Jurij Šimac, Finance: Pod rastjo BDP skrita umazanija

Ko vse okoli nas raste, prevladuje občutek, da težav ni več, da je Slovenija v krizi uspešno pospravila podstrešje, razčistila s sistemskimi pomanjkljivostmi, da je – skratka – vse lepo in prav. A tak vtis, ki ga želi dati vlada Mira Cerarja, je napačen, v komentarju na Financah ugotavlja Jurij Šimac. 

Strošek javnega sektorja se je v času Cerarjeve vlade po naših izračunih dvignil za skoraj 500 milijonov evrov na leto, število zaposlenih se je povečalo za dobrih pet tisoč, vlada se vede, kot da je denarja neomejeno in velik del proračuna preliva v javne plače.

Denar gre tudi v zdravstvo, v reformo, ki po mnenju Švedskega strokovnjaka Arneja Björnberga ne prinaša nobenih organizacijskih ukrepov, racionalizacije mreže izvajalcev in sprememb pri upravljanju bolnišnic in kot taka ni učinkovita ali v interesu pacientov.

Med infrastrukturnimi projekti z napako v oči bode drugi tir, okrog katerega je veliko nenavadnih razprav. Kljub rasti, pa se kljub vsemu dogaja, da družba Litostroj Jeklo, ki je preko DUTB v lasti države svojim zaposlenim dve leti ne plača prispevkov.

Politika steguje prste tudi po denarju državnih podjetij. V zadnjem primeru to lahko vidimo pri Inštitutu za sodobni trajnostni razvoj, ki so ga ustanovili Tone Rop, Patrick Vlačič, Rado Bohinc, Milan M. Cvikl in Uroš Jauševec. Inštitut je od državnega Premogovnika Velenje prejel 35 tisoč evrov za študijo z naslovom »Analiza učinkovitosti izvajanja poklicnega zavarovanja – panoga rudarstvo«.

Gospodarska rast lahko prekrije težave in napake v sistemu. A prej ko slej bodo spet prišle na plan, v komentarju na Financah ugotavlja Šimac.