Je strankarstvo greh?
POSLUŠAJ ČLANEK
Pred davnimi časi je menda, kljub temu da ni bilo interneta, svetemu Pavlu prišlo na ušesa, da eno od mladih krščanskih občestev ne živi ravno zgledno. Zato jim je napisal dolgo pismo in jih okaral. Med drugim jim je očital tudi greh strankarstva (Gal 5,16-21), ki ga je dal med razuzdanost, sovraštvo, častihlepnost...
Pavel je bil očitno proti strankarstvu. Zelo. In to vsesplošno in vsepovprek. Vsaj to zadnje je v bistvu precej nenavadno. Pa ne zaradi drugih strank, ki so res polne lažnivcev, lenuhov in blebetačev, pač pa zaradi »naše« stranke, v kateri smo sami dobri in pošteni ljudje, ki si prizadevamo za prave stvari.*
Malo pozneje si bomo ogledali, zakaj torej ta Pavel, ki je bil pred spreobrnitvijo sam aktiven član (očitno še v podmladku) v najmočnejši stranki svoje dežele (farizejski) uvršča strankarstvo med grehe? Najprej pa si oglejmo, kako je s strankarstvom pri nas.
Slovenski narod je zaradi greha strankarstva že dolgo zelo obremenjen. Kar nekaj desetletij smo živeli pod eno samo in edino stranko, ki je imela vedno prav in ki je s svojo železno pestjo udarjala po tistih, ki so v njen prav dvomili.
Ko smo se osamosvojili, smo lažje zadihali, zaživeli v demokraciji in vsakdo lahko (recimo) svobodno pove, kar misli. Toda žal je politična kultura na tako nizki ravni, da so prepiri in nagajanja med strankami glavna politična tema že skoraj tri desetletja. Je to res cena demokracije? Kako dolgo traja, da narod politično odraste in se politiki nehajo, kot prenapeti najstniki, dražiti med sabo in začno kot zreli ljudje delati za skupno dobro?
Ob vsaki pereči politični in tudi družbeni temi gledamo v zasebnem, javnem in še najbolj virtualnem svetu, vojske srditih levo in desno usmerjenih posameznikov, ki pod vsakim kulturnim nivojem pljuvajo po drugače mislečih. Večinoma ne gre za hudobne ljudi. V resnici gre za naivne ljudi, ki strankarskim elitam služijo za pešake in topovsko hrano ter si tako uničujejo ugled in dobro ime.
Videti je tudi, da ima strankarstvo v slovenskem javnem prostoru zelo negativen predznak. Skoraj ni stranke, da bi ugleden in kompetenten človek lahko javno povedal, da je njen član in zaradi tega ne bi trpel njegov ugled v širšem prostoru. To, da ljudje hrepenijo po »nestrankarskih« politikih, se pokaže pred vsakimi volitvami, ko novi obrazi, kljub temu da nimajo dosti pokazati, poberejo izjemno velike deleže.
Pred grehom strankarstva ni varna nobena institucija, nobeno gibanje, nobena vera...
Strankarstvo je prastara skušnjava Cerkve. Že Pavel se je moral ukvarjati z njo. Koliko koncilov je bilo sklicanih, koliko izobčenj izrečenih, zaradi strankarskih bojev. Nenazadnje je sveta Cerkev razpadla na več delov zaradi strankarskih bitk svojega časa. Danes je že dolgo vsem stranem jasno, da je mnogo več stvari, ki nas združuje, kot ločuje.
Tudi papež Frančišek pravi, da se resnična verska svoboda izogiba skušnjavi nestrpnosti in strankarstva, spodbuja pa medsebojno spoštovanje in tvoren dialog. Vendar pa so žal tisti, ki jih muči slabost strankarstva, za njegove besede gluhi in ga, ker ne malikuje njihovih ozkoglednih ideologij, imenujejo heretika in tako prihajajo celo v nasprotje sami s sabo. Pa ne v imenu Boga, pač pa v imenu lastnega prav.
On ceni raznovrstnost in raznolikost. Svojim otrokom pušča, da prihajajo k njemu po vseh mogočih ovinkih in tudi tiste, ki so po lastni neumnosti gazili po največjem grmovju in vsi opraskani prišli na cilj, sprejme.
Noče pravil, ki so nad človekom. Hoče soboto, ki služi človeku in ne obratno. Noče človeka, ki slepo sledi pravilom. Ne boji se nobenega dvoma. Noče toge, enoumne, slepe vere, pač pa človekovo spoznanje, srce in ljubezen. Ne potrebuje in noče srditih vojščakov za svojo stvar, ki bi nepokorne prisilili k pokorščini.
Videti je, da je strankarstvo staro dejstvo človeškega srca in povsem sovpada z napuhom. Jaz imam prav, ti pa nimaš. Tisti, ki mislijo in delajo tako kot jaz so dobri, drugi slabi. Nočem pogledati iz drugega zornega kota. Le moj je pravi. Samo moja zgodba obstaja. Tvoje ni.
Koliko vojn, trpljenja, likvidacij, internacij, žalitev, deportacij, inkvizicij je bilo povzročenih zato, ker ne pripadaš naši stranki. Ker nisi »naš«. Ker nisi našega prepričanja, ker ne verjameš v našo podobo Boga, v našo vizijo sveta, v naše ideale, v našo družbeno ureditev…
Zgodovinsko in družbeno gledano lahko mirno rečemo, da nas strankarstvo oddaljuje od Boga, od sočloveka, od nas samih in tudi od resnice.
Ni greh, (če nisi ravno v Desusu*). Tudi če si aktiven član in se trudiš za vrednote svoje stranke, ki si prizadeva za dobro. Je pa greh, če zaradi svoje stranke misliš, da si vreden več kot drugi. Če v človeku iz druge stranke ne vidiš sočloveka, ki drugače gleda na stvari, pač pa idiota in bedaka.
Za konec se morda ne bi bilo slabo držati Pavlovega nasveta, ki pravi: »Nikar ne iščimo prazne slave s tem, da drug drugega izzivamo in drug drugemu zavidamo«. (Gal 5,26) Ali pa kje bil tudi Pavel zgolj »vseglihar«, kar najbolj zagrizeni radi očitajo tistim, ki iščejo skupne poti in kompromise.
Morda bi bil že čas, da se naučimo živeti skupaj in si skupaj prizadevamo za dobro. Tako v zasebnem kot javnem življenju, tako znotraj kot zunaj strank, tako v Cerkvi kot izven nje. Tudi na drugi strani so dobri ljudje. Tudi če nimamo glede vsega istega mnenja. Ker Bog ni dal nikomur legitimnosti in poslanstva, da neti sovraštvo in razprtije.
Pavel je bil očitno proti strankarstvu. Zelo. In to vsesplošno in vsepovprek. Vsaj to zadnje je v bistvu precej nenavadno. Pa ne zaradi drugih strank, ki so res polne lažnivcev, lenuhov in blebetačev, pač pa zaradi »naše« stranke, v kateri smo sami dobri in pošteni ljudje, ki si prizadevamo za prave stvari.*
Malo pozneje si bomo ogledali, zakaj torej ta Pavel, ki je bil pred spreobrnitvijo sam aktiven član (očitno še v podmladku) v najmočnejši stranki svoje dežele (farizejski) uvršča strankarstvo med grehe? Najprej pa si oglejmo, kako je s strankarstvom pri nas.
Kako dolgo traja, da narod politično odraste in se politiki nehajo, kot prenapeti najstniki, dražiti med sabo in začno kot zreli ljudje delati za skupno dobro?
Slovenija v strankarskem kolesju…
Slovenski narod je zaradi greha strankarstva že dolgo zelo obremenjen. Kar nekaj desetletij smo živeli pod eno samo in edino stranko, ki je imela vedno prav in ki je s svojo železno pestjo udarjala po tistih, ki so v njen prav dvomili.
Ko smo se osamosvojili, smo lažje zadihali, zaživeli v demokraciji in vsakdo lahko (recimo) svobodno pove, kar misli. Toda žal je politična kultura na tako nizki ravni, da so prepiri in nagajanja med strankami glavna politična tema že skoraj tri desetletja. Je to res cena demokracije? Kako dolgo traja, da narod politično odraste in se politiki nehajo, kot prenapeti najstniki, dražiti med sabo in začno kot zreli ljudje delati za skupno dobro?
Ob vsaki pereči politični in tudi družbeni temi gledamo v zasebnem, javnem in še najbolj virtualnem svetu, vojske srditih levo in desno usmerjenih posameznikov, ki pod vsakim kulturnim nivojem pljuvajo po drugače mislečih. Večinoma ne gre za hudobne ljudi. V resnici gre za naivne ljudi, ki strankarskim elitam služijo za pešake in topovsko hrano ter si tako uničujejo ugled in dobro ime.
Videti je tudi, da ima strankarstvo v slovenskem javnem prostoru zelo negativen predznak. Skoraj ni stranke, da bi ugleden in kompetenten človek lahko javno povedal, da je njen član in zaradi tega ne bi trpel njegov ugled v širšem prostoru. To, da ljudje hrepenijo po »nestrankarskih« politikih, se pokaže pred vsakimi volitvami, ko novi obrazi, kljub temu da nimajo dosti pokazati, poberejo izjemno velike deleže.
Strankarstvo-skušnjava Cerkve…
Pred grehom strankarstva ni varna nobena institucija, nobeno gibanje, nobena vera...
Strankarstvo je prastara skušnjava Cerkve. Že Pavel se je moral ukvarjati z njo. Koliko koncilov je bilo sklicanih, koliko izobčenj izrečenih, zaradi strankarskih bojev. Nenazadnje je sveta Cerkev razpadla na več delov zaradi strankarskih bitk svojega časa. Danes je že dolgo vsem stranem jasno, da je mnogo več stvari, ki nas združuje, kot ločuje.
Tudi papež Frančišek pravi, da se resnična verska svoboda izogiba skušnjavi nestrpnosti in strankarstva, spodbuja pa medsebojno spoštovanje in tvoren dialog. Vendar pa so žal tisti, ki jih muči slabost strankarstva, za njegove besede gluhi in ga, ker ne malikuje njihovih ozkoglednih ideologij, imenujejo heretika in tako prihajajo celo v nasprotje sami s sabo. Pa ne v imenu Boga, pač pa v imenu lastnega prav.
Kaj pa Bog?
On ceni raznovrstnost in raznolikost. Svojim otrokom pušča, da prihajajo k njemu po vseh mogočih ovinkih in tudi tiste, ki so po lastni neumnosti gazili po največjem grmovju in vsi opraskani prišli na cilj, sprejme.
Noče pravil, ki so nad človekom. Hoče soboto, ki služi človeku in ne obratno. Noče človeka, ki slepo sledi pravilom. Ne boji se nobenega dvoma. Noče toge, enoumne, slepe vere, pač pa človekovo spoznanje, srce in ljubezen. Ne potrebuje in noče srditih vojščakov za svojo stvar, ki bi nepokorne prisilili k pokorščini.
Videti je, da je strankarstvo staro dejstvo človeškega srca in povsem sovpada z napuhom. Jaz imam prav, ti pa nimaš. Tisti, ki mislijo in delajo tako kot jaz so dobri, drugi slabi. Nočem pogledati iz drugega zornega kota. Le moj je pravi. Samo moja zgodba obstaja. Tvoje ni.
Koliko vojn, trpljenja, likvidacij, internacij, žalitev, deportacij, inkvizicij je bilo povzročenih zato, ker ne pripadaš naši stranki. Ker nisi »naš«. Ker nisi našega prepričanja, ker ne verjameš v našo podobo Boga, v našo vizijo sveta, v naše ideale, v našo družbeno ureditev…
Zgodovinsko in družbeno gledano lahko mirno rečemo, da nas strankarstvo oddaljuje od Boga, od sočloveka, od nas samih in tudi od resnice.
Je torej greh, če sem v stranki…?
Ni greh, (če nisi ravno v Desusu*). Tudi če si aktiven član in se trudiš za vrednote svoje stranke, ki si prizadeva za dobro. Je pa greh, če zaradi svoje stranke misliš, da si vreden več kot drugi. Če v človeku iz druge stranke ne vidiš sočloveka, ki drugače gleda na stvari, pač pa idiota in bedaka.
Za konec se morda ne bi bilo slabo držati Pavlovega nasveta, ki pravi: »Nikar ne iščimo prazne slave s tem, da drug drugega izzivamo in drug drugemu zavidamo«. (Gal 5,26) Ali pa kje bil tudi Pavel zgolj »vseglihar«, kar najbolj zagrizeni radi očitajo tistim, ki iščejo skupne poti in kompromise.
Morda bi bil že čas, da se naučimo živeti skupaj in si skupaj prizadevamo za dobro. Tako v zasebnem kot javnem življenju, tako znotraj kot zunaj strank, tako v Cerkvi kot izven nje. Tudi na drugi strani so dobri ljudje. Tudi če nimamo glede vsega istega mnenja. Ker Bog ni dal nikomur legitimnosti in poslanstva, da neti sovraštvo in razprtije.
*sakrazem
*Šala! Lahko si tudi v Desusu (čeprav ni logično, da potem nimamo tudi stranke zaposlenih, brezposelnih, šolarjev, žensk…).
*Šala! Lahko si tudi v Desusu (čeprav ni logično, da potem nimamo tudi stranke zaposlenih, brezposelnih, šolarjev, žensk…).
Zadnje objave
Bo moral občudovalec Hitlerja Urban Purgar znova v zapor?
17. 4. 2024 ob 17:46
Kako pripravljeni smo na katastrofe? Verjetno manj, kot verjamemo
17. 4. 2024 ob 16:15
Narašča število prihodov nezakonitih migrantov v Slovenijo
17. 4. 2024 ob 12:25
Rekordna ohladitev
17. 4. 2024 ob 9:22
Sredozemsko sodelovanje in migracije
17. 4. 2024 ob 7:21
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Festival norosti
13. 4. 2024 ob 6:00
Odmev tedna: Bitka praznikov
5. 4. 2024 ob 19:55
Izbor urednika
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
Ena lastovka še ne prinese pomladi, sploh če gre v resnici za vrabca
25. 3. 2024 ob 11:00
6 komentarjev
Kraševka
Meta, tudi če mrgoli strank, sami moramo izbrati le TAPRAVO. Nikar ne izbirajmo novih, saj nevemo kaj so. Na Krasu temu pravimo "mačka v žaklju". Šele ko skoči ven iz žaklja vidiš njeno barvo.
Tako je z novimi strankami - šele ko prevzamejo vlado vidiš kaj v resnici so. Lep primer je SMC - sama Etika in Pravo vrndar obrnjeno narobe.
Poglejmo kaj je do sedaj kdo pokazal in tega volimo, ki se je izkazal.
Rajko Podgoršek
Strankarstvo kot tako ni greh. Greh je po mojem mnenju to, kar je v Sloveniji - strankokracija, strankarstvo strančič, drobljenje strančič v nove odrešenjske obraze, pojav novih odrešenjskih strank tik pred volitvami - to pa je greh ker slabi demokratični ustroj države in zavest o svoboščinah. Malce ironično verjetno - saj ima vsak pravico ustanoviti stranko. Ja absolutno, ampak če jih ustanavljaš tik pred volitvami, če se seliš v svoji politični karieri med vedno novimi odrešenjskimi strankami s tem delaš škodo celotnemu političnemu prostoru. Takšno strankarstvo pa je greh.
Kraševka
PROTI STRANKAM JE V SLOVENIJI TA, KI HOČE SPET UVELJAVITI ENOPARTIJSKI SISTEM.
Demokracija ni enopartijski sistem, ampak strankarski parlament, kjer je potrebno usklajevanje mnenj. Tu pa se pozna, da večina tega ni vajena. Zato so mojstri politike samo levi, ki imajo več letno prakso - že od leta 1945, Oni imajo revolucionarne metode in se na druge sploh ne ozirajo - oziroma jih minirajo. Ker desnica ni enotna, lahko levičarji nemoteno vladajo.
Napredek je tam, kjer deluje prava demokracija in se vlade vsaj na 8 let menjajo in s tem iz sebe očistijo "smog".
Če pa je ena in ista opcija na vrhu zabrede v meglo in skrbi samo za sebe. Taka država nazaduje, kar je primer v Sloveniji.
Biti v stranki mislim, da je pravilno. Le s pomočjo stranke lahko pomagaš kreirati politiko in boljše življenje za vse.
Problem pa je, ker levica je prepričana, da si je leta 1945 z revolucijo pridobila svobodo, s katero lahko vse druge "pohodi". Toda med vojno ni bilo ENOPARTIJSKIH partizanov, ampak so bili v 95% Krščanski socialisti in le 5% komunistov. Vendar so bili slednji tako "krvoločni", da so večino krščanskih socialistov kar "pohodili". Tudi dan-današnji je podobno (primer Magajna).
Da država ne zabrede, je večstrankarstvo pozitivno - potrebne pa so koalicije, ki bi pošteno vladale.
baubau
Pavlova misel pravzaprav krca samovoljo in svojevoljnost v smislu:tako je in bo,kot jaz mislim,pravim in hočem ali pa se ne grem več...taka "svoboda"postavlja zgolj sebe nad vse in nad Gospoda.
Alojzij Pezdir
Več kot očitno ščuvajo proti političnim strankam in osovraženi strankokraciji v vsem političnem spektru predvsem tisti, ki so bili v prejšnjem totalitarnem režimu srečni, da jih na videz varno vodi ter da namesto njih misli in skrbi za njih ena sama in nezmotljiva in nadvse napredna ter edina dovoljena stranka KPJ/KPS oz. ZKJ/ZKS.
Žal je večina strank, ki so nastale po osamosvojitvi, demokratizaciji in politični pluralizaciji RS, sprejela v svoje vrste na vse strani razpršene najbolj politično ambiciozne člane prejšnje monopolne ene in edine stranke iz časov socialističnega enoumja, z njimi pa tudi preizkušeno dokaj šibko prakso notranje demokracije v stranki, kastrirano uresničevanje demokratične notranje kadrovske politike in zadrto pojmovanje drugih in drugačnih posameznikov ter strank ne kot tekmecev in potencialnih partnerjev v pluralnem političnem okolju, ampak predvsem kot potencialnih ali že kar apriornih sovražnikov, s katerimi je vsako sodelovanje nezaželeno, vsak dialog pa nesmiseln.
Za večje politično zaupanje v politične stranke in višji njihov ugled med udeleženci v demokratičnem političnem okolju so v prvi vrsti odgovorna aktualna vodstva političnih strank v RS, ki bi morala bistveno več storiti za resnično in okrepljeno notranjo demokratizacijo med članstvom ter mnogo hitrejši in v obe strani široko odprt mnenjski oz. idejni pretok med članstvom in vodstvom stranke. Stranke bi morale mnogo več storiti za nenehno državljansko, ustavnopravno in politično izobraževanje in usposabljanje svojega članstva ter še posebej svojih vodstev in najbolj kompetentnih kandidatov za organe zakonodajne ter izvršne oblasti. Prav tako bi morale politične stranke v RS storiti bistveno več za zavestno, organizirano in stalno utrjevanje ter poglabljanje nacionalne in državne samozavesti, vladavine prava ter obenem tudi za spoštovanje in dosledno uresničevanje splošnih in univerzalnih človekovih pravic in svoboščin v svobodnem in demokratičnem okolju skupnosti držav EU.
In morda najvažnejše: demokratično izvoljena vodstva in celotna članstva političnih strank v RS bi morala vse svoje strateško in taktično politično ravnanje podrediti ključnemu cilju, ki ne more biti oblast določene stranke za vsako ceno in vsemu navkljub, ampak je lahko le višja stopnja socialne, duhovne, državljanske in svetovljanske svobode, pravičnosti in blaginje, h katerim bi morale tvorno in soustvarjalno prispevati prav vse legalno in legitimno izvoljene parlamentarne stranke vladajoče koalicije in konstruktivno kritične opozicije. Parlamentarne stranke so po naravi pluralističnega in demokratičnega družbenega reda med sabo v konkurenčnem razmerju živahnih in dejavnih tekmic, a ker so legalne in legitimne zastopnice različnih interesov celotnega volilnega telesa, morajo biti sposobne vzpostavljanja medsebojnega zaupanja in spoštovanja ter oblikovanja strateških soglasij v zadevah, ki so v interesu večine ali celo vseh državljanov, volivcev in davkoplačevalcev v RS.
AlojzZ
Vprašanje: "Je strankarstvo greh?"
Radio Erevan: "V principu je, ampak je treba upoštevati posebne okoliščine, ki veljajo v Sloveniji. Tako ni greh, če si pripadnik stranke, ki ti jo je pokazal voditelj."
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.