Jeza kot moralna šibkost

Milan Knep
7

Nekaj dni sem omahoval, ali naj se lotim razmisleka o jezi, ali pa naj izberem kak drug poudarek iz današnje božje besede. Jezi se doslej v štiridesetih letih duhovništva še nikoli nisem posebej posvetil, ker sem predpostavljal, da jeza ne potrebuje razlage. Že v otroštvu so me naučili, da je jeza greh, zato spada v spovednico, kjer se tega greha spovem in Kristusa prosim odpuščanja. In da je to pravzaprav vse, kar je treba o jezi vedeti in razumeti. Takšno razumevanje jeze potrjuje tudi Sirah v prvem stavku današnjega prvega berila, kjer pravi: »Srd in jeza sta ostudna, grešen človek se jima bo vdajal.«

Vse do moderne dobe, ki je med drugimi novimi vedami o človeku naplavila tudi psihologijo, so jezo obravnavali le pod vidikom greha. Umeščena je bila v sfero morale. Kdor je jezo krotil in obvladoval, je veljal za krepostnega, v nasprotnem primeru pa za grešnika.

Do preobrata v razumevanju jeze je prišlo že v 19. stoletju, ko so psihologi kognitivnim in čustvenim mentalnim vsebinam začeli pripisovati vse večji pomen tudi psihobiološkim. Uvideli so neposredno povezavo med nevrološkim in psihološkim razvojem osebnosti. S tem obratom ne bi bilo nič narobe, če ne bi psihologi z usmeritvijo v nevrobiološke in nevropsihološke raziskave povsem zaobšli in podcenili to, kar lahko o človeku povedo še teologija, filozofija in predvsem duhovnost. Tako so tudi jezo v celoti izvlekli iz območja morale in jo opredelili zgolj kot eno od osnovnih in enostavnih čustev.

Psihologi so jezo v celoti izvlekli iz območja morale in jo opredelili zgolj kot eno od osnovnih in enostavnih čustev.

Robert Plutchik (1927–206), ameriški psiholog, pomemben raziskovalec čustev, jezo opredeljuje kot čustveno doživljanje ob oviri. Osebnostna poteza, ki izhaja iz jeze, je po Plutchiku agresivnost. Zato ima čustvo jeze tudi fizično komponento, kot so zvišan srčni utrip, povišan krvni tlak, sprememba nivoja adrenalina itd. Navzven se jeza po Plutchiku kaže predvsem v izrazih na obrazu in v govorici telesa. Psihološki odzivi pa vzdramijo obrambne mehanizme. Ljudje in živali se na primer začnejo oglašati glasneje, poskušajo izgledati fizično večji, kažejo zobe in strmijo. Psihologi pravijo, da imajo vsa ta vedenja, ki jih sproža jeza, to funkcijo, da z njimi tiste, ki nam jezo zadajo, posvarimo, da s takšnim vedenjem prenehajo.

Sheila Videbeck pa opisuje jezo kot močno neprijeten in emocionalen odziv na zaznano provokacijo. S psihologi se lahko strinjamo, ko pravijo, da jezo od vseh čustev najslabše in najteže nadzorujemo. Toda psihologi nadzorovanja jeze ne povezujejo z moralno držo, zato zanje obvladovanje jeze ni krepost, temveč veščina. Konstruktivnega soočenja z jezo se je torej treba naučiti, kot vsake druge veščine. Psihologi seveda priznajo, da je lahko jeza tudi negativno čustvo, če postane v odnosih nefunkcionalna. Zato svetujejo, naj jezo izražamo na funkcionalen in zdrav način in tako ohranjamo dolgotrajne in pristne odnose. Konstruktivna jeza nam pomaga, da se postavimo zase, spremenimo neustrezen odnos z bližnjim ali pa uveljavimo svoje mnenje.

Je res potrebno, da smo jezni?

Ali je za to, da se postavimo po robu kakšni nepravilnosti v delovnem okolju ali družbi, nujno potrebna jeza? Ali upor proti čemur koli, kar spoznamo za neustrezno, res ni možen brez ogorčenja in jeze? Ali nas res šele konstruktivna jeza premakne z mesta, da ukrepamo?

Prisluhnimo, kaj pravi k temu Stephane Hessel (1917–2013), francoski diplomat, sodelavec Charlesa de Gaulla, aktivist francoskega odporniškega gibanja in eden od avtorjev deklaracije OZN o človekovih pravicah. V drobni knjižici Dvignite se!, s podnaslovom Prevzemite štafeto, razjezite se, poziva: »Vsem in vsakomur posebej med vami želim, da bi imel vzrok za jezo. To je nekaj dragocenega. Kadar človeka nekaj razjezi, tako kot je mene razjezil nacizem, postane bojevit in močan in ukrepa. Zlije se z mogočnim tokom zgodovine, zgodovina pa mora teči naprej, tako kot ji določajo posamezniki. In njen tok teče proti večji pravičnosti in večji svobodi.«

Preambula Unescove temeljne listine kaže v drugo smer. Pravi, da se vse vojne začenjajo v človekovem umu in človeški um je tisti, kjer je potrebno zgraditi obrambo miru. Tako razmišlja tudi Tiziano Terzani (1938–2004), italijanski mirovnik, vojni poročevalec in pisatelj. V Pismih proti vojni pravi: »Še bolj kot zunaj so vzroki vojne v nas samih. V strasteh, kot so želje, strah, negotovost, pohlep, ponos, nečimrnost. Počasi se jih moramo rešiti. Naredimo tisto, kar je prav, namesto tega, kar se izplača. Civilizacija se z moralno odločenostjo okrepi veliko bolj kot z novim orožjem.«

Jeza, ki jo Stephane Hessel spodbuja zaradi krivic in anomalij v sodobnem svetu, ima ozadje. Njegova učitelja sta bila  eksistencialist Jean Paul Sartre (1905–1980) in fenomenolog Mauricea Merleau-Ponty. Zanju je bila največja vrednota človekova individualna svoboda. Vsak mora svobodo pogumno in odgovorno vzeti nase in se ne zatekati ne pod okrilje oblasti, ne v zavetje Boga.

A še bolj kot omenjena zvezdnika tedanje evropske levice je Hessla pritegoval Hegel, ki mu je, kot pravi, »prišepetaval, da je vse, česar si želim, mogoče. V luči hegeljanstva ima celotna dolga zgodovina človeštva smisel: gre za svobodo človeka, ki napreduje od ene stopnje k drugi. Zgodovina je sestavljena iz zaporednih pretresov – takrat si je treba priznati poraz. Zgodovina družb je zgodovina napredka, in ko bo človek na koncu dosegel popolno svobodo, bomo dobili demokratično državo v njeni idealni obliki.«

Hessel se je zavedal, da Heglova vizija zgodovine, ki verjame v možnost, da lahko človeštvo korak za korakom napreduje v izgradnji demokratične in pravične družbe, ni edina. Eden tistih, ki v Heglovo vizijo ni verjel, je bil nemški filozof in kulturni kritik Walter Benjamin (1892–1940), prijatelj Hesslovega očeta. Trdil je, da je zgodovina nizanje ene katastrofe za drugo, pri čemer je posameznik nemočen. To je Benjamina pahnilo v obup, da je leta 1940 naredil samomor.

Prav zaradi spoznanja, da svoje vizije nenehnega napredka ne more filozofsko utemeljiti in je ne deliti z vsemi dobromislečimi ljudmi, je Hessel vlogo jeze pri doseganju sprememb precej relativiziral, čeprav je beseda jeza ostala v podnaslovu njegove knjige. Ob koncu svoje knjige Hessel jeze ne podžiga več, temveč se umiri ob Sartrovi misli, ki jo je izrekel tri tedne pred smrtjo: »Poskusiti moramo razložiti, zakaj sodobni svet, ki je grozen, ni nič drugega kot trenutek v daljšem zgodovinskem razvoju, in da je bilo upanje vedno ena od gonilnih sil v revolucijah in vstajah, pa tudi moja ideja o prihodnosti še vedno temelji na upanju.«

Vsaki zemeljski utopiji se je treba odpovedati, ker v vsaki generaciji, ki trpi zaradi krivic, spodbuja jezo, s tem pa nasilje, zaradi katerega družba vsakič znova v etičnem smislu naredi korak nazaj.

Utopija idealne družbe

Glede na vse, kar sta Sartre in Hessel učila, je očitno, da nista mogla in nemara tudi nista hotela uvideti, kot noče uvideti sodobna svetovna levica, da je upanje, da bi nekoč človek sam iz sebe, iz svoje volje in moči, na zemlji zgradil pravično družbo, ne le utopično, ampak prazno. Leva utopija, navdihnjena s Heglom, nenehno podžiga nasilje, zato jo sam zavračam in podobno kot italijanski mirovnik Terzani oznanjam, da lahko samo Božji Duh od znotraj, v naših dušah, prenavlja obličje zemlje.

Sartre in Hessel sta umrla v upanju, da se bo utopija idealne družbe slej ko prej uresničila. A sta opozarjala, da na poti do ideala ne smejo biti kršene človekove pravice. Kljub temu pa je Sartre do konca s simpatijo ocenjeval Stalina in Fidela Castra. Jezo sta na eni strani spodbujala, na drugi strani pa sta opozarjala, da se lahko izrodi v nasilje, kar ni prav, ker je v nasprotju z idealom, ki sta mu sledila. S tem sta na posreden način priznala, da se je vsaki zemeljski utopiji treba odpovedati, ker ne naredi drugega, kot da v vsaki generaciji, ki trpi zaradi krivic, spodbuja jezo, s tem pa nasilje, zaradi katerega družba vsakič znova v etičnem smislu naredi korak nazaj.

Jeza kot osebni poraz

Ta hiter in nekoliko posplošen pogled na jezo, kakor jo razumejo psihologija ter sodobna leva filozofija, sociologija in politika, jasno kaže, da se je treba ob vsem tem, kar so vse naštete vede tehtnega povedale o jezi, vendarle vrniti na začetek. S tem, kar pravi Sirah, da sta srd in jeza nekaj ostudnega, se sam globoko strinjam. V življenju sem se že mnogokrat razjezil, a sem jezo vedno obžaloval. Nikoli jo nisem označil za funkcionalno ali konstruktivno držo, temveč sem jo doživel za osebni poraz, ker nisem imel volje, potrpežljivosti in vedenja, kako bi cilj dosegel na ustvarjalen in miren način, predvsem pa z Božjo pomočjo.

Vsako svojo jezo, kljub na videz objektivnim zunanjim razlogom za jezo, sem imel za greh. Kadar si ta greh priznam, praviloma, če le ne pozabim, prosim Kristusa za milost, da srd ukrotim in postanem nosilec miru. Še bolj pa ga prosim za milost, da bi bil pri urejanju osebnih in skupnih zadev tako kreativen, da bi namesto jeze vedno našel drugo učinkovitejše sredstvo.

To, kar sem pravkar povedal, je moralni vidik jeze, kjer povezujem moralo in milost.

In za konec, jezo želim vedno razumeti tudi s pomočjo teologije in filozofije, ki mi povesta, da je v meni, in vsakem izmed nas, tudi temna stran. Moja psihofizična struktura je namreč zaznamovana z bitnim grehom, ki ga etična drža in prizadevanje za krepost ne more popraviti. Ob tem naj se spomnimo na sedem poglavitnih grehov, med katerimi je tudi jeza. Prav zaradi tega strukturnega zapisa greha jeze v naših možganih, in v vsaki celici našega bitja, je Kristus prišel na svet. Brez njegove milosti se jeza vedno sprevrže v nekaj pogubnega.

Zato je ob vsem, kar ljudje vemo o sebi, predvsem Kristus naš pomočnik v jezi in Odrešenik v korenini njene temne biti.

7 KOMENTARJI

  1. Imeti nadzor nad svojo jezo in skupno jezo, da ne storimo neumnosti.

    Stanje demokracije in blaginje v različnih državah pomeni, da je mogoč nenehen napredek v duhovnem smislu, če že ne v materialnem.

    Večji poudarek bi moralo človeštvo dajati svojemu pozitivnemu duhovnemu napredku, ne pa materialnemu.

  2. Ko poslušaš, gledaš ali bereš režimske medije in leve politike, je jeza popolnoma normalen iin naraven odziv, sicer spadaš med tiste, ki se jim sladko jebe, kot se omenjenim medijem ter politikom.

  3. Jeza je odziv na strah, da bomo nekaj izgubili i
    takrat ko se zavedamo, da ne obvaladujemo situacije.
    Za duhovnost, ki je bolj značilna za desno misleče kot leva pa je treba ponavljati mantro zavedanja: čutim kako se v meni in okrog mene vse se dogaja v miru, tišini in obilju. Odgovor na trajnešo odpravo jeze in strahu pa je v zaznavanju finejših energije, ki nas samodejno obdajajo kot so ljubezen, obilje in samozavedanje. Ozavestiti je očitno več delal na tem kot kremeniti
    Evo Kremeniti tako enostavno se boš rešil jeze. Bo pa teško ker kot vidim si še vedno jezen tudi če smo sedaj na oblasti. Sedaj bi moral biti vsaj vesel namesto jezen, če so ti že višje in finejše energije nedostopne.

    • Peter, jaz sem tipični sredinec za aktualne politične razmere kot jih razume žlahtna sredina.

      Malo na desno, ko mi ne škoduje, sicer pa v glavnem na levo.

      Tega so krive “višje in finejše” energije, ki se z levice širijo na desnico.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime