Jože Kos: Potrošništvo nas je pripeljalo do točke, kjer imamo kot lastniki gozda krasen les, doma pa vse iz plastike, betona in železa (1. del)

Jože Kos je dolgoletni podjetnik in ustanovitelj podjetja Mizarstvo Kos ter več poslovnih združenj. Po poklicu lesarski tehnik in projektant, ki je v svojem delu močno povezan z lesom. Predvsem pa človek z veliko življenjske energije, vizionar, motivator, organizator in velik povezovalec ljudi.

V intervjuju nam je povedal o svojih podjetniških začetkih in o izkušnjah, ki jih je z leti pridobil v poslovnem svetu in pri sodelovanju z najrazličnejšimi ljudmi. 

Kakšni so bili vaši podjetniški začetki?

Moja podjetniška pot se je začela z osamosvojitvijo Slovenije. 1991 sem ustanovil podjetje Mizarstvo Kos, leta 2006 smo dodali še inženiring Center za zunanjo ureditev, sedaj sem pa že drugo leto v penziji. Starejša hči je prevzela vodstvo obeh podjetij.

Pred več kot 40 leti sem razmišljal, da imamo v Sloveniji veliko gozda in hiše, ki so skoraj brez ograj. Moje videnje je bilo, da Slovenija rabi ograje. Vendar ne avstrijske, temveč takšne, ki bodo izhajale iz naše, slovenske dediščine. Zelo hitro smo ugotovili, da je ograja samo en del hiše in da je treba pristopiti celostno. Se pravi, kompletna zunanja ureditev hiše in prostora. Zato pa potrebujemo različne mojstre. Če želiš postaviti nadstrešek, mora gradbenik narediti temelj, speljati odtoke, električar pripeljati elektriko, mizar ali ključavničar narediti nadstrešek, krovec in klepar ga pokriti … Zato sva z vrtnarko, ki je tudi razmišljala izven okvirjev, ustanovila Poslovno združenje Naš vrt. Na začetku nas je bilo pet. V dvajsetih letih pa se je združenju priključilo v različnih obdobjih skupaj štiriinštirideset podjetij. Dvanajst let sem vodil to skupino. V skupini se učiš, dobiš ogromno novih idej, različnih razmišljanj, povezav, strank … si predstavljate štiriinštirideset podjetij iz cele Slovenije, toliko ljudi različnih strok in znanj?!

Predstavljam si, da je tudi za stranko neprimerljivo bolj ugodno, če dobi vse storitve na enem mestu.

Slovenci tega še sedaj ne razumemo prav dobro, pred tridesetimi leti pa sploh nismo razumeli. Prišli smo na sejem in rekli, da je treba načrtovati zunanjo ureditev. Nekateri so se smejali, češ da za tiste tri rožce in neko cesto asfaltirati ne rabimo načrta.

Trg ste si torej morali vzgojiti?

Ja. In smo ga dejansko že precej vzgojili. Danes imamo sistem, da povabimo stranke najprej v naš salon. Predhodno fotografirajo svojo hišo z vseh strani, pošljejo fotografije in potem pridejo na dvourno svetovanje z našim strokovnjakom, ki ima dolgoletne izkušnje. Najbolj ključno za dobro načrtovanje je poznavanje življenjskega stila prebivalcev. Koliko je prebivalcev, kakšne starosti so, kdaj so doma, so družabni ali ne, kako se prehranjujejo … Druga zgodba so zunanji vplivi: veter, sonce, dež, veter,  burja, komarji, hrup, pogledi itn. Ti zunanji vplivi so različni na morju, v Dalmaciji, na Gorenjskem, v Prekmurju, v mestu, na podeželju … Oblikovni stili, ki so povezani z materiali, pa so tretja stvar, o kateri se pogovarjamo. Seveda pa tudi finance.

Sodobno potrošništvo nas je pripeljalo do točke, kjer imamo kot lastniki gozda krasen les, doma pa vse iz plastike, betona in železa.

Kako se reši problem s komarji?

Več načinov je. Lahko se fizično reši z mrežami na zunanjem prostoru ali s kaminom. Ogenj prasketa, ventilator razpiha dim, s tem vonjem in vetrom odganjamo živalce. Tretji način je pa rastlinje. Imamo rastlinje, ki privablja komarje in imamo rastlinje, ki jih odganja.

Katero jih odganja?

Recimo sivka, meta, melisa, rožmarin… Ampak če posadite en grmiček, ni dovolj. Če imate za živo mejo, kakšno tiso in lovorikovec, s tem komarje privabljate in niste z grmom sivke ali rožmarina naredili nič. Biti mora prevladujoča rastlina.

Torej vi skrbite na nek način tudi za zunanjo podobo slovenskih krajev?

Na nek način ja. Sicer smo majhni, imamo pa vpliv. Ustvarjamo trende.

V Sloveniji smo na splošno, kar se tiče arhitekture, na nekih področjih naredili premike, ljudje so ozaveščeni, drugje smo pa različne stile pomešali med seboj. Gre za to, da je arhitektura na Primorskem, na Gorenjskem, Štajerskem, Koroškem in na Dolenjskem … se pravi po različnih pokrajinah, vse manj avtohtona. Tudi v Prekmurje že prihajajo novi, sodobni kockasti objekti. V Sloveniji nimamo inštance lokalnih urbanistov, ki bi na terenu skrbeli za skladno umeščanje ustrezno dizajniranih objektov. Vse se odvija med birokrati v pisarnah.

Naša vloga pa je, da, če ljudje že postavijo v neko podeželsko okolje povsem moderno mestno hišo, ji skušamo z zunanjo ureditvijo dati neko toplino in domačnost. Tako z dodanimi objekti, kot s samo ureditvijo prostora, kaj bomo zasadili, kako bomo tlakovali, asfaltirali, naredili vodne motive … Nezanemarljiva stvar so tudi finance. 80 % ljudi še ne razume tega, da če se stvari lotijo celostno, prihranijo. Raje na trgu zbirajo med različnimi ponudniki, to zlagajo okoli hiše, enkrat nekaj iz železa, drugič iz betona, lesa. Pa še različnih dizajnov. In seveda celota dobi zelo neestetsko razmetano podobo. To poskušamo pokazati skozi naše članke v prilogi Moj dom, kjer smo napisali več kot sto člankov o stilskih preobrazbah (najdete jih tudi na spletu).

[gallery_media_slugs=1_prej-pozneje.jpg,3_prej-pozneje.jpg,4_prej-pozneje.jpg,5_prej-pozneje.jpg,8_prej-pozneje.jpg,9_prej-pozneje.jpg,11_prej-pozneje.jpg,13_prej-pozneje.jpg]

To je pač nek način razmišljanja, ki ga moramo preseči. Odraščali smo kot otroci socializma, vsi smo bili revni. Ni nas bilo treba motivirat, sami smo morali vse narediti, ker nam je voda tekla v hišo, ker nismo imeli asfaltirane ceste, ker nismo imeli urejenega pločnika. Drug drugemu smo pomagati, s tem pa smo se povezovali, družili in bili enakopravni.

Zdaj je nastopilo drugačno obdobje, tisti, ki so razumeli duh časa, so otroke poslali v šole, otroci so izobraženi, grejo po svetu, vidijo širše. Toda kako danes ljudi v neki vasi pritegniti nazaj in jih motivirati, povezati, vključiti njihova znanja ... To je pa tisto, s čimer se zadnja leta intenzivno ukvarjam.

Kako ste vi od leta 1991 pa do danes videli razvoj podjetniške kulture, podjetništva v Sloveniji?

Mislim, da je Slovenija naredila izjemen preboj. Podjetniški duh, ki ga imamo Slovenci, je izjemen. Smo ljudje sodelovanja, želimo ustvarjati in na to kaže dejstvo, da 67 % državnega proračuna napolnijo družinska podjetja. Ata in mama sta ključna, prevzela sta odgovornost in svoje otroke vzgajata v tem duhu. Žal mi je samo tega, da ni več tega duha v nadgrajevanju, ki ga imajo tradicionalne države (Nemčija, Avstrija). Pri nas preveč podjetij propade pri menjavi generacij.

Podjetniški duh, ki ga imamo Slovenci, je izjemen. Smo ljudje sodelovanja, želimo ustvarjati in na to kaže dejstvo, da 67 % državnega proračuna napolnijo družinska podjetja.

Pri vas je prenos lastništva oziroma vodstvene funkcije na naslednjo generacijo uspel?

Vodenje so prevzeli, lastnik sem še vedno jaz. Tako so želeli. Imam tri otroke, najmlajši je po svetu, je trener, igra košarko po evropskih državah, pet let je študiral v Ameriki. Njega ta dejavnost ne zanima. Zanimajo ga ljudje, motivacija, dvigovanje duha, to je njegova življenjska vloga. Starejša hči je »biznismenka«, študirala je marketing. Ona zna prodajati, organizirati, zna komunicirati in je sedaj direktorica obeh podjetij. Druga hči je fotografinja in je magistrirala na področja medijev. Pripravlja stvari za medije in je odlična oblikovalka. Se pravi, dve dekleti sta tisti, ki vlečeta voz dalje. Mislim, da bo vse skupaj prevzela starejša hči. Ob podpori tudi sicer odličnih sodelavcev.

Moja filozofija je takšna: Podjetje ima človeški kapital, ki je najbolj pomemben. V 30-letnem obdobju smo imeli triintrideset vajencev, v mizarstvu nas je sedaj z vajenci in ožjimi partnerji trenutno dvanajst, v ožji skupini vsakodnevno sodeluje preko inženiringa nekaj čez trideset zunanjih sodelavcev, širše pa cela skupina šteje več kot tristo ljudi. Smo mrežno povezani. Imamo izjemne strokovnjake na različnih področjih, od arhitektov, različnih projektantov do vrhunskih mojstrov z različnimi znanji. Druga zgodba pa je kapital, ki je v materialnih stvareh. Nepremičnine, premičnine, denar ... Vse, kar je materialnega, je lahko za nekoga priložnost, v bistvu je pa to veliko breme. To je tudi moja izkušnja iz podjetja, kjer sem delal. Tam je bilo petsto ljudi. Ko je direktor, ki je bil sposoben to voditi, umrl, je podjetje propadlo. To se kaže tudi pri majhnih družinskih firmah. Če imajo ključne „liderje“, ki obvladajo vodenje, gre zgodba naprej. Ker sicer v nasprotnem primeru kapital tako v ljudeh kot v materialnih stvareh hitro izpuhti.

To si velikokrat napačno predstavljamo. Da bo zdaj nekdo obogatel in da mu je sekira padla v med, če bo prevzel podjetje staršev? V bistvu je to najprej odgovornost in šele potem privilegij.

Res je. Pri nas ima oznaka kapitalist negativen predznak. Potrebno je imeti kapital, da se vse vrti, da se lahko ustvarja delovna mesta, službe, plače. Vendar to ni tisto, kar je pravo bogastvo. Bogastvo je v človeku, v družini, v dobrih odnosih, v med-sosedskih odnosih … to je bogastvo.

Treba je promovirati razmišljanje, da je materialno stanje samo orodje, s katerim lahko ustvarjaš, nadgrajuješ, naprej vlečeš sanje in ideje.

Kaj bi svetovali drugim podjetnikom svoje generacije? Veliko uspešnih družinskih podjetij nima primernih naslednikov, cvetijo pa seminarji na to temo …

Starši vidijo, ali imajo otroci interes za tisto, v kar so starši verjeli in ustvarili, ali ga nimajo. Če ga imajo, naj tem otrokom dobijo vzgojitelje, mentorje, da jih bodo par let vzgajali, da bodo znali peljati podjetje naprej. Če pa ti otroci nimajo tega, potem pa naj tega ne dajo otrokom. Naj dajo sosedom, komu drugemu ... Lastnik lahko z nestrokovnim ravnanjem ali vodenjem vse podre. Z leti ugotoviš, da ne boš nič nesel s seboj. Ostalo bo tukaj. Treba je promovirati razmišljanje, da je materialno stanje samo orodje, s katerim lahko ustvarjaš, nadgrajuješ, naprej vlečeš sanje in ideje. In tega duha morajo imeti tudi nasledniki. Sicer zadeve hitro propadejo in ugasnejo.

Moja filozofija je, da je življenje energetska izravnava. Nekaj dobiš, nekaj izgubiš. Dobil si življenje in ne boš ga imel več. Dobil si premoženje, ali si si ga ustvaril, vendar ga ne boš odnesel s seboj.

Ničesar krčevito držati, prepustiti se življenju?

Res je. Mislim, da se moraš prepustiti. Tudi kot podjetnik moraš imeti vero. Vero v ljudi, v uspeh, v dobro. Še najbolj pomembno pa vero v Boga. Da si povezan s presežnim, kakorkoli nekdo to imenuje. Potem lažje živiš.

Naša naloga je predvsem iskati načine, da bomo iz medijev spravili čim več nekonstruktivne politične debate.

Kakšno podjetniško okolje si želite?

Naša naloga je predvsem iskati načine, da bomo iz medijev spravili čim več nekonstruktivne politične debate. Politika mora biti, pogovarjajmo pa se o rešitvah, programih, ki bodo dobri za tiste, ki zmorejo, in tudi za tiste, ki ne. Pripravimo okolje, da bomo lahko ustvarjali. Soočimo različno razmišljujoče. Žal iz vaških tračev delamo osrednje informativne oddaje. Popraviti je treba ta nivo.

Ljudje so na nek način – kljub temu, da so bombardirani z različnimi neumnostmi – večinoma  kar normalni. :) Je pa res, da so tisti, ki sodelujejo z nami, med delovnimi in sposobnimi. Vem, da je treba dati Bogu, kar je Božjega, in cesarju, kar je cesarjevega. Logično je, da če imamo tak luksuz v cestah, bolnicah, šolah, da je potrebno plačevati davke in poskrbeti za tiste, ki so delovali pred nami. Gre tudi kaj narobe in se potem rešuje, toda če pogledamo celostno, stvari delujejo. Ko greš po svetu, vidiš, da sistem pri nas deluje. V medijih pa poslušamo, da je vse narobe.

Velikokrat se zdi, da je lahko tudi podjetništvo eno veliko poslanstvo, nenazadnje še posebej družinsko. Podjetnik aktivno soustvarja svoje lokalno okolje, daje delo ljudem …

Pri nas se je, kot sem povedal, usposabljalo že več kot 30 vajencev in štirje od njih so šli po parih letih tudi na svojo podjetniško pot. V nekem širšem lokalnem okolju so tako že nastala nova delovna mesta tudi zaradi našega dela. To mi je v veselje, ko vidiš, da to, kar si sejal, raste.

Kar se pa tiče povezovanja, lahko povem eno anekdoto. Naša direktorica, moja starejša hči, je bila par let tudi sekretarka Poslovnega združenja Naš vrt. Na začetku ni mogla razumeti, zakaj se mora toliko ukvarjat z ljudmi, ki se nočejo razvijati. V samem procesu je ugotovila, da če želiš stranki ponuditi celostno rešitev, moraš imeti podjetja in strokovnjake na približno istem nivoju. Istem nivoju obnašanja in strokovnosti. Da pozdravimo, pospravimo, ponudbo naredimo urejeno in na lepem listu, se lepo obnašamo itn. Biti mora cel paket. Imeli smo recimo čudovitega „malarja“, ampak njegovi fantje so se na terenu tako obnašali, da ga zaradi tega nismo sprejeli v naše vrste. Povezovanje ljudi je tudi vzgoja, je samorefleksija. Tako kot v družini mora vsak nekaj dati in vsak nekaj tudi dobi. V podjetništvu je popolnoma isto.

Ljudje so na nek način – kljub temu, da so bombardirani z različnimi neumnostmi – večinoma kar normalni.

Kako komentirate, to je vaša panoga, slovensko lesno in gozdarsko industrijo?

To je pa zanimiva tematika. Lesarji imamo v Sloveniji čez dva tisoč vrhunsko opremljenih mizarskih delavnic. In še tisoč malo slabše. Lesarstvo živi, ker imamo v glavnem vsi delo. To je prva točka. Druga pa je, da je zaradi propada velikih podjetij nek procent delavcev brez nekih specialnih znanj, nezaposljiv.

Obdani smo z gozdovi, imamo štiristo šestdeset tisoč lastnikov gozdov v Sloveniji. Dve tretjini lastnikov sploh ne ve, kje ima gozd. Po eni strani smo lastniki gozdov, po drugi strani pa kvalitetno robo vozimo ven, nazaj pa uvažamo drva. Pravzaprav »zdizajnirana« drva in s tem opremljamo naša stanovanja. Z vidika kulture človeškega bivanja smo šli v Sloveniji zelo nazaj.

Po eni strani smo lastniki gozdov, po drugi strani pa kvalitetno robo vozimo ven, nazaj pa uvažamo drva. Pravzaprav »zdizajnirana« drva in s tem opremljamo naša stanovanja. Z vidika kulture človeškega bivanja smo šli v Sloveniji zelo nazaj.

V zgodovini so nam rokodelski lesarski poklici (pri nas imamo tudi Lesarius, muzej sedmih rokodelskih poklicev) ustvarjali iz domačega gozda vso opremo – od zibelke do truge, so rekli. Drugače se je dotakniti lesa kot plastike. Potem so prišli umetni materiali, ki imajo po mnenju mnogih večni čas trajanja (rostfrei, beton, železo, plastika …). In tako nas je sodobno potrošništvo pripeljalo do točke, kjer imamo kot lastniki gozda krasen les, doma pa vse iz plastike, betona in železa. Tukaj gre za to, da smo izgubili na vseh frontah. Najbolj žalostno pa je, da smo izgubili energijo gozda, narave, CO2, vse te stvari, ki jih imamo v gozdu, ker gozd je tudi naš zdravitelj. V Sloveniji imamo ogromno ljudi na antidepresivih, rešitev je gozd. Če greš v gozd, se pomiriš. Ta pomiritev z gozdom sledi tudi v naš dom, če ga ustrezno opremljamo. V našem domu imamo lahko direkten vpliv na to, kar vnesemo vanj. Sami smo zato odgovorni. Mi vam lahko naredimo tudi iz železa in betona, saj na nek način je tudi kovina material iz narave. Gre pa za to, da se ob lesu počutimo bistveno bolje. Naš odnos do surovine oziroma do te dobrine – beseda dobrina je bistveno boljša kot surovina – ni dober. Nekaj procentov ljudi to razume, a premalo.