Jonas iz žrela pošasti – Herrad Lansberški

»‘Slovenija pluje v napačno smer. Ladja bo nasedla in se potopila, če je pametni in pošteni ljudje ne obrnemo v pravo smer,’ je povedal ob najavi svoje politične kandidature in ljudi pozval na volitve.«

»Kdo to?« me je vprašala, ko sem na glas prebral gornje stavke iz časopisa. Z ekrana pravzaprav, če sem čisto iskren, s spletnega portala. Ampak saj je spletni časopis tudi časopis, a ni?! Kdo pa sploh še kupuje cajtenge? Tiste, ta prave, mislim … iz papirja, z vonjem po celulozi in s tinto, ki se razmaže.

No, če ta trenutek nimate prižganega računalnika in berete moj zapis, potem ste eden teh. Eden teh konzervativnih tipov ali tipk, ki jim je ljubši »the old-fashioned way«. Po starem, kot bi se reklo. Kar ima svoje prednosti. Kajti če vas novica »razkajfa« do te mere, da zmečkate časopis, ga zabrišete v steno, na tla, v smeti ali v ogenj, je to vsekakor ceneje, priročnejše ter okolju in okolici prijaznejše, kot če se vam taisti proces zgodi z novico, ki jo preberete na računalniku. Ali na tablici. Ali na telefonu, kot v tem primeru jaz.

No, jaz nad novico nisem bil razkajfan niti ne presenečen … prej razočaran. Nisem se metal ob tla, prav tako nisem ničesar metal ob tla, ne v steno ne v smeti ali ogenj. Čeprav, priznam, me je malo pa vseeno pogrelo. Zato sem ji lahko dokaj mirno odgovoril.

»Jonas.«

»Jonas … Jonas …?« se je zamislila. »A je to tisti starozavezni prerok?«

»Ne,« sem ji pojasnil, »tisto je bil Jona. Ta je pa Jonas. S ‘s’. Oziroma z ‘ž’.«

»Ne razumem,« je priznala.

»Saj ni kaj za razumet. Še eden, ki ga je rdečeglava pošast izbljuvala iz svojega črevesja in se je odločil potrkati na vrata parlamenta.«

»Ampak, vidiš, spet se mi zdi, da govoriš o Jonu,« kar ni odnehala.

»Ne. Jona se je vkrcal na ladjo, ki je – po urniku, razporedu in vetru – šla v pravo smer. Le da bi on – Jona namreč – moral iti v drugo smer. In je prav zato obstajala nevarnost, da bi ladja nasedla in se potopila, če ga pametni in pošteni ljudje ne bi bili – Jona namreč – zgrabili in vrgli čez krov. In potem ga je popapcala riba, ga v želodcu odpeljala do Niniv, kamor ga je v štartu Bog poslal, da bi posvaril ljudi pred žalostnim koncem, ki jim je grozil zaradi – se opravičujem vsem občutljivim bralcem za besednjak, ki ga uporabljam, ampak je to nujno zaradi poante – sranja, ki so ga počeli.«

»O kakšni poanti govoriš?« ji spet ni bilo nič jasno.

»‘V politiko grem. Kandidiral bom za poslanca, ker mi je zadosti tega sranja.’« sem ji bral dalje z ekrančka telefona. S težavo, kajti roka mi je drhtela.

»Oprosti, ne razumem: a zdaj govoriš o Jonu ali o Jonasu?«

»Govorim o Jonasu! Ki se bo ljudem predstavljal, da je Jona, ki ga je sam Bog poslal, da jih reši!«

»In kaj je pri tem narobe?« se je čudila.

Moj Bog, kako sta me razkajfala. Ona in Jonas.

»Recimo to, da ljudje ne skapirajo, pa čeprav jim to celo sam Jonas čisto jasno pove, da sploh niso v Ninivah, ampak na ladji. Da ladja – po urniku, razporedu in vetru – pluje v čisto pravo smer, in da so za neurja, ki jih prestajamo, krivi lažni preroki, ki bi nas radi zvlekli nazaj v Ninive in katerih glasnik je prav Jonas, in ki jih je, če hočemo, da se morje umiri, treba vreči čez krov.«

»Pa kaj se tako razburjaš,« je rekla. »Saj Jonas je čisto simpatičen. In pameten. Kar spomni se Milijonarja!«

»Penk!!!«

Nisem več zdržal. Telefon je poletel ob steno. Rad bi zapisal, da se je razbil na tisoč koščkov, pa se ni. Razpadel je na dva dela. In zdaj je neuporaben. Sploh za klic v sili.

Na koncu pa bo tako ali tako odločal glas ljudstva.