Je v Sloveniji res vse več revnih? Trendi temu pritrjujejo, a v primerljivih državah revščina upada

POSLUŠAJ ČLANEK
revez2Da je v Sloveniji stopnja revščine do nedavnega naraščala, je statistično dejstvo.

A kaj v naši državi sploh pomeni biti reven? Kako se določa prag revščine? In kam se Slovenija glede relativne revščine uvršča v primerljivem mednarodnem okolju?

Kot navaja Statistični urad, je bila stopnja tveganja revščine v Sloveniji v letu 2015 14,3-odstotna. To pomeni, da je v Sloveniji pod pragom tveganja revščine živelo približno 287.000 oseb.

Za enočlansko gospodinjstvo je letni prag tveganja revščine znašal 7.399 evrov. To pomeni, da se je pod pragom tveganja revščine znašel vsak posameznik, ki je v enočlanskem gospodinjstvu zaslužil manj kot 617 evrov NETO na mesec.

Prag tveganja revščine za štiričlansko družino dveh odraslih in dveh otrok, mlajših od 14 let je znašal 1.295 evrov NETO na mesec, prag za dvočlansko gospodinjstvo brez otrok pa 925 evrov NETO na mesec.

Stopnja tveganja revščine je v Sloveniji najvišja v savinjski regiji (16,8 %), sledi posavska (16,1 %) in podravska statistična regija (15,9 %). Najnižja pa v primorsko-notranjski (10,6 %) in osrednjeslovenski statistični regiji (11,8 %).

Od 287 tisoč oseb, živečih pod pragom tveganja revščine, je bilo 78 tisoč upokojencev (15,9 % od vseh upokojencev),  65 tisoč brezposelnih (44,8 % od vseh brezposelnih), 54 tisoč delovno aktivnih (6,7 % od vseh delovno aktivnih), 54 tisoč je bilo mladoletnih otrok (14,2 % od vseh otrok), 36 tisoč pa je bilo drugih oseb (19,5 % od vseh nezmožnih za delo, gospodinj, študentov in drugih neaktivnih oseb).

V zadnjih letih je stopnja revščine v Sloveniji naraščala, v letu 2015 pa je bila prvič po dolgem času nekoliko nižja kot leto poprej; v 2014 je ta znašala 14,5 odstotka.

Statistika OECD: V Sloveniji revščina narašča, v primerljivih državah pa pada


Stopnjo revščine med državami članicami meri tudi Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Stopnjo revščine definirajo kot odstotek ljudi, katerih dohodek pade pod polovico povprečnega dohodka gospodinjstva glede na celotno populacijo.

Pri tem je pomembno poudariti, da se dve državi z enako stopnjo revščine lahko razlikujeta po relativnem dohodku, ki ga prejemajo revni.

Po tem kriteriju imajo najvišjo stopnjo revščine med državami EU Estonija, Španija in Grčija, najnižjo pa Danska, Češka in Finska.

Slovenija se med 28 državami EU uvršča približno na sredino.



V primerjavi z drugimi državami pa je za Slovenijo manj ugoden trend gibanja stopnje revščine, saj naša država sodi med redke, v katerih ta dejansko narašča, medtem ko v večini primerljivih držav stopnja revščine upada.

V zadnjih desetih letih je tako močno upadla na Poljskem in Irskem, narašča pa v Španiji, Grčiji, Estoniji, na Portugalskem  in po podatkih do 2014 tudi v Sloveniji.

S spodnjega grafa je tako razvidno, da je med Sloveniji primerljivimi državami stopnja revščine višja le na Poljskem, a je v zadnjih desetih letih močno upadla in se še vedno znižuje, medtem ko imajo nižjo stopnjo revščine od Slovenije še nedavno precej revnejše Irska, Slovaška in Češka, ki ima tudi sicer eno najnižjih stopenj revščine v EU.


Revni otroci in šolska kosila


Slovenija sedaj šolsko kosilo v celoti financira otrokom, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri neto prihodka na družinskega članka (prvi dohodninski razred), kamor sodi približno 18.500 osnovnošolcev. Delno pa sofinancira še kosila otrokom v drugem dohodkovnem razredu (od 180 do 300 evrov po družinskem članu), v katerem jih je 19 tisoč in v tretjem (od 300 do 360 evrov), v katerem je 13 tisoč osnovnošolcev.

Šolsko kosilo mesečno stane 35 evrov, učenci iz drugega dohodninskega razreda sedaj plačajo 11 evrov, iz tretjega pa 21 evrov za kosilo. Skupaj tako država kosilo v celoti ali delno plača nekaj več kot 50 tisoč osnovnošolcem.

Za v celoti brezplačno kosilo otrok tudi v drugem in tretjem dohodninskem razredu bi morala država nameniti dodatnih 9 milijonov evrov letno, a na pristojnem odboru sta predlog podprli le vlagateljica Združena levica in Nova Slovenija. Poslanci bodo o predlogu glasovali prihajajoči teden.

Stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti pri otrocih v Sloveniji pa vendarle ni tako visoka kot v nekaterih drugih evropskih državah (spodnji graf - Eurostat), a statistično dejstvo je, da je pri nas med leti 2010 in 2014 narasla, medtem ko je v številnih državah upadla.

Stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti pri otrocih EU - 2010 in 2015 - klik za povečavo (vir: Eurostat)
Stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti pri otrocih EU - 2010 in 2015 - klik za povečavo (vir: Eurostat)


KOMENTAR: Uredništvo
Dlje kot bomo odlašali z reformami, bolj bomo tonili med revne in marginalizirane
Kot smo videli iz zgornjih podatkov, je stopnja revščine relativna stvar in biti reven danes nedvomno pomeni nekaj drugega kot pred petdesetimi ali več leti. V praksi to pomeni, da so nekoč revni imeli zgolj ene čevlje ali obleko in so otroci v šolo hodili bosi, meso na mizi pa videli (pogojno) le za največje praznike. Danes pa pomeni biti reven to, da si morda kakšno leto ne moreš privoščiti dopustovanja na morju, ne oblačiš in obuvaš najbolj zvenečih znamk in si primoran tudi sicer glede na splošno potrošniško blaginjo živeti skromneje od sovrstnikov. Kljub vsemu je stopnja tveganja revščine dober pokazatelj družbenega razvoja in napredka. In v tem pogledu, kot v mnogih drugih konkurenčnih kazalcih, Slovenija za nekoč eksotičnimi nerazvitim državami vse bolj zaostaja. Na Domovini smo nizali primere Irske, že pred časom nas je prehitela Češka, dohitevajo nas Slovaki in Poljaki. Razlika med nami in njimi je, da v Sloveniji še vedno trmasto zavračamo nujne strukturne reforme, ki bi našo družbo na ključnih področjih prilagodile izzivom svobodnega sveta. Namesto tega vztrajamo pri preživetih vzorcih iz stoletja, ki je že zdavnaj minilo, kar je v nedavnem intervjuju za Domovino lepo razložil ekonomist dr. Anže Burger. Usodo imamo v svojih rokah, a dokler ne bomo pogledali čez planke in doumeli, zakaj vse bolj tonemo med revnejše države Evropske unije in tudi širše, bodo srce trgajoče zgodbe o lačnih otrocih (p)ostale del našega vsakdana.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike