Vir: zajem slike videa nemške vlade

Nemške oblasti, ki skrbijo za obvladovanje epidemije novega koronavirusa, so nas s simpatičnimi videi, ki izgledajo kot deli dokumentarnega filma, prestavile v čas po letu 2060. Koga se bomo takrat spominjali kot junaka?

Podcast Čermeljevega komentarja je na voljo na dnu prispevka

Poanta, ki jo skušajo prikazati, je pravzaprav zabavna. Junak zime 2020 je bil z zgodovinskega stališča tisti, ki je bil len kot rakun. Obenem pa je tudi grozljiva, saj kaže na to, da nam je v današnji družbi postala popolnoma nemogoča misel na to, da bi se vsaj začasno odpovedali trenutnemu načinu življenja.

Naša fronta je bil kavč, in naše orožje potrpljenje

Kratko dvajseto stoletje, kot mu je pravil zgodovinar Eric Hobsbawm, ni skoparilo z grozo. Začelo se je v strelskih jarkih prve svetovne vojne, nadaljevalo v taboriščih smrti druge in zaključilo s kaotičnim propadom Sovjetske zveze, kar je naposled omogočilo, da so številne države ekonomsko zadihale. Neodvisno od silnih vojaških izdatkov.

Ti so v začetku 21. stoletja postali zgodovinsko nizki. Misel na vojno bila iz leta v manj verjetna. Na to, da bo naše življenje lahko že prihodnji teden drugačno, ni bil pripravljen nihče več.

Zdaj pa se od nas pričakuje da ostanemo doma in družimo s kar najmanjšim krogom ljudi. In kot opisuje gospod v videu, je naše bojišče proti virusu postal kavč in naše glavno orožje potrpežljivost.

Zakaj smo nesrečni

In kaj sedaj? Naj obsedimo na kavču in se smilimo samemu sebi? Virus bo tako sicer premagan, toda to nam prav veliko ne pomaga, če bomo zaradi tega postali živčna razvalina, ki bo še povečevala že tako vse pogostejšo rabo antidepresivov (vir). Ni potrebno. Še vedno lahko počnete na tisoče drugih reči. Delate od doma. Berete knjige. Se izobražujete. Zabavate ob igranju videoiger. Zunaj namreč ne divja vojna, ki bi uničila našo infrastrukturo in oskrbo s hrano. Nikjer ne vidimo vojaških konvojev, bojišč in beguncev. Ljudje lahko kljub epidemiji še vedno umirajo dostojno. Zdravljenje še vedno poteka pod nadzorom ustrezno izobraženega medicinskega osebja. Nihče vas ne sili, da hodite pomagat v domove starejših občanov, kjer se boste morda lahko okužili.

Edino v kar se vas sili je, da virusa ne trosite okrog. Pri tem nemške, pa tudi slovenske vlade absolutno ne zanima, če ste zato doma na kavču. Ni pomembno. Zgolj ne razširjajte  virusa in omogočajte, da tega ne počnejo tudi drugi.

Če kaj je, upam, koronakriza razgalila vtis, da se nas problem določene družbene skupine ne tiče.

Izgubljene iluzije

Če kaj je, upam, koronakriza razgalila vtis, da se nas problem določene družbene skupine ne tiče. Ne pozabimo na prizadevanje, da otroci in mladostniki naj ne nosijo mask. Saj virus njim praviloma ne škoduje, zato zgolj kvarijo medsebojno komunikacijo. Toda tudi ti otroci imajo stare starše ter mame in očete, ki morda delajo v domovih za starejše. Epilog je znan. Okužba z novim koronavirusom je bila do danes vnesena skoraj v vse DSOje. Mrtve zaradi tega bomo preštevali tudi v prihodnjih tednih.

Spodletel je tudi načrt, da bi za vse bolne namenili dovolj bolniških postelj. Tega brez omejitvenih ukrepov namreč ne zmorejo niti tako bogate države, kot so Nizozemska, Nemčija ali Avstrija.

Hvala vsem

Človeštvo je skozi zgodovino premagalo mnogo bolezni, ki so bile morda še strašnejše od te. A tudi ta bo nekoč minila. Hvala vsem, ki skrbite, da bo minila s čim manj bolečimi spomini. Malo umrlimi. In brez lukenj v znanju, čeprav učence mukoma učite preko spletne povezave.

Pa tudi tistim, ki namesto obiska ilegalnega žura preživite miren večer na kavču. Čeprav je to ob pozivih prijateljev težko. Tudi takšne žrtve so del junakov zime 2020.

3 KOMENTARJI

  1. Moj oče, ki je bil rojen še v Stari Avstriji, je vedno rekel:
    “Kaj kriza, toča, suša….., samo, da NI VOJNE” !

    On jo je izkusil, kot vojak, veliko let.
    Vpoklican je bil že leta 1939, ko sta Hitler in Stalin napadla Poljsko. Zato je imel na oba zaničljiv “pogled”.
    Koliko življenj je bilo v VOJNI uničenih, mrtvih? Mati in žena nista vedeli kje so njihovi sinovi in možje. Možje pa niso vedeli, ali je doma njhova mati, žena in otroci še živi. Tudi doma so trpeli, ti ki so ostali in se prebijali skozi življenje. Zelo hudo je bilo za vojake po gozdovih in na FRONTAH. Veliko se jih iz vojne in TABORIŠČ niti ni vrnilo.

    Kdor je to dal skozi, bi se prijel za glavo, ob pogledu na KRVOLOČNE razgrajače po Ljubljani, ki so siti belega kruha in ljudem kratijo pravico do zdravja. Zato je prav, da se kršitelji KAZNUJEJO.

    Bolj, kot bomo DISCIPLINIRANI, prej bo minila tudi KRIZA Covid-19.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime