Je spet napočil čas, da mladi primemo za motiko in se podamo na njive?

Summer photo created by freepik - www.freepik.com
POSLUŠAJ ČLANEK
Živimo v času, ko virtualno vse bolj nadomešča fizično. Mnogi komentatorji, ki se ukvarjajo s prihodnostjo interneta, celo napovedujejo čas, ko bomo iz materialnega sveta popolnoma izstopili in se naselili v izključno informacijski realnosti, kjer bo vse, kar bomo počeli, izmenjava informacij, vse bo financirano z oglaševanjem za vse ostalo, edino pomembno pa bo pridobivanje “znanja”.

Čeprav se sliši kot znanstvena fantastika, je dejstvo, da se temu vse bolj približujemo. Izhoda iz krute realnosti ne iščemo več v umetnosti ali presežnem, pač pa v pasivnem spremljanju zaslonov. Vsakršno delo, za katerega je potreben najmanjši fizični napor, skušamo kar najbolj zreducirati in ga izriniti iz naših življenj – tako deluje vse, začenši s šolskim sistemom. Obenem se viša stopnja samomorov, psihičnih bolezni, uporabe drog, doživljamo destrukcijo moralnih norm, načel. Kaj, če pozabljamo, kaj pomeni biti človek?

Seveda drži, da je abstraktno mišljenje, gledano iz strogo evolucijskega vidika, tisto, ki nas loči od živali. A tudi delo z rokami je bilo zadnjih 200.000 let velik del našega bistva, naj si bo v obliki lova in nabiralništva, ali pa kmetovanja – vse, tudi struktura naših možganov kaže na to, da smo ustvarjeni za delo. Tega skušamo nadomestiti s športom, ki pa na našo psiho nima primerljivih učinkov: fizična aktivnost, pri kateri lahko vidimo njene rezultate (popravljena streha, preorana njiva), nas izpolni na drugačen način kot nogometna tekma ali vsakršno pisarniško delo, o čemer govori tudi M. Crawford v svoji knjigi Delo za dušo: O lepoti dela z lastnimi rokami. Tudi težave z nespečnostjo, ki vedno bolj dajejo našo družbo, pogosto izvirajo iz dejstva, da na koncu dneva nismo zares, fizično utrujeni.
Fizična aktivnost, pri kateri lahko vidimo njene rezultate (popravljena streha, preorana njiva), nas izpolni na drugačen način kot nogometna tekma ali vsakršno pisarniško delo

Na zapuščeni zemlji


Iz že omenjenega pa izhaja še en problem, ki se tiče našega odnosa do zemlje. Še pred nekaj generacijami smo bili od naše – slovenske, lokalne zemlje, odvisni. Dajala nam je kruh, vino, vrtnine, zato smo jo spoštovali, bili za dobro letino hvaležni in nanjo ponosni – tudi kot narod, bivati na svoji zemlji je pomenilo biti samozadosten in neodvisen, in v tem ni nobene pretirane sentimentalnosti. (Tega Levica danes ne razume, ko se sprašuje, zakaj bi mladi svojo državo sploh ljubili, ko pa jim ne zgradi dovolj stanovanj. Domoljubje ne sme biti odvisno od politike ali BDP-ja.)

A v izjemno kratkem času intenzivne globalizacije se je vse spremenilo: hrana pride iz trgovin, tja pa iz imaginarnih, neskončnih zalog, krave so vijolične in živeža bo na pretek, četudi v celi državi dve leti ne zraste nič – takšen občutek je bil ustvarjen pri potrošnikih.

Zato bo oz. je že zanimivo spremljati dogajanje med krizo zaradi pandemije koronavirusa: globalizacija bo morala stopiti nekaj korakov nazaj, države se bodo lahko zanesle le na lastne zaloge. Slovenija, denimo, uvozi okoli 60 % hrane, še več je bo morala, če ne bomo rešili nastale situacije s pomanjkanjem sezonskih delavcev.

Ministrica Aleksandra Pivec je pozvala k pomoči študente in brezposelne, kar je za mnoge od nas lahko odlična priložnost: kmetje dobijo potrebno pomoč, mi pa izkušnje, znanje in seveda nekaj zaslužka. Morda pa nam uspe postaviti tudi dobre temelje za prihodnja leta, da uvoz tuje delovne sile ne bo več nujno potreben.
Stik z naravo imamo za vrednoto, a obenem ne cenimo poklicev, ki se z njo zares ukvarjajo.

Tudi naše predstave pa bi se s tem morda malo bolj približale resnici. Naravo danes dojemamo, kot jo vidimo v dokumentarcih na National Geographicu, zato se borimo proti talečemu ledu na Antarktiki, požarom v Avstraliji in lovu na tjulnje, proti čemur, četudi vsak dan na Instagramu delimo deset presunljivih objav na to temo, (in čeprav je prav, da smo o tem ozaveščeni), ne moremo storiti nič. Istočasno imamo na lokalni ravni več kot dovolj okoljskih problemov, pri katerih bi dejansko lahko bili gonilo sprememb, a se nam naše pozornosti niti ne zdijo vredni.

Stik z naravo imamo za vrednoto, a obenem ne cenimo poklicev, ki se z njo zares ukvarjajo. Konec koncev, kdo pozna naravo bolje: tisti, ki jo v polni ločljivosti spremlja prek televizije, ali kmetovalec, ki je od nje neposredno odvisen?

Resnična šola v naravi


A naj se vrnem k svoji uvodni tezi: mislim, da je pomanjkanje fizičnega dela v resnici odgovor na mnogo problemov v naši družbi. Kako ga umestiti v naša življenja? Veliko odgovornost tu gotovo nosi šolski sistem. V mnogih državah so na problem odgovorili s prakso, ki so jo, v neki obliki, kot obvezno uvedli za vse dijake, šolarje. Ti tako določen del šolskega leta preživijo med delom v podjetjih, prostovoljstvom, ali pa pomoči kmetom ipd.

Druga možnost bi bila delo povezati z učenjem in mu posvetiti kakšen teden v učnem načrtu: če učimo za življenje in ne zaradi učenja samega, to ne bi smela biti težava. Uvedli bi lahko poletne projekte, prostovoljstvo, s katerim bi prejel potrdilo, ki bi lahko kot tako nekaj veljalo pri iskanju zaposlitve: podjetja vendar ne iščejo števila ur matematike v srednji šoli, ampak disciplino, delavnost, izkušnje. Mnoge šole in dijaški domovi pa imajo zaradi primernega okolja sploh odlično priložnost šolarjem ponuditi projekte, povezane z delom zunaj, in prepričan sem, da bi jih dijaki z navdušenjem sprejeli.

Skratka, možnosti mrgoli, in optimistično upam, da bi prav čas epidemije lahko sprožil kakšen vnovični premislek o vsem naštetem, tako na ravni posameznika, kot tudi celotne države.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike