Foto: osebni arhiv

V prvem delu pogovora z mladim duhovnikom iz župnije Preska smo se pogovarjali o cerkveni realnosti v času epidemije novega koronavirusa.

V drugem delu pa smo se osredotočili na delo z mladimi v Cerkvi.

V Preski je videti veliko mladine v cerkvi in okoli nje. Kaj jih pritegne?

Pritegne jih pogosto družba. Ko so med seboj res prijatelji in se imajo radi, kar lahko rečem za to mladino, ki je trenutno v župniji, so radi skupaj. Temelj, na katerem se to zgodi je pa Jezus. Pri mojem delu je vedno v ospredju. Nisem namreč duhovnik, ki bi z mladino igral nogomet, ker sem preveč »lesen« za to, dajem pa mladini vedeti, da so tukaj dobrodošli in da so zanje vrata vedno odprta.

Lahko dobijo pogovor, hrano, pijačo, lahko parkirajo kolesa, lahko dobijo prostor za druženje. Na župnijskem dvorišču se družijo tudi otroci, ki ne hodijo k maši. Zahtevam, da spoštujejo prostore in aktivnosti v župniji. Ampak občutek, da so dobrodošli je zelo pomemben. Svoj kotiček na župnijskem dvorišču imajo tudi kakšni fantje, ki kdaj kakšnega prižgejo. Morda se kdo zgraža, ampak če ne bodo tu, bodo šli pa drugam. Ko so tukaj, se bolj kultivirano obnašajo.

Poleg družbe in občutka, da so dobrodošli, je pomembno, da se od njih tudi nekaj zahteva, vse to pa pride iz odnosa z Bogom. Otrokom ne kažem spektakularnega Jezusa, ampak Jezusa, ki je z nami, ko nam je lepo in ko nam je težko. Takšnega Jezusa poznam tudi sam. Če iz te njegove navzočnosti živimo je življenje polno.

Naši mladini ni težko molit rožnega venca, litanij, biti pred Jezusom v tišini, ga slaviti. Je pa to sad procesa, ki smo ga skupaj začeli v veroučnih klopeh.

Narobe se mi zdi, da se mladino kupuje in da skušamo tekmovati, kdo jim bo več ponudil. Mladina tega ne ceni in jih včasih celo odbija. V teh letih sem spoznal, da cenijo, da od njih veliko zahtevaš, hkrati pa so dobrodošli in sprejeti.

Naši mladini ni težko molit rožnega venca, litanij, biti pred Jezusom v tišini, ga slaviti. Je pa to sad procesa, ki smo ga skupaj začeli v veroučnih klopeh.

Ali zna Cerkev nasloviti, kar potrebujejo mladi?

Mislim, da našim duhovnikom ni vseeno za mlade. Drugo pa je, koliko se v tem znajdemo. Nekateri duhovniki so z njimi na igrišču, drugi ob pogovoru, tretji v molitvi, četrti, pa mogoče vse troje. Duhovniki smo si med seboj izredno različni, kar kaže na bogastvo Jezusovega klica. Vsak ima svoje talente. In če je v odnosu do mladih iskren, je to dobro.

Ali ima Katoliška Cerkev kakšno strategijo, načrt, kaj početi z mladimi ali je mladinska pastorala povsem odvisna od spretnosti in iznajdljivosti vsakega župnika? Kaj naj bi duhovnik počel z mladimi?

Mislim, da je to stvar navdiha. Cerkev pravi, da je z mladimi treba hoditi pot z Jezusom. Ne k Jezusu, ampak z Jezusom. Kdaj bomo sicer prišli do njega? Hoditi pot z Jezusom je ključna vizija mladinske pastorale in mislim, da jo naša Cerkev ima. Poti do tja pa so različne, boljše in slabše.

Z mladimi vedno hodim pot, ki tudi mene prepriča in nagovori. Vsaka, ki obstaja v Cerkvi, me ne prepriča. Zelo me nagovarja  Mladifest v Medžugorju, ker se mi zdi, da je grajen na duhovnih potrebah mladine in ne zabavi. Stična mladih pri nas mi je manj pisana na kožo.

Mladi se imajo res »fajn«, ko se v srcu zgodi srečanje z Jezusom. Krščanski »žur« je karitas, kar pomeni darovanje in ne bobni ter ples.  Darovanje za drugega ti da notranje veselje. Ampak to so moji občutki, lahko da se motim. Navdušen sem recimo tudi nad skavti. Veliko zahtevajo od mladih, imajo pravila, morajo delati, prevzeti odgovornost, biti povezan z Bogom.

Kaj od tega bi bilo dobro preslikati v pastoralo mladih? Poleg druženja potrebujemo tudi delo. Žrtev je eden najpomembnejših vidikov krščanstva. In krščanstvo je življenje. Kako veruješ, boš pokazal z življenjem, v odnosu do prostora, narave, dela. Mislim, da mladino prevečkrat razvajamo. Da smo pri našem delu z mladimi preveč zasanjani: imamo veliko besed, pričevanj, ne pokažemo pa jim, da je pot do srečanja z Boga v žrtvi. Če bi ovrednotili žrtev, bi imeli mlade tudi takrat, ko se jim ne ljubi, ko jim mogoče vse tudi ni všeč itd.

Kako najti to pot pa tudi sam še iščem.

Mladi se imajo res »fajn«, ko se v srcu zgodi srečanje z Jezusom. Krščanski »žur« je karitas, kar pomeni darovanje in ne bobni ter ples.

Ta vikend poteka Stična mladih. Zaradi epidemije tokrat ni bila v Stični ampak na 34 lokacijah po vsej Sloveniji. Stična je pravzaprav edini dogodek za mlade na državni ravni v Sloveniji. Ali se ti zdi, da manjka še kaj? še kaj pogrešaš?

Mislim da ne. Kljub vsemu sem Stične vesel in grem rad vsako leto tja. Tudi letos sem vesel, da niso med tistimi, ki bi rekli, da dogodka ne bo, ampak so našli obliko, kako jo izpeljati. Mislim, da je dobro pripravljena.

Tudi druge ponudbe je po mojem mnenju dovolj. Mislim, da je bolje ostati pri enem dogodku in le-tega izpiliti. Tu lahko rečem, da je nek napredek, po mojem mnenju seveda, naredil tudi v Stični mladih. Sveta maša zadnja leta poteka brez otročarij, ki so me zelo motile. Eno je sproščenost, drugo pa otročarija, ki ne pritiče maši. In tu se stvari izboljšujejo.

V Cerkvi letos vstopamo v leto mladih, ki bo trajalo 3 leta. Kaj pričakuješ od tega?

foto:osebni arhiv

Pričakujem, da bi se uresničila papeževa vizija s sinode o mladih, da z mladimi hodimo pot razločevanja. Pričakujem, da bi se rodila konkretna pot razločevanja poklicanosti za mlade. Res konkretna. Pred kratkim sem se srečal s knjižico Šola razločevanja, ki jo je prevedel Benjamin Bevc, slovenski jezuit.

Vsebina knjižice je konkretna in preprosta. Vzameš jo lahko v roke in opraviš eno od devetih meditacij. Upam, da bomo dobili literaturo, priročnike oz. program, ki bi nas in mlade učila razločevanja. Osnova pri tem je lahko papeževa posindalna apostolska spodbuda  Kristus živi. Iz nje in dokumentov sinode mladih, bi si želel, da bi se zgradila tudi pot mladih in hoje z mladimi v Cerkvi v Sloveniji. Verjamem, da bodo ti koraki storjeni, da se Katoliška mladina, ki jo vodi Matevž Mehle, res trudijo. Velikokrat se v Cerkvi ujamemo v zanko, da nekaj opravljamo samo zato, ker se mora, ker smo navajeni.  Pri njegovi ekipi je čutiti, da temu ni tako. Dokaz je tudi to, da so si v razmerah, ki jih živimo, upali izpeljati Stično mladih.

Končno si želim, da bi bil rezultat nek trajen program, prek katerega bi mlad človek razločil, kam ga Gospod kliče.

Cerkev veliko vlaga v verouk, včasih pa se zdi, da se njegovih sadov ni v takšni meri. Kakšen bi moral biti verouk, da bi mladi prek njega spoznali vero in kaj poleg verouka in kaj poleg verouka mladi še potrebujejo da lahko razvijejo osebno vero? Je to družinska pastorala, pastorala odraslih, ki bi vrednote širili doma? Je verouk prilagojen današnjemu času, ali je obtičal nekje 50 let v preteklosti?

Najprej bi bilo dobro razčistiti, kaj verouk je in kakšen je njegov domet. Traja 45 ali 50 minut na teden. Če ga primerjamo s kakšnim treningom, ki jih veroučenci obiskujejo, bistveno manj. Iz teh minut je lahko veliko, malo ali nič. Namen verouka ni, da bi otrok dobil ne vem kakšne izkušnje, saj temu tudi čas ni primeren. In zelo me razžalosti, ko starši pričakujejo od mene ali pa katehetov nekaj, kar verouk ni.

Pri verouku katehet podaja resnice o veri. Mislim, da je to namen verouka. Verouk ni oratorij, zato ga ne moremo temu prilagoditi, saj otrok na povprečnem oratoriju preživi več časa, kot če celo leto obiskuje verouk, ne da bi manjkal eno uro! Katehet ima zelo malo časa torej. Kako ga bo izkoristil je odvisno od njega. Prav tako kakšno metodo bo ubral. Menim pa, da je glavno, da govori in dela z vero in da otroci to čutijo. Seveda pa gre še vedno za podajanje verskega znanja.

Je pa za duhovni razvoj otroka to več kot premalo. Zraven mora biti prisotna evharistija torej sveta maša. In tu smo šibki. Mnogi otroci je namreč ne obiskujejo. Pri maši se dogaja največje »sevanje« na svetu, ko se duša hrani in Bog vstopa v tvoje življenje.

Drugo pa je, da se otrok vključi dejavno v življenje skupnosti, ki ji rečemo župnija. Oratorij, skavti, zbor, ministranti. In tam mu lahko ponudimo še druge elemente, ki pa izgrajujejo katehezo: igra, petje, slavljenje. To je dodaten čas, ki si ga lahko privoščimo. Če malce parafraziram: se lahko naučim jezika, če hodim na tečaj vsak teden za 45min. Skorajda nemogoče. Tu je čas, ko se učim, čas ko z nekom govorim, torej ta jezik postavim v življenje. In to je to. Verouk je, grdo rečeno, tečaj, ki pa ga moram spraviti v življenje: ga govoriti oz. živeti.

Na tvoje kontroverzno vprašanje, če je verouk obtičal 50 let v preteklosti, odgovarjam še bolj kontroverzno, obtičal je 2000 let v preteklosti in več. Naša osnova je življenje in vstajenje Jezusa Kristusa in od takrat imamo snov. Ne pozabimo pa, kar je papež zelo poudaril z že omenjeno posinodalno spodbudo: Kristus živi. Danes živi in ta občutek je pomemben tudi pri verouku. Na to se naslanjajo tudi moji kateheti. Ne govorimo o Jezusu izpred 2000 let. Danes je živ in je tukaj.

In če končam misel o verouku: otroci potrebujejo podporo in oporo svojih staršev, kar pa dostikrat nimajo. Ne otrokom, staršem je velikokrat vse bolj pomembno od verouka. Velikokrat smo z veroukom na zadnjem mestu, četudi se od njega po drugi strani pa pričakuje največ. Kar kontradiktorno kajne?

Kako priti do staršev?

Velik izziv. Zagotovo ne, da vzpostavimo fronto. Razumem pa po drugi strani, da nimamo vedno enakih pogledov, ker tudi nimamo enake izkušnje z Jezusom. Pot do staršev je torej v občutku, da jih razumemo, jim prihajamo naproti, pomagamo, a vseeno v okviru nekih meja. Pogosto se to zgodi, ko se znajdejo v stiski in posebej takrat ko se zaupajo. Stiska pogosto odpira srce za Boga. Njihova pot do mene, je takrat seveda krajša, kot če bi bilo obratno.

Če pa konkretiziram, so pa to zame kot duhovnika, srečanja. Dan za prvoobhajance in starše, birmance in starše, kjer imamo katehezo. Pri skavtih se srečujemo, ko imamo skupne maše. Pa družinske svete maše, pri čemer je moje mnenje, da je lahko dobro pripravljena pridiga seme tako za otroke kot za starše.

Pri verouku z marsikaterim staršem ne dihamo skupaj. Ker ni iste vizije. Res, da bi bil čas za kakšen posodobljen učbenik, a sam imam veliko vero, da Sveti Duh deluje, tako pri rednem verouku, kot pri družinski katehezi. In da prihaja tudi do staršev.

Lani je Cerkev uvedla pripravljalno leto za bogoslovce. Kako gledate na to? Kakšni so sadovi?

Priprava na vstop v bogoslovje je dobrodošla. Vendar z vizijo, kaj bi radi s tem letnikom dosegli. Teh fantov nismo pobrali na cesti, v njih je klic, ki je že nekaj časa zori in so se o njem odločali. Morda je tudi zato celo leto priprave na vstop v bogoslovje predolgo obdobje.

Sam si predstavljam to pot najprej kot pot razločevanja. Nato spoznavanja s katekizmom, različnimi oblikami pastorale in življenja v skupnosti. Na tej poti naj jih spremlja moder in izkušen duhovnik, lahko bi rekli duhovni oče.

Sem pa kritičen do samega izraza propedevtičen letnik. Sem moral pogledat v SSKJ, kaj to sploh pomeni, saj  sem prvič slišal. Propedevtika. To naj bi bil uvod v študij kake znanosti. In tu mislim, da je glavni problem, ki ga sam opažam, ko prihajajo k meni na župnijo bogoslovci, ki sicer res, da še niso obiskovali propedevtičnega letnika. So dobri fantje, ki imajo temeljna področja razčiščena. A manjka jim samoiniciativnosti. Vizija vzgoje semenišča bi morala temeljiti na tem, da bo fant, ki gre tja dober župnik.

Škofijski duhovnik, le-te vzgajajo v semenišču, naj bi bil nekoč župnik na župniji. Večina. Morebiti se pri komu spozna, da ima posebne talente. A v času, ko je pomanjkanje »kadra« na župniji, je to vizija in cilj semeniške vzgoje. Metoda je študij, vendar ne cilj. Zato tudi ne bi smeli imenovati propedevtični letnik, saj se ne pripravljajo na znanstveni študij pač pa na življenje na župniji. In celotno semenišče naj bi dihali v tem duhu.

Župnija pa je paleta. Škofijski duhovnik ni nekdo, ki bi se ukvarjal samo z mladino, samo s starejšimi, samo z bolnimi, samo z družinami ali samo s predavanji. Za to imamo posebne karizme, redovnike. Duhovnik se ukvarja s pastoralo najmlajših otrok, sam to občutim, saj imamo v župniji vse, od vrtca do starostnikov. Zato bi si želel, da bi pomagali tem fantom, ki vstopajo v ta način življenja, predvsem na področjih, kjer nimajo talenta in seveda, jih krepiti na področjih kjer jih imajo. Kot sem že rekel nismo vsi za vse.

Verjamem in čutim, da se vodstvo semenišča trudi v tej smeri. Se mi pa dozdeva, da žal, še vedno med bogoslovci vlada miselnost, da so »manj uspešni« tisti, ki niso bili izbrani za študij v Rimu, ali pa vsaj za nadaljevanje študija na Teološki fakulteti. Tovrstno miselnost sva s kolegom zaznavala v času življenja semenišča. A končno priznam, lahko, da tudi moj pogled ni pravilen in se glede tega močno motim!

foto:osebni arhiv

Pred dnevi smo pisali, da je v Franciji med mladimi islam v porastu, krščanstvo pa v zatonu. Zakaj je islam toliko bolj zanimiv za mlade in kaj manjka krščanstvu, da bi mu lahko »konkuriralo« na »domačem terenu«, v nekdaj krščanski Evropi?

Molitev, post in žrtev. Tako kot pravi Marija. V vseh teh letih sem se navadil, da otrok in mladine, kar se tiče molitve, ne »vlečem za nos.« Vsaka molitev pomaga, a le-ta ni čarobna paličica, ki bi v sekundi rešila vse in kar od nje velikokrat pričakujemo. Rožni venec je tak primer. Moliti ga, tudi z mladimi. In sem že slišal pomisleke, da bom mlade s tem odbil. Molitev ne odbija, pač pa pridobi. Če se ne motim so edini, ki nimajo težav z novimi duhovnimi poklici kontemplativni redovi. Ali ni to zanimivo? Vsi, ki se pa prilagajajo ali prilagajamo pa izgubljamo.

Do islama se ne bi opredeljeval, saj bi vsaka primerjava lahko izzvenela v tonu tekmovanja. Drugi vatikanski koncil nas je ravno na to opozoril. Kaj manjka krščanstvu v Evropi? Zavest. Lahko bi rekli tudi ponos, zanos, vendar tu hitro pridemo do negativnega pojmovanja. Zavest nam manjka, tudi med duhovniki. Prav bi bilo, da pokažemo resno življenje z Bogom, tako osebno, kot javno. In tako pridemo do molitve, posta in žrtev.

Po naši prelepi domovini je nešteto razpel, torej znamenj križanega Jezusa. Zakaj? Ker le ta pot pripelje do vstajenja!  In ker ni žrtve, tudi ni vstajenja. Ampak, da ne bova zaključila pesimistično, v ozadju je še vedno Bog Sveti Duh, ki more preko naših krivih črt pisati ravno, kot nam pravi papež Frančišek. In še enkrat njegova spodbuda: Kristus živi!

2 KOMENTARJI

  1. Verouk je problematičen, ker se tam dejansko namesto katoliške vere uči modernizem.
    Recimo knjige za 1. razred verouka so katastrofa, verjetno pa tudi za ostale letnike.
    Treba je iti nazaj na tradicionalen verouk in tradicionalno vero, vreči stran nove knjige in učbenike za verouk in spet najti stare, vsaj izpred leta 1958.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime