Je "ugledni dunajski profesor" opisal Orbanizacijo ali Kučanizacijo Slovenije?

Uredništvo

Zajem slike: 24ur.com
POSLUŠAJ ČLANEK
"Zelo sem  zaskrbljen nad dogajanjem v Sloveniji. Mislim, da je vaša medijska novela zelo podobna korakom, ki jih je ubrala madžarska vlada pred več leti. Zelo pomembno je, da vidite to samo kot prvi korak v daljšem obdobju teženj za nadzor nad neodvisnim novinarstvom," svari Marius Dragomir, ugledni dunajski profesor ter strokovnjak za medije.

Tako je svoje gledalce pred grozečo Orbanizacijo slovenske medijske krajine v osrednjih poročilih in na spletni strani v nedeljo svaril POP TV. Nanjo naj bi opozarjal profesor s Soroševe Srednjeevropske univerze, ki se je zaradi Orbanovih ukrepov iz Budimpešte preselila v avstrijsko prestolnico.

"Razmere lahko opišemo tako, da vlada v sodelovanju z oligarhi, podjetji, ki so blizu vladi, prevzame vse vzvode moči v medijih, vključno z regulacijo, financiranjem itd., in potem začne kupovati zasebne medije," nadalje citirajo Dragomirja glede situacije na Madžarskem.

A ta bolj kot na domnevne Janševe načrte, ki jih naj bi izžarevala medijska zakonodaja, v Sloveniji spominjajo na prevzem, obvladovanje, oziroma ohranjanje moči v nekdanjih komunističnih medijih tudi po osamosvojitvi, s strani ljudi iz kroga Milana Kučana, ugotavljamo v komentarju uredništva. 

  1. "Madžarski podjetniki blizu Orbanove stranke že danes z milijoni vzdržujejo medije blizu SDS, pod madžarskega lastnika prehaja tudi televizija Planet TV. Da smo v širši regiji priča podržavljenju javnih medijev ter prevzemu zasebnih s strani provladnih oligarhov se strinja tudi Luka Lisjak Gabrijelčič," v prispevku pove voditelj Edi Pucer.


2. Marius Dragomir:"Vlada v sodelovanju z oligarhi, podjetni, ki so blizu vladi, prevzame vse vzvode moči v medijih, vključno z regulacijo, financiranjem in potem začne kupovati zasebne medije."

"Konec leta 2000 so novinarji v vseh treh časopisih večinoma prodali svoje deleže in v delniških knjigah so se pokazali poznejši lastniki in njihova »parkirišča«," v obsežni raziskavi o lastništvu slovenskih medijev pišejo na portalu Podčrto.si

Kot piše novinar Lenart J. Kučić, sta "del leve slovenske politike na področju časopisov skrbela zlasti dva scenarija, po katerih bi izgubili pomemben del medijskega vpliva: da bi časopise kupila tuja medijska podjetja ali da bi jih prevzela nasprotna (desna) politična opcija."

Delo in Dnevnik sta takrat kupila Pivovarna Laško (Tone Turnšek) in Državna založba Slovenije (Bojan Petan), večinski delež Večera pa je prišel v roke Nove KBM.

"Pri medijskih nakupih sta se tako združila »nacionalni« in politični interes. Čeprav so se mediji in njihovi lastniki ves čas trudili dokazati, da politika nima nikakršnega vpliva na delovanje medijev, so bile odločitve za nakupe in prodaje lastniških deležev tudi politično motivirane," piše Kučić.

"Tedanji predsednik uprave DZS Bojan Petan je bil pomemben član stranke LDS. Tedanji predsednik uprave Pivovarne Laško Tone Turnšek in takratni predsednik uprave Nove KBM Črt Mesarič pa sta bila med ustanovnimi člani Foruma 21, združenja slovenskih levih intelektualcev, podjetnikov, kulturnikov in akademikov, ki mu predseduje nekdanji politik Milan Kučan." nadaljuje in zaključi: "Po končani drugi fazi lastninjenja so »levi« slovenski podjetniki prevzeli tri največje slovenske časopise."

V tem obdobju, oziroma med leti 1998-2006 je svetu RTV Slovenija predsedoval Janez Kocijančič, sicer prvi predsednik stranke prenovljenih komunistov, Združene liste Socialnih demokratov, kateri je predsedoval med 1993 in 1996. Med leti 2010 in 2013 je programski svet RTV vodil profesor politologije s FDV, dr. Jernej Pikalo, takoj nato pa je postal minister za šolstvo iz vrst Socialnih demokratov v vladi Alenke Bratušek.

Delo je kasneje prešlo v roke še enega "oligarha" iz kroga Milana Kučana, Stojana Petriča. Večer pa je najprej odkupovalo Delo, potem ga je bilo zaradi koncentracije primorano prodati, za milijon evrov sta ga kupila podjetnika Uroš Hakl in Saša Todorović.

3. "Dejansko mu je uspelo vzpostaviti politično-oligarhični sistem, ki nadzoruje tako rekoč celotno medijsko sfero. Obstajajo seveda tedniki, spletni portali, ki so zelo kritični do oblasti, vendar jih bere peščica, zelo malo ljudi," Luka Lisjak opisuje situacijo na Madžarskem.

Podobno kritično so neodvisni analitiki slovenskega medijskega prostora opisovali (in še opisujejo) slovensko medijsko krajino. V letih po osamosvojitvi so monopol držali nacionalna RTV Slovenija pod vodstvom levih politikov, tiskani mediji pod vodstvom podjetnikov, oziroma "oligarhov" iz kroga Milana Kučana, obstajali pa so tedniki kot je Mag/Reporter, Demokracija, Družina. Rojevati so se začeli spletni portali Časnik.si, Portal plus, Domovina.

4. Suzana Perman: "Državni mediji so pristali v vlogi močnega (Orbanovega) megafona. Samo MTVA, madžarske državljane stane 250 milijonov evrov letno, kar marsikdo povezuje kot davek na vladno propagando."

Kot davek na propagando levih vlad je v minulih obdobjih marsikdo razumel tudi plačevanje RTV prispevka "državni" RTV Slovenija, češ da je "pristala v vlogi mogočnega (levičarskega) megafona. "Samo RTV SLO slovenske državljane stane več kot 100 milijonov evrov letno."



KOMENTAR: Uredništvo
Iz Kučanizacije v Orbanizacijo, ali kako?
"Alarm za začetek Orbanizacije," so na 24.ur.com naslovili prispevek, katerega izseke predstavljamo zgoraj in ga je bilo prav zabavno gledati. Zabavno zato, ker se je zdelo, kot da opisuje dosedanje, ne pa morebitne prihodnje medijske razmere v Sloveniji; le da zamenjamo akterje. Dejstvo namreč je, da so zahteve po pluralizaciji medijskega prostora in neodvisnem novinarstvu vse do sedaj redno prihajale iz kroga mislecev slovenske pomladi - tistega dela družbeno in politično aktivnih Slovencev, ki so bili pobudniki in izvrševalci slovenske demokratizacije v začetku devetdesetih. Morda bi "uglednega dunajskega profesorja" (čeprav nekateri opozarjajo, da vendarle ni tako zelo ugleden) zanimalo vse to zgoraj, kot tudi dejstvo, ki smo ga pred časom raziskovali na Domovini, da se namreč kar 90 odstotkov prestopnikov iz novinarskih vrst v politikov pridruži levim strankam. Navsezadnje sta bivša uslužbenca "neodvisne in avtonomne" RTV Slovenija današnja predsednika dominantnih levih opozicijskih strank, Tanja Fajon (SD) in Marjan Šarec (LMŠ). Zanimivo pa, da vseh "neodvisnih" strokovnjakov z vseprisotnim Markom Milosavljevičem na čelu "neodvisnost, pluralnost in uravnoteženost slovenskega medijskega prostora" v predstavljenih razmerah ni nikoli skrbela. Do sedaj, ko je Janša s pozicije oblasti (na kateri se znajde sila redko in običajno kratkotrajno), nekoliko dregnil v obstoječe stanje - pa čeprav je to, glede na pričakovanje njegove volilne baze, naredil zelo zadržano in previdno. Preden nas torej potisnejo v tako imenovano "Orbanizacijo" medijskega prostora, se moramo vprašati, kje smo pravzaprav sedaj. Ker v neki "uravnoteženi, pluralni, neodvisni" medijski krajini zagotovo ne, kar navsezadnje dokazuje ravno medijska histerija okrog desnosredinske oblasti, ki jo spremljamo sedaj.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki