Jože Vidic: "odnos države do kulture je morda malo mačehovski, preveč birokratski." (2.del)
POSLUŠAJ ČLANEK
V prvem delu intervjuja z baritonistom Jožetom Vidicem smo se pogovarjali o življenju umetnika in tem, kako resno je to delo. V drugem delu intervjuja pa lahko preberete več o stanju kulture v Sloveniji.
Slovenci smo eden redkih narodov, ki praznujemo kulturo na nivoju državnega praznika. Se vam, kot kulturniku, to zdi pomembno?
Mislim, da je to poseben privilegij. Da je praznik kulture tudi dela prost dan, da se posvetimo temu prazniku, ki je na nek način tudi praznik pisane, govorjene in tudi pete besede. Skratka praznik našega izročila, bistva identitete. K temu bistvu se vedno znova vračamo in se k njemu moramo vračati. Jezik je identiteta naroda, prve besede, ki jih slišimo, so materine besede. Pomembno je, da jih negujemo, da smo nanje ponosni, primerno in lepo je tudi to, da država praznuje praznik kulture.
V okviru tega praznovanja ste leta 2013 prejeli tudi nagrado Prešernovega sklada za vlogo Lorenza v Črnih maskah in Grudna v Ljubezni kapital. Kaj vam taka nagrada pomeni?
Pomeni mi veliko priznanje za moje delo, za to, kar sem naredil v svojem poklicu. Ne samo z vlogo Lorenza in Grudna, ampak z vsemi vlogami do tedaj. Sama nagrada je bila krona nekega obdobja, ki ni bilo povezano samo s predstavama, ampak z vsem, kar sem delal. Če ne bi bilo toliko predstav pred tem, ne bi bilo nadgradnje in razvoja ter se ne bi mogel zgoditi presežek, ki se je zgodil s tema dvema predstavama. Takšna nagrada je velika potrditev, da sem dobro delal, da sem bil na pravi poti in morda tudi obliž za ves čas, ki sem ga namesto družini podaril svojemu poklicu.
Je po vašem mnenju res že vse lahko umetnost, ki se jo nagrajuje tudi na državnem nivoju? Kako ločiti med sodobno umetnostjo in cenenostjo ter vulgarnostjo? Iz zgodovine vemo, da mnogih velikih umetnikov za časa življenja niso priznavali.
Mislim, da bo vsa umetnost, ki se poraja danes, dobila skozi prizmo časovnega odmika pravo oceno njene vrednosti. Nekaj, kar se nam morda danes zdi pomembno, se bo skozi čas pokazalo, da ni bilo pomembno in obratno. Zelo pomembna je ta časovna distanca, ki se mora zgoditi, in ta distanca pokaže tudi pravo veljavo in pomembnost določenih zvrsti, ki jih danes spremljamo in spoznavamo. Čas bo pokazal, kaj je dobro in kaj ni. Čez desetletja bo ostalo samo tisto, kar je resnično vredno.
Kako sicer gledate na sodobno umetnost?
Ravno v teh dneh sem poustvarjal Mozartovega Don Giovanija. Po izjemnem uspehu na premieri v Pragi so opero postavili tudi na Dunaju, kjer pa ni doživela tolikšnega uspeha. Danes vemo, da je ustvaril izjemno mojstrovino.
Tudi danes nastaja mnogo novih del. Nekatera so dobro sprejeta, za druge pravimo, da so prevelik odmik od našega okusa, ki smo ga navajeni. Vsaka nova stvar je sprva deležna nekih pomislekov o primernosti. Res prava je tista, ki potem ostane. Smo pa ljudje različni in kot taki imamo tudi svoje poglede na umetnost. Moj poklic je v klasični glasbi, za zabavo in svojo dušo pa si z veseljem zavrtim tudi kaj takšnega, kar je velik odmik od nje.
Kot umetniški vodja Slovenskega okteta imate pomembno vlogo tudi pri izboru programa ansambla. Čeprav vas poznamo predvsem po železnem ljudskem repertoarju, pa posegate tudi po sodobni glasbi.
Slovenski oktet je ansambel, ki je zavezan tradiciji slovenske ljudske glasbe. Iz tega izročila je vedno črpal, bil v njem najmočnejši in suveren interpret doma in v svetu. Ampak Slovenski oktet je vseskozi iskal stik s slovenskimi skladatelji, pri njih naročal nova dela in tudi danes je tako. V zadnjih desetih letih, odkar sem umetniški vodja ansambla, smo dobili in izvedli preko osemdeset novih skladb, ki so bile napisane prav za nas. Prav je, da v izvedbah prihaja do sobivanja tradicije in novitet. Z njimi si med ljudi utirajo pot nove glasbene ideje, ki ravno tako navdušujejo. Umetnost je živa stvar.
Pomembno je tudi financiranje kulture. Denarja je malo, delitev pa za mnoge nepravična. Kako gledate na to?
Slovenski oktet je ansambel z bogato tradicijo in marsikdo doma in v svetu rad reče, da je kulturni ambasador Slovenije. Pa vendar je to ansambel, ki ni deležen proračunskih sredstev. Že dolgo časa niti ne kandidiramo na razpisih, ker smo bili prevečkrat razočarani nad odločitvami komisij. Slovenski oktet živi zgolj in samo od tega, kar ustvarimo sami. Odnos države do kulture je morda malo mačehovski, preveč birokratski. Mislim, da trenutni sistem v državi ubija kulturo. Sistem jo je požrl in izrinil iz mesta, ki ji pripada. Če ne bi bilo zanesenjakov, bi marsikaj že zdavnaj ugasnilo. Marsikaj se bo moralo spremeniti tudi na tem področju.
Pred kratkim je v kulturnih krogih vrelo tudi na račun političnega kadrovanja v Slovenski filharmoniji. Kako gledate na take posege v umetniško svobodo?
Žal mi je, da je situacija pri mojih kolegih v Slovenski filharmoniji eskalirala tako daleč, da je prišlo do notranjih razdorov. Če med ljudmi prihaja do nezadovoljstva, se je potrebno usesti in pogovoriti. Dobro je, če se stvari urejajo z dialogom in težko je, če tega ni.
Bil sem poleg, ko je odpadel novoletni koncert, na katerem bi moral nastopiti kot solist. Po generalki sem prejel obvestilo, da koncert odpade. Umetniku je vedno težko, če se na nekaj intenzivno pripravlja, potem pa vse skupaj, ne po njegovi krivdi, odpade. Samo situacijo sem skušal razumeti, mi pa ni bilo vseeno, kako se je vse skupaj razpletlo. Žal tudi v mojo škodo. Slovenska filharmonija je ugledna glasbena institucija in želim, da bi se situacija pri njih čim prej razpletla v dobro razcveta umetnosti. Potrebujemo močno in prodorno Slovensko filharmonijo.
Kako vidite prihodnost slovenske kulture?
Bil sem mlad in pred mano so bili dobri umetniki, in takrat sem se zavedal, da bom tudi jaz prišel v leta, ko bodo za menoj prihajali mlajši in bom moral oditi. To je normalno. Ni lepšega kot to, da lahko utreš pot mlajšemu in mu pomagaš na poti, ki si jo sam prehodil.
Tudi jaz uživam, ko grem na koncert in slišim odlično izvedbo mlade kolegice ali kolega. Preplet generacij je nujen, mladi se vedno učijo od starejših in vedno pride trenutek, ko mladi prevzamejo pobudo in peljejo stvari naprej. Dokler je tako, je prihodnost kulture v Sloveniji na varnem. Vsi se rodimo in vsi bomo nekoč umrli. Vmes pa imamo čas, da živimo. Da živimo polno in da v tem polnem življenju nekaj ustvarimo ter pustimo sled.
Slovenci smo eden redkih narodov, ki praznujemo kulturo na nivoju državnega praznika. Se vam, kot kulturniku, to zdi pomembno?
Mislim, da je to poseben privilegij. Da je praznik kulture tudi dela prost dan, da se posvetimo temu prazniku, ki je na nek način tudi praznik pisane, govorjene in tudi pete besede. Skratka praznik našega izročila, bistva identitete. K temu bistvu se vedno znova vračamo in se k njemu moramo vračati. Jezik je identiteta naroda, prve besede, ki jih slišimo, so materine besede. Pomembno je, da jih negujemo, da smo nanje ponosni, primerno in lepo je tudi to, da država praznuje praznik kulture.
V okviru tega praznovanja ste leta 2013 prejeli tudi nagrado Prešernovega sklada za vlogo Lorenza v Črnih maskah in Grudna v Ljubezni kapital. Kaj vam taka nagrada pomeni?
Pomeni mi veliko priznanje za moje delo, za to, kar sem naredil v svojem poklicu. Ne samo z vlogo Lorenza in Grudna, ampak z vsemi vlogami do tedaj. Sama nagrada je bila krona nekega obdobja, ki ni bilo povezano samo s predstavama, ampak z vsem, kar sem delal. Če ne bi bilo toliko predstav pred tem, ne bi bilo nadgradnje in razvoja ter se ne bi mogel zgoditi presežek, ki se je zgodil s tema dvema predstavama. Takšna nagrada je velika potrditev, da sem dobro delal, da sem bil na pravi poti in morda tudi obliž za ves čas, ki sem ga namesto družini podaril svojemu poklicu.
Vsi se rodimo in vsi bomo nekoč umrli. Vmes pa imamo čas, da živimo. Da živimo polno in da v tem polnem življenju nekaj ustvarimo ter pustimo sled.
Je po vašem mnenju res že vse lahko umetnost, ki se jo nagrajuje tudi na državnem nivoju? Kako ločiti med sodobno umetnostjo in cenenostjo ter vulgarnostjo? Iz zgodovine vemo, da mnogih velikih umetnikov za časa življenja niso priznavali.
Mislim, da bo vsa umetnost, ki se poraja danes, dobila skozi prizmo časovnega odmika pravo oceno njene vrednosti. Nekaj, kar se nam morda danes zdi pomembno, se bo skozi čas pokazalo, da ni bilo pomembno in obratno. Zelo pomembna je ta časovna distanca, ki se mora zgoditi, in ta distanca pokaže tudi pravo veljavo in pomembnost določenih zvrsti, ki jih danes spremljamo in spoznavamo. Čas bo pokazal, kaj je dobro in kaj ni. Čez desetletja bo ostalo samo tisto, kar je resnično vredno.
Kako sicer gledate na sodobno umetnost?
Ravno v teh dneh sem poustvarjal Mozartovega Don Giovanija. Po izjemnem uspehu na premieri v Pragi so opero postavili tudi na Dunaju, kjer pa ni doživela tolikšnega uspeha. Danes vemo, da je ustvaril izjemno mojstrovino.
Tudi danes nastaja mnogo novih del. Nekatera so dobro sprejeta, za druge pravimo, da so prevelik odmik od našega okusa, ki smo ga navajeni. Vsaka nova stvar je sprva deležna nekih pomislekov o primernosti. Res prava je tista, ki potem ostane. Smo pa ljudje različni in kot taki imamo tudi svoje poglede na umetnost. Moj poklic je v klasični glasbi, za zabavo in svojo dušo pa si z veseljem zavrtim tudi kaj takšnega, kar je velik odmik od nje.
Mislim, da trenutni sistem v državi ubija kulturo. Sistem jo je požrl in izrinil iz mesta, ki ji pripada.
Kot umetniški vodja Slovenskega okteta imate pomembno vlogo tudi pri izboru programa ansambla. Čeprav vas poznamo predvsem po železnem ljudskem repertoarju, pa posegate tudi po sodobni glasbi.
Slovenski oktet je ansambel, ki je zavezan tradiciji slovenske ljudske glasbe. Iz tega izročila je vedno črpal, bil v njem najmočnejši in suveren interpret doma in v svetu. Ampak Slovenski oktet je vseskozi iskal stik s slovenskimi skladatelji, pri njih naročal nova dela in tudi danes je tako. V zadnjih desetih letih, odkar sem umetniški vodja ansambla, smo dobili in izvedli preko osemdeset novih skladb, ki so bile napisane prav za nas. Prav je, da v izvedbah prihaja do sobivanja tradicije in novitet. Z njimi si med ljudi utirajo pot nove glasbene ideje, ki ravno tako navdušujejo. Umetnost je živa stvar.
Pomembno je tudi financiranje kulture. Denarja je malo, delitev pa za mnoge nepravična. Kako gledate na to?
Slovenski oktet je ansambel z bogato tradicijo in marsikdo doma in v svetu rad reče, da je kulturni ambasador Slovenije. Pa vendar je to ansambel, ki ni deležen proračunskih sredstev. Že dolgo časa niti ne kandidiramo na razpisih, ker smo bili prevečkrat razočarani nad odločitvami komisij. Slovenski oktet živi zgolj in samo od tega, kar ustvarimo sami. Odnos države do kulture je morda malo mačehovski, preveč birokratski. Mislim, da trenutni sistem v državi ubija kulturo. Sistem jo je požrl in izrinil iz mesta, ki ji pripada. Če ne bi bilo zanesenjakov, bi marsikaj že zdavnaj ugasnilo. Marsikaj se bo moralo spremeniti tudi na tem področju.
Slovenska filharmonija je ugledna glasbena institucija in želim, da bi se situacija pri njih čim prej razpletla v dobro razcveta umetnosti.
Pred kratkim je v kulturnih krogih vrelo tudi na račun političnega kadrovanja v Slovenski filharmoniji. Kako gledate na take posege v umetniško svobodo?
Žal mi je, da je situacija pri mojih kolegih v Slovenski filharmoniji eskalirala tako daleč, da je prišlo do notranjih razdorov. Če med ljudmi prihaja do nezadovoljstva, se je potrebno usesti in pogovoriti. Dobro je, če se stvari urejajo z dialogom in težko je, če tega ni.
Bil sem poleg, ko je odpadel novoletni koncert, na katerem bi moral nastopiti kot solist. Po generalki sem prejel obvestilo, da koncert odpade. Umetniku je vedno težko, če se na nekaj intenzivno pripravlja, potem pa vse skupaj, ne po njegovi krivdi, odpade. Samo situacijo sem skušal razumeti, mi pa ni bilo vseeno, kako se je vse skupaj razpletlo. Žal tudi v mojo škodo. Slovenska filharmonija je ugledna glasbena institucija in želim, da bi se situacija pri njih čim prej razpletla v dobro razcveta umetnosti. Potrebujemo močno in prodorno Slovensko filharmonijo.
Kako vidite prihodnost slovenske kulture?
Bil sem mlad in pred mano so bili dobri umetniki, in takrat sem se zavedal, da bom tudi jaz prišel v leta, ko bodo za menoj prihajali mlajši in bom moral oditi. To je normalno. Ni lepšega kot to, da lahko utreš pot mlajšemu in mu pomagaš na poti, ki si jo sam prehodil.
Tudi jaz uživam, ko grem na koncert in slišim odlično izvedbo mlade kolegice ali kolega. Preplet generacij je nujen, mladi se vedno učijo od starejših in vedno pride trenutek, ko mladi prevzamejo pobudo in peljejo stvari naprej. Dokler je tako, je prihodnost kulture v Sloveniji na varnem. Vsi se rodimo in vsi bomo nekoč umrli. Vmes pa imamo čas, da živimo. Da živimo polno in da v tem polnem življenju nekaj ustvarimo ter pustimo sled.
Povezani članki
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
28
Predstavitev knjige Materinska knjižica
18:00 - 20:00
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
Video objave
Odmev tedna: Zbiranje lastovk za prihod pomladi
22. 3. 2024 ob 20:31
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
4 komentarjev
Kraševka
Operativni zastavoslovec strinjam se s teboj. Tudi jaz večkrat pomislim, zakaj moram vsak večer po poročilih gledati OBVEZNO ŠPORT. Mene bi tudi mnogo bolj zanimala SLOVENSKA kultura in predstavitve raznih SLOVENSKIH glasbenikov.
Privat TELEVIZIJE naj si same izbirajo program - toda NACIONALKA, ki jo moramo obvezno plačevati je dolžna PREDSTAVLJATI naše glasbenike. Tega je na Radio RAJ Trst desetkrat več. To so krivi naši VLADAJOČI, ki imajo v SVETU TRV Ljubljana svoje predstavnike in tudi postavljajo direktorje.
Od gospoda Petana in nato MOŽINE, pa pri nobenem poznejšem Direktorju RTV ne čutin DOMOLJUBJA ne v GLASBI ne pri Razvedrilnem programu in niti pri filmih ne. Imam občutek da je politika RTV PROTISLOVENSKA. Odsev tega bo tudi Ema.
biljan
Novinarskih 5 K, vsebuje tudi Kje. Torej, kje deluje oktet Valvasor? V zvezi z Valvasorjevim priimkom je možnih več krajev.
Kako naj jih potem podprem, če pa ne vem, od kod so. Če bi ljubiteljski in poklicni kulturi namenili toliko časa, kot te dni pustovanju, ki je menda samo slovensko, seveda za tiste, ki ne pogledajo čez mejo v nobeno smer, potem bi imeli dejansko razcveteno amatersko in poklicno kulturno ustvarjanje. Slovenski oktet? Na katerem slovenskem zvočnem ali slikovnem mediju ga je mogoče slišati in videti ob katerikoli uri, na katerikoli dan v tednu? Pa ne le njega, ampak še desetine drugih oktetov in zborov in drugih oblik tovrstnega petja. Ko ga predvajajo na Radiu Ljubljana nekaj minut pred ali po šesti uri zjutraj ter med 12 in 13 uro, čutiš, kako jim je to odveč. Brez napovedi, brez naslova pesmi, skladatelja in avtorja besedila, brez imena izvajalcev, zborovodje/dirigenta, itn. Sicer pa saj komaj kakšen tovrstni pevski ansambel še nosi slovensko ime in pretežno poje slovenske narodne in umetne pesmi. Tudi v časopisih in revijah in mesta zanje. Po spremljanju lokalnih TV programov, za katere žal tudi ne morem ugotoviti od kod so, je le na Štajerskem opaziti več razumevanja za tovrstno ljubiteljsko in poklicno ustvarjanje. Ker sem bil inspicient pri gledaliških predstavah v Škofji Loki pri pokojnem opernem pevcu Poldetu Polencu v dvorani V Zali in na poletnih prireditvah na Škofjeloškem gradu – Visoška kronika – 2x, Za pravdo in srce, mi je kar dobro poznano tudi to ustvarjanje. O njem sem potem v različnih oblikah tudi kar precej pisal, najraje v obliki ankete, v katero pa sem po možnosti vedno vključil prav vse profile sodelavcev določene predstave. Skratka, o vsakem gibu nekega slovenskega hokejista in košarkarja v ZDA moram poslušati vsak dan tako ali drugačno poročilo. Plačano? Če, potem bi moralo biti tako tudi označeno. Za tukajšnje ljubiteljsko in poklicno ustvarjanje pa na radiu, TV in tiskanih medijih nikakor ni časa ali površine. Odrivanje v Program ARS je njim bolj v škodo kot korist. Kakorkoli v nekem drugem, menda zelo slabem času, je bilo za ljubiteljsko in poklicno kulturo v Sloveniji znatno, znatno več posluha in denarja, kot je sedaj. Seveda, saj je sedaj skoraj vse v rokah tujcev. Te pa slovenska kultura, v katerikoli obliki, ne zanima prav veliko. Torej, se je potrebno vrniti v čas 2/2 19. stoletja in v njem iskati vire, kako si je takrat bojevala svoje mesto? Pogoj za to pa je, da predrage uradnike zamenjajo ekonomsko in narodno-nacionalno močni nosilci tega gibanja. Prepričan sem, da jih je kar nekaj v Sloveniji in tudi zamejstvu, a tudi kulturniki morajo znati prisluhniti njihovim hotenjem. Del kulture pa so seveda tudi vzorno urejene zastave pred in v kulturnih ustanovah.
Kraševka
AlojzZ, kako žalostno je, da se tvoji zgornji odstavki, ki so nastali konec 40 let prejšnjega stoletja uporabljajo še DANES. Slovenski filmi tudi v današnjem času, ne odsevajo SLOVENSTVA, če bi bili drugačni, verjetno jih državne institucije ne bi finansirale.
V intervjuju DOMOVINE z gorpodom Vidicem, vidimo, da država tudi Slovenskemu OKTETU ne nameni DENARJA. To je žalostno - saj širi SLOVENSKO kulturo tako doma, kot v svetu.
Zanimivo bi bilo videti, koliko denarja nameni naša DRŽAVA Tržaškemu PARTIZANSKEMU ZBORU, ki v glavnem AGITIRA KOMUNIZEM. Pesmi so v Slovenščini, Srbohrvaščini in Italijanščini - med njmi " E viva comunismo....."
Kako prav ima 105-letni Boris Pahor iz Trsta, ki je znal reči NE vsem trem izmom - fašizmu, nacizmu in komunizmu. On Slovensko državno vodstvo večkrat kritizira, da ne razume kaj je DOMOLJUBJE. On poudarja, kako zmotno naši LEVI VODITELJI istovetijo narodno zavest z nacizmom. On vedno NA GLAS poudarja, da je to le lažna propaganda, ker LEVO usmirjeni imajo na prvem mestu PARTIJO in na drugem mestu NAROD. To odraža žal, tudi naša KULTURA.
AlojzZ
Ko oblastniška klika obnavlja komunizem, bo seveda tudi obnovila agitprop. Oblika agitpropa ni pomembna, samo da deluje.
Obnovimo znanje zgodovine:
Agitprop je kratica koja je nastala povezivanjem riječi agitacija i propaganda, i označava sva dijela umjetnosti, panflete, igrokaze, filmove koji su povezani s nekom političkom porukom. Izraz agitprop nastao je u SSSR-u i skraćenica je za državni "odjel za agitacije i propagande" (отдел агитации и пропаганды), koji je bio dio centralnog i regionalnih komiteta Komunističke partije u Sovjetskom Savezu. Prema zamišli KP-a SSSRa, spajanjem agitacije s propagandom dobiva se snažnije oružje: propaganda djeluje na razum, dok agitacija djeluje na emocije osobe. U kasnijim godinama, Odjel za agitprop se dobiva ime Odjel za ideologiju.
Odjeli agitpropa bili su sastavni dio središnjih i regionalnih odbora komunističke stranke u realsocijalističkim državama. Agitprop je imao za cilj širenje komunističkih ideja. Propaganda je podržala informacije i hvalila dostignuća komunističke vlasti. Prikazivala je politiku Sjedinjenih Američkih Država i zapadne Europe kao politiku imperijalizma i trulog kapitalizma koja se temelji na izrabljivanju radnika. Agitpropski časnici na čelu komunističke propagande djelovali su i na području indoktrinacijskih aktivnosti s primarnim ciljem mobilizacije ljudi u svrhe koje je postavila komunistička stranka.
https://hr.wikipedia.org/wi...
Seveda je razumljivo, da zgodovine ne bomo iskali v slovenskih virih. Tam je namreč ni, tam je le agitprop. Sicer bi bilo dobro, da smo čim manj naivni. Ali pa tudi ne.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.