Je strankarstvo greh?

Meta, tudi če mrgoli strank, sami moramo izbrati le TAPRAVO. Nikar ne izbirajmo novih, saj nevemo kaj so. Na Krasu temu pravimo "mačka v žaklju". Šele ko skoči ven iz žaklja vidiš njeno barvo.
Tako je z novimi strankami - šele ko prevzamejo vlado vidiš kaj v resnici so. Lep primer je SMC - sama Etika in Pravo vrndar obrnjeno narobe.
Poglejmo kaj je do sedaj kdo pokazal in tega volimo, ki se je izkazal.

Strankarstvo kot tako ni greh. Greh je po mojem mnenju to, kar je v Sloveniji - strankokracija, strankarstvo strančič, drobljenje strančič v nove odrešenjske obraze, pojav novih odrešenjskih strank tik pred volitvami - to pa je greh ker slabi demokratični ustroj države in zavest o svoboščinah. Malce ironično verjetno - saj ima vsak pravico ustanoviti stranko. Ja absolutno, ampak če jih ustanavljaš tik pred volitvami, če se seliš v svoji politični karieri med vedno novimi odrešenjskimi strankami s tem delaš škodo celotnemu političnemu prostoru. Takšno strankarstvo pa je greh.

PROTI STRANKAM JE V SLOVENIJI TA, KI HOČE SPET UVELJAVITI ENOPARTIJSKI SISTEM.
Demokracija ni enopartijski sistem, ampak strankarski parlament, kjer je potrebno usklajevanje mnenj. Tu pa se pozna, da večina tega ni vajena. Zato so mojstri politike samo levi, ki imajo več letno prakso - že od leta 1945, Oni imajo revolucionarne metode in se na druge sploh ne ozirajo - oziroma jih minirajo. Ker desnica ni enotna, lahko levičarji nemoteno vladajo.
Napredek je tam, kjer deluje prava demokracija in se vlade vsaj na 8 let menjajo in s tem iz sebe očistijo "smog".
Če pa je ena in ista opcija na vrhu zabrede v meglo in skrbi samo za sebe. Taka država nazaduje, kar je primer v Sloveniji.

Biti v stranki mislim, da je pravilno. Le s pomočjo stranke lahko pomagaš kreirati politiko in boljše življenje za vse.
Problem pa je, ker levica je prepričana, da si je leta 1945 z revolucijo pridobila svobodo, s katero lahko vse druge "pohodi". Toda med vojno ni bilo ENOPARTIJSKIH partizanov, ampak so bili v 95% Krščanski socialisti in le 5% komunistov. Vendar so bili slednji tako "krvoločni", da so večino krščanskih socialistov kar "pohodili". Tudi dan-današnji je podobno (primer Magajna).
Da država ne zabrede, je večstrankarstvo pozitivno - potrebne pa so koalicije, ki bi pošteno vladale.

Pavlova misel pravzaprav krca samovoljo in svojevoljnost v smislu:tako je in bo,kot jaz mislim,pravim in hočem ali pa se ne grem več...taka "svoboda"postavlja zgolj sebe nad vse in nad Gospoda.

Več kot očitno ščuvajo proti političnim strankam in osovraženi strankokraciji v vsem političnem spektru predvsem tisti, ki so bili v prejšnjem totalitarnem režimu srečni, da jih na videz varno vodi ter da namesto njih misli in skrbi za njih ena sama in nezmotljiva in nadvse napredna ter edina dovoljena stranka KPJ/KPS oz. ZKJ/ZKS.
Žal je večina strank, ki so nastale po osamosvojitvi, demokratizaciji in politični pluralizaciji RS, sprejela v svoje vrste na vse strani razpršene najbolj politično ambiciozne člane prejšnje monopolne ene in edine stranke iz časov socialističnega enoumja, z njimi pa tudi preizkušeno dokaj šibko prakso notranje demokracije v stranki, kastrirano uresničevanje demokratične notranje kadrovske politike in zadrto pojmovanje drugih in drugačnih posameznikov ter strank ne kot tekmecev in potencialnih partnerjev v pluralnem političnem okolju, ampak predvsem kot potencialnih ali že kar apriornih sovražnikov, s katerimi je vsako sodelovanje nezaželeno, vsak dialog pa nesmiseln.

Za večje politično zaupanje v politične stranke in višji njihov ugled med udeleženci v demokratičnem političnem okolju so v prvi vrsti odgovorna aktualna vodstva političnih strank v RS, ki bi morala bistveno več storiti za resnično in okrepljeno notranjo demokratizacijo med članstvom ter mnogo hitrejši in v obe strani široko odprt mnenjski oz. idejni pretok med članstvom in vodstvom stranke. Stranke bi morale mnogo več storiti za nenehno državljansko, ustavnopravno in politično izobraževanje in usposabljanje svojega članstva ter še posebej svojih vodstev in najbolj kompetentnih kandidatov za organe zakonodajne ter izvršne oblasti. Prav tako bi morale politične stranke v RS storiti bistveno več za zavestno, organizirano in stalno utrjevanje ter poglabljanje nacionalne in državne samozavesti, vladavine prava ter obenem tudi za spoštovanje in dosledno uresničevanje splošnih in univerzalnih človekovih pravic in svoboščin v svobodnem in demokratičnem okolju skupnosti držav EU.
In morda najvažnejše: demokratično izvoljena vodstva in celotna članstva političnih strank v RS bi morala vse svoje strateško in taktično politično ravnanje podrediti ključnemu cilju, ki ne more biti oblast določene stranke za vsako ceno in vsemu navkljub, ampak je lahko le višja stopnja socialne, duhovne, državljanske in svetovljanske svobode, pravičnosti in blaginje, h katerim bi morale tvorno in soustvarjalno prispevati prav vse legalno in legitimno izvoljene parlamentarne stranke vladajoče koalicije in konstruktivno kritične opozicije. Parlamentarne stranke so po naravi pluralističnega in demokratičnega družbenega reda med sabo v konkurenčnem razmerju živahnih in dejavnih tekmic, a ker so legalne in legitimne zastopnice različnih interesov celotnega volilnega telesa, morajo biti sposobne vzpostavljanja medsebojnega zaupanja in spoštovanja ter oblikovanja strateških soglasij v zadevah, ki so v interesu večine ali celo vseh državljanov, volivcev in davkoplačevalcev v RS.

Vprašanje: "Je strankarstvo greh?"

Radio Erevan: "V principu je, ampak je treba upoštevati posebne okoliščine, ki veljajo v Sloveniji. Tako ni greh, če si pripadnik stranke, ki ti jo je pokazal voditelj."