danes – naj so danes, pravim, pripravljene oddati suverenost.« (»Nationalstaaten müssen heute – sollten heute, sage ich – bereit sein, Souveränität abzugeben«). Svojo izjavo je Merklova nato nekoliko omilila in dodala, naj se to sicer zgodi po urejenem postopku, pri čemer naj bi bili parlamenti neobhodni.

Poleg navedenega je nemška kanclerka poudarjala še, da je parlament srce demokracije, izpostavljala pomen zaupanja in pripravljenosti na kompromis ter zavračala »nacionalizem«.

Ko jezik, kultura in izročilo niso več pomembni ...


Zgornji izjavi Angele Merkel nam ponujata dober vpogled v miselni svet trenutne evropske politične elite. Tej ljudstvo očitno ne pomeni skupnosti, ki jo družijo skupna preteklost, jezik, kultura in izročilo, temveč zgolj »ljudi, ki v neki državi trajno živijo«. Evropejci smo za globaliste, kot vse kaže, zgolj puste številke v demografskih študijah in ne dediči bogate in raznolike zgodovine naše celine.

Prav tako je z našo suverenostjo. To naj bi, po načrtih Merklove, na sicer legalni način postopno prenesli na EU. Res je, da so vse države članice EU, vključno s Slovenijo, »izvrševanje dela suverenih pravic« prenesle na to organizacijo (Ustava RS, 3.a člen), vendar to še ne pomeni, da bi se ji odrekli v celoti. V republikansko urejenih državah je nosilec suverenosti vselej ljudstvo, kar med drugim določa tudi 3. člen Ustave Republike Slovenije »V Sloveniji ima oblast ljudstvo«.

Govor Angele Merkel pod vprašaj postavlja tudi trditve o neobvezujočem značaju Marakeške deklaracije, saj nemška kanclerka sama poudarja pomen mednarodnih konvencij, ki predstavljajo legitimnost mednarodnih organizacij kakršni so ZN. Njene izjave na nazoren način prikazujejo, kako poteka izgradnja mednarodnega »soft law«, ki naposled kroji politiko nacionalnih držav, čeprav parlamenti o njegovih smernicah ne odločajo. Na ta problem je v povezavi z Marakeško deklaracijo opozarjal nemški strokovnjak za mednarodno in evropsko pravo Ulrich Vosgerau.

Doktrina o omejeni suverenosti


Izjave nemške kanclerke niso popolna novost, predajo suverenosti z nacionalnih držav na EU je v evropskem parlamentu zahteval že Guy Verhofstadt. Prav tako tovrstni poskusi spodkopavanja integritete držav niso brez paralel v zgodovini. Da bi jih našli, nam ni treba seči globoko v preteklost.

Podobnosti z doktrino Leonida Brežnjeva o omejeni suverenosti socialističnih držav iz leta 1968, ki je botrovala sovjetskima intervencijama na Češkoslovaškem leta 1968 in v Afganistanu leta 1979, so očitne, sploh če si v spomin prikličemo še nedavne zamisli francoskega predsednika Emmanuela Macrona o gradnji »evropskega imperija« in ustanovitvi skupne evropske vojske. Ob tem si lahko zastavimo zgolj retorično vprašanje, ali bo med poveljevalnimi jeziki skupne evropske armade tudi slovenščina?

Živimo v prelomnih časih, časih ki pod vprašaj postavljajo dva od ključnih konceptov na katerih deluje današnji svet, in sicer suverenost držav, kakršno je vzpostavil Westfalski mir leta 1648, in suverenost ljudstva, ki jo je v svojem delu Družbena pogodba leta 1762 razvil Jean-Jacques Rousseau.

Na prihajajočih evropskih volitvah maja 2019 bomo torej odločali tudi o tem, ali bomo kot državljani in narod ostali suvereno ljudstvo, ali pa bomo degradirani v rajo davkoplačevalcev in potrošnikov brez lastne identitete, pravice do samoodločbe in domovine.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike