Jonas: »V politko grem!« Koliko plačati politike, da bi pritegnila boljše kadre?

POSLUŠAJ ČLANEK
V Sloveniji bomo prihodnje leto volili poslance državnega zbora, predsednika republike ter župane in občinske svetnike. Politične stranke, vsaj tiste resne, so v tem trenutku večinoma že končale z izborom kandidatov, ki bodo nastopili na aprilskih parlamentarnih volitvah.

Ne glede na to, ali so ti dobri, povprečni ali slabi, bo od njih močno odvisna politična prihodnost Slovenije.

Pa smo jih za njihovo odgovorno delo pripravljeni ustrezno plačati?

Znan televizijski obraz, Jonas Žnidaršič, je na Twitterju objavil video, v katerem preko telefonskega pogovora napoveduje vstop v politiko, in sicer na listi Socialnih demokratov na prihajajočih parlamentarnih volitvah.

https://twitter.com/milijonar/status/1475920621947269130

Sicer ne gre za prvo znano osebnost na političnih kandidatnih listah. Teh je na vsakih volitvah precej, a le redkokatera v politiki tudi uspe ali pusti odtis. Eden redkih je morda bil zgolj nekdaj odličen košarkar, nato pa poslanec v obdobju 2011 do 2018 (Pozitivna Slovenija, Zavezništvo Alenke Bratušek in DeSUS), Peter Vilfan.

Pa vendar - je to kadrovski nivo, ki bi si ga želeli na najvišjih političnih funkcijah v državi?

Pred kratkim je izvršna direktorica Združenja Manager Petra Juvančič v kolumni za Delo opozorila na duhoviti angleški pregovor, ki pravi: »You pay peanuts, you get monkeys.« Če plačuješ z arašidi, boš dobil opice. Tudi Slovenija pozna podoben rek, ki je nastal na podlagi nakupa nekakovostnega avtomobila iz kraguljevške tovarne avtomobilov. V njem se je našel listek z napisom: »Kakva meni plata, takva tebi vrata.«

To sta pregovora, ki jih Slovenija ne bi smela spregledati tudi takrat, ko gre za plače politikov.

Pri tem sicer ne gre samo za plače, tudi za davke ne. Združeno kraljestvo tako na primer ni davčna oaza, pa se podjetja večinoma ne odločajo, da bi se selila od tam. Njihov učinkoviti pravosodni sistem in odlična poslovna infrastruktura sta na koncu večinoma odtehtala davčno manj ugodno okolje.

Toda kakšne ljudi si lahko ob nizkih plačah in sramotno nizki politični kulturi obetamo v slovenski politiki? Številni strokovnjaki se namreč strinjajo, da bi morale biti plače slovenskih politikov bistveno višje. Kajti kot opozarja Juvančičeva, tudi tu velja, da delodajalec, in v tem primeru smo to mi, volivci, ki "plačuje nizke plače, ne more pričakovati dobrega osebja. Slaba plačna politika pa prej ali slej močno vpliva tudi na kakovost dela".

Pri tem situacijo še dodatno zaplete prevelika medijska izpostavljenost in kot rečeno tveganje, da boš delal za mnogo nižjo plačo, kot si jo sposoben dobiti na trgu dela.


Kakšne plače prejemajo slovenski politiki


Najvišjo plačo med slovenskimi politiki ima predsednik vlade Janez Janša, ki je v novembru zaslužil 6.099 evrov (vse plače so v bruto zneskih) mesečne plače. To je denimo devetkrat manj od bruto mesečnega zaslužka donedavnega direktorja državnega Gen-I-ja, Roberta Goloba.

Z nekaj sto evrov nižjo plačo premierju sledijo minister za kulturo Vasko Simoniti (5.899 evrov), gospodarski minister Zdravko Počivalšek (5.882 evrov) in finančni minister Andrej Šircelj (5.830 evrov). Najmanj je med njimi zaslužil minister brez resorja Mark Boris Adrijančič, čigar plača je znašala 5.211 evrov.

Predsednik republike Borut Pahor pa je novembra prejel 5.419 evrov mesečne plače.

Nekoliko nižje plače prejemajo poslanci. Najbolje med njimi je plačan predsednik DZ Igor Zorčič, ki je prejel 5.274 evrov.

Več kot pet tisočakov bruto mesečno je prejelo še 7 poslancev, manj kot štiri tisočake pa 14 poslancev. Povprečna bruto plača v DZ tako znaša približno 4400 evrov.

Povprečna plača v Sloveniji 1.886 evrov


Medtem povprečna plača v Sloveniji že nekaj mesecev vztrajno raste in je septembra dosegla 1886,48 evra bruto (oziroma 1218,40 evra neto). Tako lahko hitro izračunamo, da naši politični predstavniki prejmejo od dvakratnika pa vse do 3,2-kratnika povprečne bruto plače.

O tem, ali je to preveč ali premalo, politiki ne želijo razpravljati. Da pa je tema zelo vroča, nam priča dejstvo, kakšen vihar je v letu 2020 nastal, ko je predsednik vlade Janez Janša marca 2020 za svoje ministre določil najvišji mogoči, to je 64. plačni razred.

Upor zdravnikov: radi bi z EU primerljive plače


Pri tem so manj sramežljivi zdravniki, ki javno zahtevajo, da bi morale njihove plače znašati 3,5-kratnik povprečne bruto plače v državi. Pri tem se sklicujejo na razmerja, ki veljajo v drugih državah.

Če bi njihovo željo dosledno upoštevali, potem bi morali najbolje plačani slovenski zdravniki vsak mesec prejeti približno 6.600 evrov bruto osnovne plače.

Koliko zaslužijo Janševi premierski kolegi?


Vsekakor se slovenski predsednik vlade v primerjavi s tujimi kolegi ne more pohvaliti z visoko plačo.

Tako bo na primer pravkar upokojena nemška kanclerka Angela Merkel še v pokoju mesečno prejemala 15.000 evrov pokojnine. Njena mesečna plača je bila še višja, znašala je namreč kar 35.000 evrov.

Če predpostavimo, da se nemška povprečna plača giblje blizu 3.500 evrov mesečno, to tako pomeni, da je nemška kanclerka prejemala kar desetkratnik nemške povprečne plače. Pri takšnem razmerju bi tako slovenski predsednik vlade mesečno prejel vsaj 18.000 evrov mesečne bruto plače.

Nekoliko nižjo plačo kot Angela Merkel je prejemal avstrijski kancler Sebastian Kurz. Letno je tako prejel približno 312.000 evrov oziroma šestkratnik tamkajšnje bruto plače.

Niso pa takšne plače med evropskimi voditelji nobena nujnost. Tako recimo letna plača portugalskega premierja, socialista Antónia Coste, znaša le 70.023 evrov (mesečno 5.835 eur), kar je primerljivo s plačo premierja Janše. To pa hkrati pomeni približno 2,8-krat višjo plačo od povprečne.

Medtem ima premier primerljivo razvite Češke Peter Fiala mesečno plačo približno 9.765 evrov.



KOMENTAR: Blaž Čermelj
Takšnih tem politiki ne bodo odpirali
V pregovorno egalitarni slovenski družbi je ta tema seveda tabu in katerikoli politik bi jo odprl, bi jih zagotovo dobil po glavi. Pravzaprav je najbolj verjetno, da bi razprava o tem pomenila njegov politični samomor. Čeprav v družbi narašča zavedanje, da bi bilo v izogib nadaljnji negativni selekciji vsaj ministrske plače nujno občutno zvišati, resne razprave o tem ne moremo pričakovati, še posebej ne pred volitvami. Po volitvah pa kvečjemu, če bi ponovno zmagala desna sredina in bi dobila širše soglasje za ta javnomnenjsko drzen korak. Slednje se sicer ob s socialistično prežeto miselnostjo dobršnega dela osrednjih medijev zdi malo verjetno. Še manj pa bi do tega prišlo, če bo zmagala leva opcija, ki se zaradi miselnosti svoje volilne baze ureditve dostojnih plač za vodilne politične funkcije v državi ne bo nikoli lotila. A dokler tega ne naredimo, se bodo z vstopom v politiko javno hvalili kvečjemu kalibri tipa Jonas Žnidaršič. Kot tudi ne moremo pričakovati, da bo izobrazbena struktura slovenskih politikov kaj višja. A prav od te je mnogokrat odvisen tudi nivo razprave. Nobena skrivnost ni tudi, da imajo vlade v zadnjem desetletju velikanske težave z iskanjem primernih ministrov. Med razlogi za to pa je tudi neurejeno politično okolje in praktično enako visoka plača, kot jo ima kandidat na funkciji, ki jo že zaseda. Ministrske funkcije so tako zares veseli le tisti, ki na to gledajo kot odlično izhodišče za nadaljnjo kariero. Bi torej radi bolj delovne politike, sposobne visokega nivoja javne komunikacije? Brez zvišanja plač se to prav gotovo ne bo spremenilo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike