K zdravniku zasebniku nič več samoplačniško. Vas to moti?

Milena Miklavčič
13

Živim v kraju, kjer smo se že davno tega navadili, da imamo zasebno splošno ambulanto, ki kljub zoprnim korona varovalnim ukrepom dobro skrbi za zdravje prebivalstva.

Posnetek komentarja Milene Miklavčič je na voljo na koncu prispevka.

Tudi o državnem zdravstvu ne moremo reči žal besede. V družini imamo bolnika, ki dnevno obiskuje Onkološki inštitut zaradi obsevanj in vsakič, ko se vrne domov, pove, da tako prijaznega osebja, kot jih sreča tam, ni srečal nikjer drugje.

Kljub temu se zelo upravičena kritika z dolgoletno ponavljajočo tradicijo skriva v drobnem tisku.

Ker je omenjeni imel to “smolo”, da je zaradi bolezni veliko hodil okoli zdravnikov, se je najpogosteje pritoževal zaradi neorganiziranosti in čakalnih vrst. V napotnici je, denimo, pisalo, naj se zglasi na pregled ob 8.50. Ko je vstopil v čakalnico, je bila ta nabito polna. Prvič zato, ker zdravnik sploh še delati ni začel, drugič pa zato, ker je bilo ob isti uri naročenih vsaj še deset pacientov.

Povsem drugače je bilo, ko ga je na pregled naročil zasebnik – ortoped. Ura: 7.35. Niti minuto prej niti minuto kasneje, do sekunde natančno so se odprla vrata v ordinacijo! »Če ne bi doživel na lastni koži, ne bi mogel verjeti!« je še dolgo po tem “prijetnem in neverjetnem dogodku” razlagal vsem, ki so ga hoteli poslušati. Tudi občutek, da se v zasebni ambulanti usedeš na novejše stole in ne na tiste, ki so doživeli že čase okoli leta 1965, je prav božajoč. Sploh v primeru, če pregled plača zavarovalnica.

V zadnjem času se o zapletih okoli državnega in zasebnega zdravstva veliko pogovarjamo. Čeravno se včasih zdi, da je zasebno zdravstvo nekakšen državni sovražnik številka ena, imamo povsod po Sloveniji ogromno zasebnih ambulant družinske medicine s koncesijo. Večina med njimi je spremenila status malodane neopazno, tako da pacienti spremembe niti opazili niso, kar je čisto prav. Vse, kar bolniki potrebujemo, je dober servis, ki ga plača zavarovalnica, komu mar za podrobnosti!

Vse, kar bolniki potrebujemo, je dober servis, ki ga plača zavarovalnica, komu mar za podrobnosti!

Ne znam pa si razložiti, zakaj je odnos do zasebnega zdravstva še zmeraj enak kot pred 50 leti. Prepričanje, da zasebni zdravnik zgolj izkorišča bolnika in bogati na njegov račun, je prisotno malodane na vsakem koraku.

Da je res tako, priča tudi anketa, ki jo je za Delo nedavno tega opravila Mediana. Skoraj polovici od 712 vprašanih se zdi nesprejemljivo, da bi v aktualni situaciji, ko nam meša štrene Covid19, čakalne vrste pod enakimi pogoji kot javni izvajalci zdravstvenih storitev, skrajševali tudi zasebni izvajalci.

Nekateri so sicer trdili, da so podatki privlečeni za lase, a so se zmotili. Kar realni so!

Razredni sovražnik

Nasprotniki, tako na socialnih omrežjih kot v realnem življenju, so si edini, da zasebniki predstavljajo nekakšnega razrednega ”sovražnika”, proti kateremu se je treba boriti z vsemi silami. Se le-ti sploh zavedajo, da z nasprotovanjem pljuvajo v lastno skledo?

Pa bo treba nekaj storiti! In to čim prej! V ponedeljek popoldne je dr. Federico V. Potočnik preko twiterja sporočil, da je za njim dvaintrideseturno dežurstvo, v torek, v jutranjih urah, pa je bil znova v službi. Na oddelku, na katerem deluje, se je s koronavirusom samo ta teden okužilo 14 medicinskih sester, med okuženimi so tudi trije zdravniki. Bomo sedeli križem rok in dopustili, da “državno” medicinsko osebje obleži zaradi izčrpanosti?

Kdo nas bo zdravil potem? Se bomo zanašali na dohtarje, kot so razno razni potrči ali pa na takšne, kot je dr. Figelj, ki je nekoč med drugim dejal: »Saj ti starostniki bi tudi sicer zelo kmalu umrli.«

Bojim se pomisliti, koliko je tistih, ki razmišljajo podobno kot poslanec Levice, Miha Kordiš, ki je v ponedeljek v državnem zboru veliko skupino zasebnih zdravnic in zdravnikov javno označil za mazače.

Dr. Blaž Mrevlje je do slovenskega zdravstva že vrsto let zelo kritičen. Opozarja nas, da se bodo kapacitete za namestitev bolnikov že našle. Žal pa ne bo kadra.

»Šolanje traja več let. Zakaj pa so nekateri ušli v tujino, pa vprašajte kompanjone, ki so 30 let ščitili organiziran kriminal v zdravstvu!« Trdi namreč, da državno zdravstvo, takšno, kot je, na leto pokrade okoli 400 milijonov iz davkoplačevalskih žepov! Nam je ob tej gromozanski številki lahko vseeno?

Če smo odločno proti zasebnemu zdravstvu, pa smo “zasebnemu zdravilstvu” zelo naklonjeni!

Zneski, ki jih porabimo zanje in za njihovo “naravno kemijo”, gredo v milijone! Koliko jih je, ki, podobno kot Štefka, vzamejo celo kredit, da jo lahko zdravilec zdravi preko telefona?

Po nekaterih ocenah, ki jih navaja lekarniška zbornica, smo, po drugi strani, samo predlani za zdravila brez recepta porabili več kot 50 milijonov. Vsaj toliko pa porabimo še za “zdravila”, mazila in podobno, ki jih naročamo preko spleta.

Zanimivo pa je še nekaj: nikomur se ne zdi škoda denarja, ko gre ta v privat žepe privat veterinarjev. Je človek manj vreden od živali? Mora imeti hišni ljubljenček boljšo in dražjo zdravstveno oskrbo kot njegov lastnik?

Državno zdravstvo je še ena zadnjih “sirot Jeric”, ki so nam ostale iz socializma. Že zdavnaj bi ga morali posodobiti, uporabniki bi že zdavnaj morali doseči, da lahko sami izbiramo zdravnika, ne glede na to, ali ima ta državni ali zasebni status. Logično bi moralo biti, da bi zavarovalnica plačevala tako ene kot druge račune.

Za vse večne čase bi si morali zapomniti besede dr. Simona Podnarja: »Javno zdravstvo je to, da so ljudje zavarovani in gredo k zdravniku bodisi v državni zdravstveni dom ali bolnišnico bodisi k zdravniku zasebniku, ne da bi morali za to dodatno plačati.«

Sodelujte v anketi o spoštovanju ukrepov za zajezitev novega koronavirusa

Vabimo vas k izpolnitvi naše anonimne ankete o vašem odnosu do ukrepov za zajezitev COVID-19 in njihovem spoštovanju

Create your own user feedback survey

Rezultate ankete bomo na Domovini objavili konec tedna.

13 KOMENTARJI

  1. Prav hvaležen sem gospe Mileni za ta prispevek. V poplavi “uradnih” zavzemanj za “javnozdravstvojavnošolstvojavnozdravstvojavnošolstvo…” je vsaka razumna debata dragocena – vrača nam zaupanje, da še nismo popolnoma ideološko znoreli in da zdrava pamet tu in tam vendar še pride do besede.

    Da bi se pa kaj spremenilo na bolje pa ni preveč verjetno. Pri zdravstvu in tudi pri šolstvu gre namreč predvsem za denar in oblast – zdravje ljudi (pa tudi znanje) je za vladajoče politično ozadje – “strice” – čisto obrobna zadeva.
    In ko se vlada trudi, da bi se vsaj kaj malega spremenilo, z lopato mečejo nanjo žolčno kritiko in na vso moč sejejo sovraštvo ter terjajo odstop.
    Upajmo, da se “stricem” in njihovim podanikom tako eno kot drugo enkrat v polni meri povrne…

    • Tudi jaz sem za javno zdravstvo. Toda pozor, kaj sploh je javno zdravstvo! Javno zdravstvo je zdravstvo, financirano iz javnih sredstev. Pika! Pravni ali organizacijski status je tu nepomemben. Država ima tu samo eno ingerenco: izdajo dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti – torej izpolnjevanje strokovnih, kadrovskih, prostorskih zahtev in zahtev glede opremljenosti. Pika! Vključeni so torej v sistem vsi, ki izpolnjujejo te pogoje. Ni pomembno, ali je to državna ustanova ali zasebnik ali gre za kombinacijo. Koncesija je povsem nepotreben instrument, pred časom vpeljan bolj kot ovira za vstop zasebnikom v sistem. Tako bi lahko izrabili vse strokovne kapacitete, ki jih premore država, še več, nazaj bi pritegnili mnoge, ki so zaradi nesmotrne ureditve dobesedno zbežali v tujino.

  2. Pri nas imamo de-facto zasebno zdravstvo že dolgo časa v ovčji preobleki javnega: če nočeš čakat v čakalni vrsti mesece ali leta, plačaš zaseben pregled in si na vrsti takoj. Čakalne vrste so tiste, ki generirajo zasebni trg. Očitno pa ni nobenemu v interesu tega rešiti.

  3. Odličen ukrep vlade, da se brezplačni dostop omogoči tudi pri zasebnem zdravstvu. Javno zdravstvo je namreč očitno že kolapsiralo. V naš ZD ne moreš več niti po telefonu naročiti, da ti zdravnik predpiše recept. Živim v občini kjer praktično ni okuženih s korana virusom vendar je navzlic temu možnost dostopa do zdravnika omejena. Tako sem dva dni klical po telefonu svojega zdravnika , zaradi recepta, a se je javljala avtomatska tajnica češ, da so zaradi korone zasedeni. Pomislil sem kaj pa če bi bilo kaj nujnega. Nato sem naročil recept po e-mailu. Ker ni bilo odgovora sem nato čez tri dni šel v lekarno, češ morda me samo niso obvestili a je recept že vpisan v sistem.
    Ne ni ga bilo. Ni mi preostalo nič drugega kot najslabša varianta in najnevarnejša varianta, da grem osebno k zdravniku.
    Pred ZD je bila vrsta najmanj 12 ljudi, ko sem prišel na vrsto mi je ena od medicinskih sester v sprejemni pisarni jih je bilo 6, vzela zdravstveno in prosila, da na listek napišem kaj rabim.
    Zdravilo je bilo vpisano šele naslednji dan. Nato sem po 7 dneh dobil odgovor mojega zdravnika na e-mail, da so bili zasedeni in so šele sedaj to je po 7 dneh opazili moje naročilo.
    Očitno je Korona izgovor, zato da celo zdravstvo ne deluje tudi tam kjer korone skoraj ni.
    Zdravstveni sistem je že v takem stanju, da se boj kot korone moramo bati, da zbolimo za kakšno drugo hujšo boleznijo, ker bomo preživeli zgolj po srečnem naključju.
    Razne Kordiše pa je treba ”z bajoneti” nagnati v morje.

  4. Odlično napisano ga Milena!
    Tudi sam že desetletja hodim k “privat”, koncesionarju in nisem imel nikdar nobenih problemov. Nič čakanja, kompetentna oskrba, po telefonu uredim, kar je potrebno… Ne vem kje je problem? Oziroma vem, v glavah polnih ideologije, kjer ni več prostora za pamet.
    Poslancem (vsega ljudstva), ki se jim vsepovsod prikazujejo mazači pa svetujem, da se vzdržijo psihotropnih substanc, ker jim le te zamegljujejo um in posledično pravilno oceno realnosti.

  5. Denar zavarovancev naj spremlja paciente tja, kjer bodo najprej, najbolj strokovno neoporečno in gospodarno oskrbljeni.
    Država oz. pristojno ministrstvo za zdravje/zdravstvo naj poskrbi za čim bolj jasna in transparentna “pravila igre”, se pravi za strokovne kakovostne standarde, kriterije in merila, po katerih bodo zavarovalnice plačevale zdravstvene usluge in storitve ne glede na to, ali so opravljene v javnem/državnem ali pa v zasebnem sektorju.
    Vse razpoložljive strokovne, tehnične, kadrovske, znanstvene … zmogljivosti v državi je oblast dolžna po enakih strokovnih kriterijih in pogojih vključiti v skupno skrb za javno zdravje, za učinkovito odpravljanje vzrokov in posledic pandemije ter v permanentno razvojno strateško višanje kakovosti javnega zdravja kot ene od najpomembnejših vrednot in prvin socialne blaginje v državi.

  6. Spoštovana gospa Milena, hvala vam za ta aktualni zapis. Drznem si domišljati, da o zdravstvenem sistemu le nekaj vem, zato se tudi oglašam. Potem ko smo sedemdeseta leta prejšnjega stoletja opustili okosteneli socialistični državnoplanski sistem, smo se potem šli kardeljanski pluralizem samoupravnih interesov in stvari urejali prek tkim. samoupravnih interesnih skupnosti (sisi).To je bila le fasada, saj so večinoma neuki delegati samo potrjevali rešitve, ki so jih pripravile strokovne službe na podlagi državnih planov in direktiv. Koliko je bilo praznega sestankovanja in koliko zaposlenih odsotnih z dela, tudi iz gospodarstva! Na nek način je bilo prelepo, da bi dolgo trajalo!
    Po ukinitvi SIS-ov z osamosvojitvijo in osnovanjem lastne države smo stvari urejali dve leti v RUZV (Republiški upravi za zdravstveno varstvo) v okviru pristojnega sekretariata/ministrstva (“organ v organu” – kar je napeljevalo k “tistim stvarem”, saj veste) – v novi obliki po starih metodah. Aktualni zdravstveni sistem, nastal leta 1992 kot poskus uvedbe Bismarckovega tipa socialnega zdravstvenega zavarovanja, je sorazmerno mlad. Ambicije so bile velike. Učili smo se, študirali primerljive sisteme v tujini, uvajali nove obračunske modele plačevanja storitev bolnišnicam (bolj ali manj uspešno prevzeli avstralskega), pri splošnih zdravnikih uvedli glavarino (enako plačilo po opredeljenem zavarovancu, korigirano glede na starostno strukturo), mukoma uvajali elektronsko kartico zavarovanca in druge računalniško podprte rešitve v zdravstvu (koliko je bilo odpora v samem zdravstvu, češ da je stara zdravstvena knjižica s štempljanjem čisto dobra!). Svojevrstna anomalija je bila plačevanje istih storitev iz dveh virov, iz obveznega zavarovanja iz prispevkov in dopolnilnega iz zasebnih sredstev prek zavarovalnic (Vzajemna in ostale komercialne). Relativno avtonomni sistem se je z ustreznimi korekcijami postopno le moderniziral, se približeval primerljivim v zahodni Evropi, skratka, bil na dobri poti, dokler se ga ni polastila politika in si ga povsem podredila. Pri tem je prednjačila SD, zlasti izrazito v času ministrovanja dr. Kebra s svojo v socializem naravnano Belo knjigo (ki k sreči ni bila sprejeta, vendar z njo avtor rovari še zdaj) in Miklavčiča (razmah klientelizma in tajkunizacije dobaviteljev opreme). ZZZS se je vse bolj oddaljeval od načel zavarovalništva in postajal v bistvu javni sklad ter distributer sredstev po načelih dogovorne ekonomije z vse bolj birokratiziranimi postopki. Zdravstveno osebje je postalo javno uslužbenstvo z izrazito uravnilovko; direktorji zdravstvenih ustanov dobrih niso mogli nagraditi in se slabih delavcev znebiti., svoje pa so opravili še sindikati. Vmes je prišlo še do nepremišljenega omejevanja širitve koncesionarstva. Skratka, vse je šlo v smeri državno dirigiranega, na socialistične kombinate spominjajočega zdravstva. Zabloda o javnem/državnem zdravstvu kot neprecenljivi dobrini in nedotakljivi vrednoti se je pričela razgaljati.
    Mnogi pisci navajajo kot glavni razlog monopolno vlogo ZZZS. Vendar menim, da ni problem v eni zavarovalnici (glede na velikost države in majhnega obsega za pokritje rizičnosti poslovanja, kar bi bilo z drobitvijo še potencirano), ampak v tem, da to ni avtonomna zavarovalnica. Sicer pa se po definiciji med kupci zdravstvenih storitev, kar zavarovalnice dejansko so, ne more ustvarjati prava konkurenca; le-ta se mora prvenstveno vzpostavljati med prodajalci/ponudniki storitev, to je med zdravstvenimi organizacijami. Te pa skoraj ni, kljub temu da obstaja uzakonjena prosta izbira zdravnika in zdravstvene ustanove. Konkurence bi bilo nedvomno več, če bi se zasebni del javnega zdravstva širil, ne pa ožal.
    Da, veliko je dilem in izzivov za prepotrebno reformo slovenskega zdravstva. Ki pa kar ni in ni na vidiku.

  7. A ste prepričani, da bodo zasebniki, ki delajo izključno za samoplačnike pripravljeni sprejemati bolnike ? Za denar zavarovalnice, na napotnico ?
    kakšen % jih bo to želel ?
    Sem namreč prepričan, da ima večina zasebnikov povsem dovolj dela, saj so bili eni itak usmerjeni v zasebno delo zato, da ima leva elita, ki se koplje v denarju svoje zdravnike ! Drugi pa imajo paciente zato, ker ti pač ne pridejo do zdravnika v primernem času v državnem zdravstvu.

  8. Ukrep sam po sebi kot pravilno ugotavlja Ljubljana zagotovo še ne pomeni čarobne palice za rešitev nakopičenih problemov našega zdravstva..
    Kot sem že napisal mora država ustvariti enakopravne pogoje na trgu za t.i. javno oz. državno v odnosu na privatno. Najpej je treba presekati z dvoživkami, ključni problem čakalnih vrst je namreč pri njih.
    S prepovedjo dvoživkarstva se bodo najboljši zdravniki nekako morali podati na kruto pot zasebništva. Le večja ponudba privatnih zdravstvenih storitev bo nato omogočila to kar bi znalo biti sicer problem. Novo vstopajoči privatniki bodo preden si dobijo dovolj ugleda da bi lahko izbirali bolnike morali sprejemati vse bolnike, da bodo sploh rentabilno poslovali.

  9. Ob poslušanju zaskrbljenih vladnih govorcev, kako ob enakih kapacitetah kot smo jih glede na Covid imeli spomladi, vse pregoreva, se vsem, ki gledamo malce dlje od nosu, dviga krvni tlak….

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime