Je v Sloveniji mogoče brez posledic javno zagovarjati konservativna vrednotna stališča?

Avatar
19

»Ljubljana, najlepše mesto – vsaj v Sloveniji – predlagam odcepitev od ostale zaostale slovenske kmetije!«

Tako nekako se je glasila objava mlade izobražene Facebook prijateljice, potem ko smo volivci decembra 2015 na referendumu zavrnili Novelo zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in so bili objavljeni izidi glasovanja po volilnih enotah.

V Ljubljani in večjih mestih je bil namreč najvišji delež tistih, ki so glasovali za. Za predrugačenje naravne in tradicionalne definicije zakonske zveze in družine v po njihovo bolj liberalno, svobodno in enakopravno obliko.

Liberalno-napredni in konservativno-zaostali

Saj veste. Liberalno je napredno. Napredno je moderno. In če si izobražen, to pač enostavno razumeš, podpiraš in o tem modruješ. O moralnosti naprednega se ne sprašuješ, saj napredno v skladu z načelom »vse se spreminja« slej ko prej postane tudi moralno skladno.

In s tem se običajno debata konča. Ti pa ostaneš z etiketo na čelu: konservativen, cerkven, kmet. Oznake, ki žal za marsikoga pomenijo zaostalost, neinteligentnost in neizobraženost. Tako pač je. Vsaj v Sloveniji.

Pa ne le to, še več. Za aktualno oblast predstavljajo posamezniki, ki si upajo javno zagovarjati konservativna vrednotna stališča tudi nevarnost. Lepa in nedavna odmevna primera, ki kar bodeta v oči sta zgodbi Pavla Ravnohriba in dr. Boštjana M. Zupančiča.

Prvi je bil odstranjen iz oddaje Malih sivih celic zaradi javno izraženega stališča in aktivnega angažiranja v referendumski kampanji proti sprejemu novele Zakona o zakonskih in družinskih razmerjih. Drugemu pa po javno objavljenem mnenju na svojem Facebook profilu, da je splav zanj umor, grozi umik kandidature za člana odbora OZN za človekove pravice.

Pravica do svobode izražanja in pravica do svobode vesti v javnem življenju pripadata zgolj tistim, katerih stališče se ujema s svetovnonazorsko usmeritvijo slovenske vodilne elite.

Poleg takojšnje kričeče splošne medijske etikete desen in nazadnjaški je treba seveda tudi ukrepati, saj gre za javno sfero in ta mora ostati »sveta«. Sveta v luči spoštovanja in varstva temeljnih človekovih pravic.

Sliši se utemeljeno in pravilno, saj je njihovo spoštovanje in varovanje jedro naše civilizacije in naš ponos.

A tako kot vse na tem svetu so tudi slednje podvržene zlorabam. Vsak si jih namreč razlaga glede na svoje želje, koristi in potrebe, zaradi česar izgubljajo svojo smer in svojo naravno bit.

Si konservativen? Potem bolje, da si tiho

In točno to se dogaja v Sloveniji. Pravica do svobode izražanja in pravica do svobode vesti v javnem življenju, kar nazorno ponazarjata gornja primera, pripadata zgolj tistim, katerih stališče se ujema s svetovnonazorsko usmeritvijo slovenske vodilne elite.

Kajti če se ne, je za tvojo karierno pot boljše, da bodisi samega sebe zatajiš bodisi, da si tih in neviden.

Kar pomeni, da je v tem primeru recept za neobremenjeno javno delovanje v naši preljubi domovini življenje v nesvobodi.

Toliko o spoštovanju osnovnih človekovih pravic! Te v svoji čisti in neokrnjeni obliki pripadajo predvsem enako mislečim oz. tako imenovanim »naprednim«.

Pa vendar. Človekove pravice so nedotakljive, neodtujljive, naravne in svete. In če v tej luči pogledamo nanje, je njihova resnica vedno na dlani.

Ampak žal ljudje vedno znova izgubljamo občutek za moralnost oziroma je nočemo videti, saj nas omejuje. In da bi se znebili slabe vesti, skušamo nemoralno upravičiti s pravnim, kar pa je na koncu vedno protipravno.

Avtorica komentarja je Ana Uršič

19 KOMENTARJI

  1. Noben desni politik ne medij ni še komentiral ali objavil pogled na prodajo greha- pornografije na nekdaj cerkveni T-2
    p. Branko Cestnik – Cerkev in pornografija
    Branko Cestnik, klaretinski pater, župnik na Frankolovem, koordinator zadnjega pastoralnega načrta v Cerkvi
    Bil je prvi, ki je opozoril, da je Cerkev postala največja distributerka pornografije.
    Prvi sem javno napisal, da je postala Cerkev največji distributer pornografije v Sloveniji. V Družini, mislim, da leta 2007.
    Podjetje T2 je takrat ponujalo največ pornografskih kanalov.
    Zame je bilo to povsem jasno znamenje, da je Boga zamenjal drug Bog – denar.
    Zato pravim, da so kršili prvo božjo zapoved. (!!!)
    Kasneje so se izgovarjali na holding, pa na zapletene lastniške povezave…
    Sami izgovori.
    Cerkev v čem takem, kot je pornografija, pač ne sme sodelovati.
    Ranka Ivelja 4. marec 2017

    https://www.dnevnik.si/1042764534/slovenija/branko-cestnik-ce-opustimo-gostoljubje-opustimo-temelje-svetega-pisma-

  2. Zapisano drži, dodamo pa lahko še, da veliko ljudi o t.i. progresivnih temah ne razpravlja vsebinsko. Tako za splav denimo pravijo, da dopuščajo svobodo izbire, vendar pa ne povedo kakšno je njihovo mnenje. Ker komur vsaj nekaj kolesc v glavi normalno dela, lahko glede tem kot so homoseksualne poroke in pa predvsem splav pride samo do enega odgovora, kaj je prav in kaj ne. Konservativnost se primerja s kmečkostjo, napredno intelektualno elito pa lahko bržkone primerjamo s hlapčevsko preteklostjo. Težko bi si namreč priznali, če bi pretehtali vsa dejstva, da je resnica drugačna kot pa nam jo narekuje napredna družba, še težje pa je priznanje, da si z morebitnim drugačnim mnenjem ne bi upali na dan.

  3. CERKEV moramo ločiti od vodstva T-2. Vodstvo Podjetja T2, je kratkoročno gledalo samo na to, da bi rešilo PODJETJE SAMO. S tem pa so vodilni tega podjetja naredili OGROMNO ŠKODO CERKVI in nam VERNIKOM. RTV dobi denar od države in nas državljanov, pa če se s programom RTV strinjamo ali ne. Razvedrilni program je pod nivojem. Mislim da je za to odgovoren GALUNIČ. V kakšno družbo spada pa vsi dobro vedo. T2 je propadel, RTV pa ne bo, pa čeprav bi si večina SLOVENCEV želela drugačni program. TAM DRUGAČNO MISLEČE POČISTIJO.

    • Moralni teolog dr. Andrej M. Poznič pravi: »Zdaj je čas, da se starodavna Slovenija znova prebudi in ustavi to norost. Bolje je, da se borimo za dobro in smo premagani, kakor da vržemo puško v koruzo brez boja. Sklicujem se na naše tisočere mučence, ki so umrli nepremagani in so pri Bogu ter prosijo za nas!«
      A vendar! Le kakšen pa je bil odnos občestva in vodstva slovenske cerkve do Boga, tedaj, ko je cerkvena največja naložba, to je T- 2, razpečavala celo veliki greh-pornografijo? Tudi nemoralno razuzdanost in spolnost, skupnost!?
      In to ves čas cerkvenega lastništva, ker se cerkev temu ravnanju in zaslužku ni odrekla vse do konca lastništva , saj bi sicer izgubila preveč kapitala, ko bi T-2 nemudoma prodala, kot ste oz. je cerkveno vodstvo večkrat obljubilo, a ni nikoli storilo?
      Pretehtal je interes za kapital, ne pa skrb za moralo in pregreho! Kje je tu bilo spoštovanje do dostojanstva človeka? Gospod škof dr. Stres, je jasno javno povedal, če ne bi vlagali v T-2, bi cerkveni »Zvonovi še vedno zvonili!
      A je tedaj bil kriv za pregreho kar samo hudič, ki je menda stopil v odnos z vodstvom (občestvom ?) slovenske cerkve, kot je to dejal tedanji predsednik slovenske škofovske konference msgr. škof Andrej Glavan? Za storjeno več letno pregreho odgovarja samo hudič, škofje pa nič?
      Zelo udobno in neodgovorno!
      Moralni teolog dr. Ivan Štuhec, vpliven, tudi v desni politiki, pa ni edini, je za to pregreho in nemoralo, ki ima gotovo posledice v morali naroda in njegovi kulturi sprejemanja odgovornosti za nesprejemljiva dejanja, javno dejal samo to: »Verniki so že marsikaj požrli, bodo pa še to!«
      Večini spodobnih ljudi pa je povsem jasno, da pornografija škoduje vrednotam družine in otrok!
      Jeseni je združenje krčanskih poslovnežev Slovenije v sodelovanju z mednarodnim združenjem krščanskih poslovneževe UNIAPAC, združenjem katoliških delodajalcev iz Nemčije (BKU) ter fundacijo Konrad Adenauer organiziralo simpozij Evropa prihodnosti med uspešnostjo in odgovornostjo, na katerem je sodelovala tudi družba DRUŽINA.
      Na tem simpoziju v Državnem svetu, je Marie-Luis Dött, poslanka v nemškem parlamentu in predsednica nemškega združenja katoliških delodajalcev, med drugim dejala, da naj katoliški podjetniki/podjetja ne ponujajo nekoristnih proizvodov in storitev, kot je na primer prodaja pornografije.
      Lani koncem leta pa novi ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore suvereno pove: «Zame je pomembno tudi to, da v mariborski nadškofiji niso ravnali kot novodobni kapitalisti. Nihče od ljudi, ki so prevzeli odgovornost, se ni okoristil, čeravno se včasih vse pomeša in se jih ožigosa za tajkune. Te razlike je treba izpostaviti zaradi pravičnosti. Smiselno je, da gospodarjenje s cerkvenim premoženjem prinaša določen dobiček, vendar je pri tem treba upoštevati etičnost gospodarjenja. Cerkev na primer ne bo vlagala sredstev v farmacevtsko industrijo, ker je veliko njene dejavnosti s stališča Cerkve sporne.« Novi metropolit pa niti besedice o spornih poslih slovenske cerkve!?
      Očitno pa je, da so v slovenski cerkvi, zlasti v mariborski nadškofiji, tedaj ravnali kot mnogi novodobni kapitalisti, saj menda ne moremo še naprej govoriti o etičnosti gospodarjenja Zvonov in cerkvene ekonomije, ko se je vendar, sicer povsem legalno, legalno prodajala nespodobna, po cerkvenem nauka grešna pornografija, kot vezana trgovina z odpustki, ki ne koristi družini. Nad tem pa so se zgražali vsi osrednji slovenski mediji!
      Ali takšno cerkveno podpiranje pornografske industrije in postavljanje kapitala in dobička pred etiko, pred koristi družine, torej res še ni (bilo) nič sporno?

    • V Sloveniji nikoli ne bo pozabljeno – Cerkev je bankrotirala zaradi pohlepa
      V Sloveniji nikoli ne bo pozabljeno, da je kar deset odstotkov petmilijardne luknje v slovenskih bankah izvrtala cerkev oziroma podjetja v njeni lasti. Celotni znesek, 458 milijonov evrov, za katerega je odgovorna cerkev, smo pokrili slovenski davkoplačevalci. To je bil eden od najhujših finančnih polomov v cerkveni zgodovini, o njem je pisal ves svet. Ta polom se je za vedno zapisal v zgodovino. Cerkev na Slovenskem je za vedno zaznamovana z neslutenim pohlepom, s hazardiranjem s tujim denarjem, z dolgovi, ki jih je naprtila svojim ljudem. Kolumnist Stanislav Kovač je v Financah l. 2013 napisal: »Slovenska cerkev se je prodala finančnemu hudiču. Cerkev je bankrotirala zaradi pohlepa, čeprav že od pamtiveka proti temu pridiga in ga prepoveduje.«
      »Brez T-2 bi danes Zvonova veselo zvonila«, je v pogovoru za tednik Reporter pojasnil ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres, REPORTER št. 21. l. 2012. V isti številki v članku “Dolžniški Krč za T-2″ piše: ”Kljub temu da so bili lastniki, naj bi v »Zvonu ena« do zadnjega ne vedeli o pornografskih programih, kar je za investitorja nedopustno. In tudi v trenutku, ko je to postalo javno, naj bi v Zvonu ena kolebali z zatemnitvijo spornih programov…” Kdo se vse še danes spreneveda?
      Bilo je sicer legalno, a v nasprotju z njenim naukom, v nasprotju s tem, kar cerkev drugim zapoveduje. Pogubna dvojna morala. Poklicani v cerkvi so »skesano«, predvsem premeteno tiho! Nihče ni prevzel odgovornosti, nihče ni poklican na odgovornost, tudi noben politik.. Škofje so zopet »ugledni«, celo primerni za učenje morale. Greha in pohlepa ni bilo, pravi vodstvo RKC: «Kriv je le »hudič, kler pa nič«? Občestvo je tudi tiho, za vse je menda kriv le komunizem?
      Za stanje v slovenski cerkvi in mariborsko moralno in finančno polomijo je odgovoren “hudič, ne krščansko občestvo na čelu s škofi, je pred časom dejal tedanji predsednik SŠK škof msgr. Andrej Glavan! Vse za poduk o odgovornosti v družbi in državi, za državo prava!?
      Na katerih vrednotah se naj potem razvija slovenska, družba, ekonomija oz. država ?
      KATEKIZEM KATOLIŠKE CERKVE SLOVENSKA ŠKOFOVSKA KONFERENCA 1993 -Stran 585:
      »Pornografija je v tem , da dejanska ali simulirana spolna dejanja iztrgajo iz intimnosti partnerjev in jih premišljeno razkazujejo tretjim osebam. Pornografija žali čistost, ker pači naravo zakonskega dejanja, ki je intimno podarjanje zakoncev drug drugemu. Pornografija je huda kršitev dostojanstva tistih, ki se ji predajajo (igralci, trgovci, občinstvo), kajti tu vsakdo postane za drugega predmet odurne naslade in nedovoljenega dobička.. Ene in druge potegne pornografija v slepilo izumetničenega sveta. Pornografija je velik greh. Civilne oblasti so dolžne preprečiti proizvodnjo in razpečevanje pornografskih materialov.«

      Pohlep – drugi smrtni greh, je pokopal cerkvene holdinge, sobota, 5.2.2011
      http://www.seniorji.info/POKOJNINE_IN_FINANCE_Pohlep_-_drugi_smrtni_greh,_je_pokopal_cerkvene_holdinge
      “Umik Cerkve iz T-2 je le še vprašanje dni” 5. januar 2011 ob 18:41
      Cerkev se bo kmalu umaknila iz telekomunikacijskega operaterja T-2, pravi ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres.
      http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/umik-cerkve-iz-t-2-je-le-se-vprasanje-dni/247881

      Stres: Umik RKC iz T2 je samo vprašanje časa SREDA 05.01.2011, 18:08
      http://www.siol.net/novice/slovenija/2011/01/stres_rkc_t2.aspx
      Pa se žal Cerkev sama ni umaknila, temveč so jo jeseni 2011 umaknili iz lastništva T-2!

  4. Mislim, da imamo v današnjem svetu eno veliko težavo. Ne znamo sprejeti realnega stanja v družbi. Lahko smo le za ali proti homoseksualnosti (ali bolje posvojitvam te skupnosti), ali za ali proti Cerkvi. Nikomur ni jasno, da stvari niso enobarvne in da je za uspeh potrebno prehoditi neko pot. Danes pa je na svetu veliko lenuhov. Kako lahko nekdo reče, da je proti homoseksualnim porokam? Bodisi ker sebe šteje za “normalnega”, če je heteroseksualec in je homoseksualnost greh sama po sebi ali ker ga je k temu nekdo prepričal. Zadeva je zrcalna, če smo proti družinskemu zakoniku, ker se ne strinjamo, da bi se otroka lahko posvojilo v istospolno skupnost. Nihče niti ne bi hotel slišati, da smo morebiti bili nekateri proti družinskemu zakoniku, ker nočemo, da se otroka obravnava kot izdelek na prodajni polici. Ker ne želimo, da bodo v prihodnosti ljudje hoteli otroka z modrimi očmi in svetlimi kodri, sicer ga naj raje ima kdo drug, ki mu “barva” toliko ne pomeni. Morebiti me bo kdo označil kot paranoično, a v tej potrošniško usmerjeni družbi ta pot vodi tja. In hvala Bogu, da je pri nas še toliko kmetavzarjev, ker usmerjajo v drugo pot. Pot, ki zahteva več truda. Pot na kateri bomo izobrazili učitelje, socialne delavce, mame, tete, očete, tete, strice, sosede…, da obstajajo na svetu otroci in odrasli, ki čutijo do istega spola to kar večina čuti do nasprotnega spola (baje je zgolj 1% ljudi istospolno usmerjenih). Da bomo do njih spoštljivi, čuteči, sprejemljivi, da jih bomo gledali skozi “Jezusove” oči in jih ne bomo “kamenjali”. Da jim bomo pustili, da se sami odločijo, kaj je greh in kaj ne, kot to delamo heteroseksualci. Da se ne bomo igrali pokroviteljskega Boga, saj je naš Bog tisti, ki pušča svobodo, kdo smo mi, da jo jemljemo? In na tej poti se bomo morali vsi naučiti, da je naša Narava enim nekaj dala in drugim ne. Nekateri lahko imamo otroke, drugi ne. Mi smo pa tisti, ki bomo izbrali pot, ki bo bolj ali manj izkrivljena in bolj ali manj sebična, za dosego cilja, ki ga želimo doseči, za izbiro poti in posledice, pa bomo prevzeli odgovornost. Dokler družba ne bo sposobna takšne senzibilnosti, bi otroci, ki bi bili dani v posvojitev v istospolno skupnost, zelo trpeli. Draga elita, ko se sprejema zakon, je najbrž potrebno najprej oceniti, kakšno je stanje v družbi in ne da se o eno in istih zadevah v nekajletnem obdobju na referendumu ni pametno prepričevati, ali so zadeve dozorele ali ne. Na tak način se večino “posiljuje” s prepričanji manjšine. Kmetavzarji vedo, kdaj je jabolko na drevesu zrelo.

    Naj bo čim več takih, ki bodo sposobni vsak dan pomisliti, da je otrok nedolžno bitje, ki želi sprejetost in čas ter ni zgolj ena od alinej na prioritetni lestvici: IMETI.

    Želim si strpno domovino. Takšno z levimi in desnimi. Predvsem pa takšno, ki bo govorila, kaj imamo dobrega. Veliko izjemno dobrega imamo. Že to, da lahko povemo svoja mnenja, tudi če so nergaška in pesimistična, je neverjetna sreča.

    Ne pozabite tega Slovenci!

    • alenka, zelo dobro ste ubesedila problem, ki ga v slovenski družbi prepoznavam tudi sama: da smo zelo nagnjeni k temu, da stvari delimo samo na dvoje: za ali proti, zmagovalci ali izdajalci, naprednjaki ali zaostali. Po prvem stavku opredelitve nisi več dolžan pojasnjevati svojega mnenja, ker si že itak prejel svojo nalepko in razloge v vsakem primeru poznamo. Tudi sama si želim, da bi naša družba to nekoč uspela preseči in postati malo bolj razumevajoča, tolerantna in spoštljiva. Ne glede na vsa prepričanja in politiko.
      Hvala Bogu nekateri svet še dojemamo v vseh njegovih barvah in ne črno-belo. Želim ti, da bi ostala taka.

      • Spoštovana rešena, res je, da moramo razvijati razumevanje med ljudmi, tolerantnost v stališčih in medsebojno spoštovanje – kakor pravite: “Ne glede na vsa prepričanja in politiko”.
        Ampak…

        … dobro je, da pri tem razumemo, da glede stališč nismo vsi enako dobronamerni, da bi lahko vsi vstopili v ta svet razumevanja, tolerantnosti in spoštovanja. Nekateri ne tako redki kljub vsemu mislijo, da je vse to le nazadnjaška moralna navlaka, ki jo je treba čimprej opustiti in postati “napreden”.

        Tako recimo pripadniki in volivci strank pri nas in po svetu, ki še dandanes gojijo in slavijo idejo revolucije – kljub temu, da je pri nas in po svetu povzročila toliko gorja in milijone človeških žrtev – že po svojem političnem programu nikakor NE MOREJO biti “razumevajoči, tolerantni in spoštljivi”. Revolucija namreč v programi izvedbe izrecno zahteva človeška življenja, ne glede na to, ali so žrtve česa krive, ali so popolnoma nedolžne.

        Sicer pa jih, da se o tem prepričate, prosim, berite zgodovino, poslušajte jih in glejte kako govorijo in kako v miru hodijo na proslave z orožjem, da obudijo spomin na svoje nasilništvo, ki se “po potrebi” lahko vsak čas ponovi…

        Kje lahko pri takih vidite razumevanje za druge, tolerantnost in spoštovanje? Kvečjemu lahko iz njihovih stališč občutite strašenje, nestrpnost, zaničevanje in stalno razplamtevanje sovraštva, vse to pa ne obeta nič dobrega.

      • Spoštovani slehernik, realnega stanja se še kako zavedam. Vem tudi, kakšne krvne davke so terjale razne revolucije in vojne ter kakšne politične agende in ideologije jih gonijo. Grozljivo mi je ob misli, da tudi danes živijo ljudje, ki verjamejo, da je najbolj optimalen sistem tisti, v katerem se nekatere stvari enostavno prepove, ljudstvo pokori in tistim, ki sprašujejo, maši usta in/ali vzame življenje. Videla sem, kako danes kljub vsem grozotam, ki so že doletele našo domovino, nekateri še vedno pojejo slavo njenim vodilnim krvnikom in si želijo vrnitev teh časov, češ da je bilo takrat bolje. Kako vidijo nek paradiž šele v novi revoluciji, in kako vseeno jim je glede števila trupel, ki bi ga ta povzročila; da je le napredek, saj je ta pomembnejši od človeškega življenja.

        Sama sem bila, zaradi izražanja svojih stališč, ker sem pač dovolj naivna da mislim, da je svoboda govora še vedno neka vrednota, ki jo civilizirane družbe gojijo in spodbujajo, že nemalokrat deležna najmanj srepih pomilovalnih pogledov in občutkov nezaželenosti, osovraženosti od svojih vrstnikov in predstavnikov stroke. Da o pikrih pokroviteljskih podukih kako je v svetu in da zgodovino pišejo zmagovalci sploh ne govorim. In jaz proti njim gojim le pomilovanje, ne sovraštva. Ker sem se jaz iz vseh slavnih opevanih revolucij preteklosti nekaj naučila. Zgodovina je namreč moj poklic. In še tole: nisem še našla zgodovinskega primera, ki bi nekaj enostavno izbrisal iz preteklosti; nek indic zmeraj ostane in to je dovolj velik vzvod za začetek rekonstrukcije in iskanja resnice. Ničesar ne moreš pomesti pod preprogo in pričakovati, da se nihče nikoli ne bo spotaknil čez kupček, pa če ga še tako dobro speštaš.

        In prav zato ostajam optimistka, da se je slovenski narod sposoben spraviti na pravo pot, začenjši z lustracijo in pravo spravo (naj vsi vidijo dokaze, če so bili zmagovalci res heroji, se nimajo ničesar bati); ne trdim, da bo to v bližnji prihodnosti ali da bodo naš narod vedno sestavljali le pošteni, dobri, spoštljivi ljudje. Ampak dokler nas bo vsaj še nekaj dovolj poštenih in resnicoljubnih, ki se lastne preteklosti (pa naj bo še tako krvava, grozljiva in razklana) ne bomo bali, naj živi upanje. Najslabše je, če se še ta radovedni ostanek, ki mu svobodna volja nekaj pomeni, uklonimo.

        PS: Veseli me, da ljudi spodbujate k branju zgodovine. Berite jo z vseh zornih kotov, ker le tako jo boste lahko pravilno razumeli in ne naredili najbolj pogoste napake – jo ponavljali v dejanjih. Cenim Vaše stališče, ker zares ni veliko ljudi, niti profesionalcev, ki bi bili vedno sposobni dovolj relevantno in korektno obravnavati tudi drugo plat zgodovine.

  5. Mislim, da ni tako črno in da se jih da. Levi ideološki pritisk seveda je izrazit in se iz določenih družbenih skupin stopnjuje. V medijih denimo se levo pristranskost v izmenjavi mnenj da premagati na dva načina, ki pa se jih konservativci, ali desno-sredinsko usmerjeni niso posluževali in se jih še sedaj premalo poslužujejo:
    1. Pri javnih neposrednih debatah je nujna zahteva po uravnoteženosti javnih panelov. Se pravi če so 4 panelisti potem je lahko en skrajno lev, en lev, en pa (desno liberalno) sredinski in en desen. Brez veze se je konservativnemu mnenjskemu voditelju poniževati in iti v panel kjer so zelo lev, lev, dokaj lev in potem še on. Perspektiva je pomembna. Načela je pomembno imeti. To je standard povsod na Zahodu in to je potrebno terjati pri nas.
    2. Pri medijskih komentarjih, mnenjih je nujno mreženje. Primer: Če pronicljiv in aktiven komentator kot npr. g. Žiga Turk napiše komentar na SiOLu in to sproži vihar komentarjev in napadov v MSM in levih blogih, se mora konservativno-sredinska srenja organizirati in vključiti v debato z lastnimi komentarji. Tako se breme porazdeli. Dobre misli je potrebno deliti, citirati, podpreti. In tako se navsezadnje učimo pluralnega debatiranja saj se tudi vsi desni ne strinjamo vse med seboj in tudi vsi levi niso popolnoma enoznačnega mnenja. V Sloveniji to še ni standard, v državah kot so ZDA, VB pa na tak način že potekajo zelo pestre medmrežne debate.

    3. In da dodamo še, kar se tiče pogovorov z znanci v javnosti. Pogum povedati svoje. Ko se zdi, da vse omizje misli čredno je mogoče potreben samo en da izrazi svoj dvom, pa se mu bo morda pridružil še kdo drug, ki ima v resnici tudi drugačno mnenje od črednega.

    • Z navedenim se strinjam. Na podlagi lastnih izkušenj pa se ne strinjam pa se: “Pravica do svobode izražanja in pravica do svobode vesti v javnem življenju pripadata zgolj tistim, katerih stališče se ujema s svetovnonazorsko usmeritvijo slovenske vodilne elite.” To lahko velja za desno in levo elito.
      Sicer pa, kje je zapisano, katera je vodilna elita?

  6. Cenzura ribniškega občinskega glasila Rešeta kot v času enoumja. Tisto, česar še nismo dobro pozabili, smo v Ribnici spet doživeli – cenzuro v ribniškem občinskem glasilu Rešeto. Manjši del januarske številke Rešeta je bil že natisnjen, potem pa je »oblast« posegla s cenzuro in poskrbela za nov natis brez »nezaželene« strani, kakor se je že dogajalo v svinčenih časih totalitarizma. Cenzura je doletela pismo občanke, ki si je dovolila javno vprašati župana Jožeta Levstka, SDS.
    V rubriki glasila Občani pišejo so redno objavljena promocijska pisma politikov, ribniških poslancev Jožeta Tanka, SDS, in predsednice NSi, poslanke Ljudmile Novak, a samo izbrana pisma občanov. Tako se politika v občinskem glasilu zastonj promovira, izriva občane v njihovi rubriki.
    Svoboda javnega izražanja v eni najbolj desnih slovenskih občin je zatrta in še traja, pa je vse tiho, saj desna politika »vendar ne pozna cenzure in podobne anomalije svobode in demokracije«.
    Doklej še?
    DNEVNIK, 6. marca 2017
    https://dnevnik.si/1042764689/mnenja/odprta-stran/cenzura-ribniskega-reseta-kot-v-casu-enoumja

  7. »Neomejena svoboda ima za posledico nasprotje svobode, kajti brez zaščite in omejitev s pomočjo zakonov, pripelje svoboda do tiranije močnih nad šibkimi.«
    Karl Popper

  8. »Človek je prvič oskrunil svojo mladost,

    ko je prvič molčal,

    čeprav mu je srce ukazovalo naj govori;
    iz živalske sebičnosti se je rodila strahopetnost«
    Ivan Cankar

  9. Ali to ni svoboda javnega izražanja?
    Ali je mag. Anton Rop primeren za nadzor bank?
    Delo, 12. september 2017
    Banka Slovenije meni, da ni primeren. Mag. Anton Rop je imel blestečo in zelo dobro plačano kariero, doma in v EU. Bil je minister in predsednik vlade ter nazadnje podpredsednik Evropske investicijske banke. Kot nekdanji državni sekretar, zatem minister in nato še premier, je eden »najbolj zaslužnih« za gospodarsko zakonodajo, ki je omogočala menedžerske prevzeme podjetij na način, da je bilo ob prevzemu dopuščeno »siromašenje« oz. oškodovanje gospodarski družb, kar je v EU prepovedano, pri nas pa je prepovedano šele od decembra l.2007. Menedžerski prevzemi, ko je kar prevzeto podjetje poplačalo kredite menedžerjev, namesto da bi se ta sredstva porabilo za razvoj podjetja, so glavni vzrok velike bančne finančne luknje, ki smo jo poplačali davkoplačevalci. Takšna privatizacija ni bila enakopravna za vse državljane, kot to veleva ustava. Berem, da mag. Anton Rop, ko je bil na vladi, ni bolj obdavčil kapitala in ne manj dela, kot je sicer napovedal. Obdavčil je delo. Mag. Anton Rop je tudi prvi odgovoren za proti ustavni zakon, ki je delodajalcem oz. lastnikom podjetij dopuščal neplačevanje pokojninskih prispevkov, ne da bi kdo vprašal lastnike teh prispevkov, to je zaposlene. Prispevki so vendar lastnina zaposlenih, so del zaslužene njihove bruto plače, namenjen državi in njeni pokojninski blagajni, a ne prikrito tiho lastnikom podjetij. Veliko je oškodovanih in bo presenečenih, ki bodo zato imeli nižje pokojnine. Po 13 letih je šele Ustavno sodišče odpravilo ta nepravični zakon. To ni storila nobena vlada in ne nobena parlamentarna stranka oz. ne poslanci DZ RS. Zakaj sploh imamo voljeno oblast, zakonodajno in izvršno, ter stranke v službi ljudstva? Menim, da kdor celo z proti ustavnimi zakoni posega v lastnino zaposlenih in v procesu lastninjenja obravnava državljane neenakopravno, ta ni primeren za nadziranje bank in ne za oblast.
    Franc Mihič

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime