Jože Vidic: "odnos države do kulture je morda malo mačehovski, preveč birokratski." (2.del)

Foto: Darja Štravs Tisu
POSLUŠAJ ČLANEK
V prvem delu intervjuja z baritonistom Jožetom Vidicem smo se pogovarjali o življenju umetnika in tem, kako resno je to delo. V drugem delu intervjuja pa lahko preberete več o stanju kulture v Sloveniji.

Slovenci smo eden redkih narodov, ki praznujemo kulturo na nivoju državnega praznika. Se vam, kot kulturniku, to zdi pomembno?

Mislim, da je to poseben privilegij. Da je praznik kulture tudi dela prost dan, da se posvetimo temu prazniku, ki je na nek način tudi praznik pisane, govorjene in tudi pete besede. Skratka praznik našega izročila, bistva identitete. K temu bistvu se vedno znova vračamo in se k njemu moramo vračati. Jezik je identiteta naroda, prve besede, ki jih slišimo, so materine besede. Pomembno je, da jih negujemo, da smo nanje ponosni, primerno in lepo je tudi to, da država praznuje praznik kulture.

V okviru tega praznovanja ste leta 2013 prejeli tudi nagrado Prešernovega sklada za vlogo Lorenza v Črnih maskah in Grudna v Ljubezni kapital. Kaj vam taka nagrada pomeni?

Pomeni mi veliko priznanje za moje delo, za to, kar sem naredil v svojem poklicu. Ne samo z vlogo Lorenza in Grudna, ampak z vsemi vlogami do tedaj. Sama nagrada je bila krona nekega obdobja, ki ni bilo povezano samo s predstavama, ampak z vsem, kar sem delal. Če ne bi bilo toliko predstav pred tem, ne bi bilo nadgradnje in razvoja ter se ne bi mogel zgoditi presežek, ki se je zgodil s tema dvema predstavama. Takšna nagrada je velika potrditev, da sem dobro delal, da sem bil na pravi poti in morda tudi obliž za ves čas, ki sem ga namesto družini podaril svojemu poklicu.
Vsi se rodimo in vsi bomo nekoč umrli. Vmes pa imamo čas, da živimo. Da živimo polno in da v tem polnem življenju nekaj ustvarimo ter pustimo sled.

Je po vašem mnenju res že vse lahko umetnost, ki se jo nagrajuje tudi na državnem nivoju? Kako ločiti med sodobno umetnostjo in cenenostjo ter vulgarnostjo? Iz zgodovine vemo, da mnogih velikih umetnikov za časa življenja niso priznavali.

Mislim, da bo vsa umetnost, ki se poraja danes, dobila skozi prizmo časovnega odmika pravo oceno njene vrednosti. Nekaj, kar se nam morda danes zdi pomembno, se bo skozi čas pokazalo, da ni bilo pomembno in obratno. Zelo pomembna je ta časovna distanca, ki se mora zgoditi, in ta distanca pokaže tudi pravo veljavo in pomembnost določenih zvrsti, ki jih danes spremljamo in spoznavamo. Čas bo pokazal, kaj je dobro in kaj ni. Čez desetletja bo ostalo samo tisto, kar je resnično vredno.

Jože Vidic v vlogi Don Giovania Foto: Darja Štravs Tisu


 Kako sicer gledate na sodobno umetnost?

Ravno v teh dneh sem poustvarjal Mozartovega Don Giovanija. Po izjemnem uspehu na premieri v Pragi so opero postavili tudi na Dunaju, kjer pa ni doživela tolikšnega uspeha. Danes vemo, da je ustvaril izjemno mojstrovino.

Tudi danes nastaja mnogo novih del. Nekatera so dobro sprejeta, za druge pravimo, da so prevelik odmik od našega okusa, ki smo ga navajeni. Vsaka nova stvar je sprva deležna nekih pomislekov o primernosti. Res prava je tista, ki potem ostane. Smo pa ljudje različni in kot taki imamo tudi svoje poglede na umetnost. Moj poklic je v klasični glasbi, za zabavo in svojo dušo pa si z veseljem zavrtim tudi kaj takšnega, kar je velik odmik od nje.
Mislim, da trenutni sistem v državi ubija kulturo. Sistem jo je požrl in izrinil iz mesta, ki ji pripada.

Kot umetniški vodja Slovenskega okteta imate pomembno vlogo tudi pri izboru programa ansambla. Čeprav vas poznamo predvsem po železnem ljudskem repertoarju, pa posegate tudi po sodobni glasbi.

Slovenski oktet je ansambel, ki je zavezan tradiciji slovenske ljudske glasbe. Iz tega izročila je vedno črpal, bil v njem najmočnejši in suveren interpret doma in v svetu. Ampak Slovenski oktet je vseskozi iskal stik s slovenskimi skladatelji, pri njih naročal nova dela in tudi danes je tako. V zadnjih desetih letih, odkar sem umetniški vodja ansambla, smo dobili in izvedli preko osemdeset novih skladb, ki so bile napisane prav za nas. Prav je, da v izvedbah prihaja do sobivanja tradicije in novitet. Z njimi si med ljudi utirajo pot nove glasbene ideje, ki ravno tako navdušujejo. Umetnost je živa stvar.

Pomembno je tudi financiranje kulture. Denarja je malo, delitev pa za mnoge nepravična. Kako gledate na to?

Slovenski oktet je ansambel z bogato tradicijo in marsikdo doma in v svetu rad reče, da je kulturni ambasador Slovenije. Pa vendar je to ansambel, ki ni deležen proračunskih sredstev. Že dolgo časa niti ne kandidiramo na razpisih, ker smo bili prevečkrat razočarani nad odločitvami komisij. Slovenski oktet živi zgolj in samo od tega, kar ustvarimo sami. Odnos države do kulture je morda malo mačehovski, preveč birokratski. Mislim, da trenutni sistem v državi ubija kulturo. Sistem jo je požrl in izrinil iz mesta, ki ji pripada. Če ne bi bilo zanesenjakov, bi marsikaj že zdavnaj ugasnilo. Marsikaj se bo moralo spremeniti tudi na tem področju.
Slovenska filharmonija je ugledna glasbena institucija in želim, da bi se situacija pri njih čim prej razpletla v dobro razcveta umetnosti.

Pred kratkim je v kulturnih krogih vrelo tudi na račun političnega kadrovanja v Slovenski filharmoniji. Kako gledate na take posege v umetniško svobodo?

Žal mi je, da je situacija pri mojih kolegih v Slovenski filharmoniji eskalirala tako daleč, da je prišlo do notranjih razdorov. Če med ljudmi prihaja do nezadovoljstva, se je potrebno usesti in pogovoriti. Dobro je, če se stvari urejajo z dialogom in težko je, če tega ni.

Bil sem poleg, ko je odpadel novoletni koncert, na katerem bi moral nastopiti kot solist. Po generalki sem prejel obvestilo, da koncert odpade. Umetniku je vedno težko, če se na nekaj intenzivno pripravlja, potem pa vse skupaj, ne po njegovi krivdi, odpade. Samo situacijo sem skušal razumeti, mi pa ni bilo vseeno, kako se je vse skupaj razpletlo. Žal tudi v mojo škodo. Slovenska filharmonija je ugledna glasbena institucija in želim, da bi se situacija pri njih čim prej razpletla v dobro razcveta umetnosti. Potrebujemo močno in prodorno Slovensko filharmonijo.

Kako vidite prihodnost slovenske kulture?

Bil sem mlad in pred mano so bili dobri umetniki, in takrat sem se zavedal, da bom tudi jaz prišel v leta, ko bodo za menoj prihajali mlajši in bom moral oditi. To je normalno. Ni lepšega kot to, da lahko utreš pot mlajšemu in mu pomagaš na poti, ki si jo sam prehodil.

Tudi jaz uživam, ko grem na koncert in slišim odlično izvedbo mlade kolegice ali kolega. Preplet generacij je nujen, mladi se vedno učijo od starejših in vedno pride trenutek, ko mladi prevzamejo pobudo in peljejo stvari naprej. Dokler je tako, je prihodnost kulture v Sloveniji na varnem. Vsi se rodimo in vsi bomo nekoč umrli. Vmes pa imamo čas, da živimo. Da živimo polno in da v tem polnem življenju nekaj ustvarimo ter pustimo sled.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30