Jezusovi blagri, ki niso po meri tega sveta
POSLUŠAJ ČLANEK
Na današnjo nedeljo poslušamo evangelij, ki ga kar dobro poznamo, je pa bolj malo v skladu s človeško, zemeljsko logiko. V evangeliju 9-krat preberemo, kako Jezus blagruje posamezne skupine ljudi. Če si jih še enkrat prikličemo v spomin: ubogi v duhu, žalostni, krotki, krivično sojeni, usmiljeni, čisti v srcu, miroljubni, preganjani, zasramovani. Če so k Jezusu prihajali taki in ga poslušali, potem ni dvoma, da so ga radi sprejeli.
Dokler Bog ne razodene, kaj je resnični blagor človeka, do tedaj človeško srce na tihem razmišlja blagor bogatemu, ker si lahko vse privošči, blagor veselim, ker se za nič ne sekirajo, blagor tem, ki so dosegli pravico, blagor vplivnim in uglednim, kajti nihče jih ne zasramuje … Jezus pa blagruje ravno tiste, ki jih ima svet za nesrečne, preklete ali prizadete zaradi svoje krotkosti, usmiljenja ali čistosti v srcu. Nekdo se glede srečnih, blagrovanih moti: ali mi ali pa Jezus.
Mi smo ljudje, ne bogovi. Torej se motimo mi, če vendar verujemo, da je Bog pametnejši od nas. Ampak naša izkušnja nas ne vara: žalost, preganjanje, uboštvo, žeja po pravičnosti … od vsega tega človek ravno ne joče od sreče, kljub temu, da Jezus takšne blagruje.
Če verujemo, da Bog ne vara, potem mora On videti naše življenje zelo drugače, kakor ga vidimo mi. On mora videti, kako smo kot ubogi v duhu in preganjani že sedaj blagoslovljeni in v nebeškem kraljestvu.
V Njegovi perspektivi se mora videti, kako čudovita bo tolažba žalostnih, nasičenost žejnih pravičnosti, kako nekaj lepega bo imenovati se Božji otrok … Jezus mora to videti, sicer je beseda blagrov, ki jih oznanja, le dobra propaganda za uboge množice – kakor »opij za ljudstvo«. Naj verujemo v ta Jezusov drugačen pogled?
Da bi nosili grenke obraze vse naše zemeljsko življenje, ker bi se odločili za pot blagrov, verjetno ne mika nikogar. Res je, da če želimo živeti po načelu blagrov, to na prvi pogled ne prinaša veselja po meri sveta.
A imamo priče, ki potrjujejo, da blagri niso le dobra obljuba za oddaljeno prihodnost: svetniki. Nekatere poznamo žal samo po vrhunskih teoloških delih, spominih na njihovo herojsko dobroto in žrtve.
A pomembno bi bilo videti njihove obraze. Zelo verjamem, da so nosili globoke sledi veselja, kakor to odsevajo obrazi še skoraj naših sodobnikov: Matere Terezije, Janeza XXIII., Janeza Pavla II.
Oni so priče, da je življenje po blagrih osrečujoče, da gre verjeti v Jezusov drugačen pogled. Poskusiti pa bomo morali sami.
Dokler Bog ne razodene, kaj je resnični blagor človeka, do tedaj človeško srce na tihem razmišlja blagor bogatemu, ker si lahko vse privošči, blagor veselim, ker se za nič ne sekirajo, blagor tem, ki so dosegli pravico, blagor vplivnim in uglednim, kajti nihče jih ne zasramuje … Jezus pa blagruje ravno tiste, ki jih ima svet za nesrečne, preklete ali prizadete zaradi svoje krotkosti, usmiljenja ali čistosti v srcu. Nekdo se glede srečnih, blagrovanih moti: ali mi ali pa Jezus.
Mi smo ljudje, ne bogovi. Torej se motimo mi, če vendar verujemo, da je Bog pametnejši od nas. Ampak naša izkušnja nas ne vara: žalost, preganjanje, uboštvo, žeja po pravičnosti … od vsega tega človek ravno ne joče od sreče, kljub temu, da Jezus takšne blagruje.
Če verujemo, da Bog ne vara, potem mora On videti naše življenje zelo drugače, kakor ga vidimo mi. On mora videti, kako smo kot ubogi v duhu in preganjani že sedaj blagoslovljeni in v nebeškem kraljestvu.
V Njegovi perspektivi se mora videti, kako čudovita bo tolažba žalostnih, nasičenost žejnih pravičnosti, kako nekaj lepega bo imenovati se Božji otrok … Jezus mora to videti, sicer je beseda blagrov, ki jih oznanja, le dobra propaganda za uboge množice – kakor »opij za ljudstvo«. Naj verujemo v ta Jezusov drugačen pogled?
Da bi nosili grenke obraze vse naše zemeljsko življenje, ker bi se odločili za pot blagrov, verjetno ne mika nikogar. Res je, da če želimo živeti po načelu blagrov, to na prvi pogled ne prinaša veselja po meri sveta.
A imamo priče, ki potrjujejo, da blagri niso le dobra obljuba za oddaljeno prihodnost: svetniki. Nekatere poznamo žal samo po vrhunskih teoloških delih, spominih na njihovo herojsko dobroto in žrtve.
A pomembno bi bilo videti njihove obraze. Zelo verjamem, da so nosili globoke sledi veselja, kakor to odsevajo obrazi še skoraj naših sodobnikov: Matere Terezije, Janeza XXIII., Janeza Pavla II.
Oni so priče, da je življenje po blagrih osrečujoče, da gre verjeti v Jezusov drugačen pogled. Poskusiti pa bomo morali sami.
Dr. Janez Kozinc je župnik v župniji Pišece na Bizeljskem
Povezani članki
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.