Je socializem negoval domoljubje in zakaj je zavrgel Rudolfa Maistra?

Blaž Čermelj
... odzval se je klicu partije kot zvesti sin svojega ljudstva in daroval domovini najdražje življenje ... (vir foto: http://spomeniki.blogspot.com)
POSLUŠAJ ČLANEK
"Slava padlim za domovino!" Ta klic v raznih variacijah se je minule dni lahko slišal na raznih borčevskih komemoracijah ob dnevu spomina na umrle. 

Pravzaprav se je komunistična levica v času SFRJ na domoljubje kot neizogibno čustvo vsakega pravega tovariša in komunista stalno sklicevala.

Kako je potem mogoče, da se dediči pregovorno predanih domoljubov in borcev za domovino danes teh pojmov s takšnim nelagodjem otepajo? Zakaj na njihovih shodih ne doni slovenska himna in ne plapolajo slovenske zastave? Kako to, da so primat nad čustvom ljubezni do domovine tako zlahka in otresaje prepustili nazorski desnici?

So torej domoljubna čustva slovenskih levičarjev kdaj sploh bila v resnici pristna?   

Predvsem je bil problem socialističnega domoljubja, da ni spoštovalo različnosti in tudi individualizma. Poudarjal se je mit o bratstvu in enotnosti med narodi. Kdor je bil izven tega, je bil sovražnik.

V tem času mineva stoletnica od burnih zgodovinskih dogodkov, ki so novembra 1918 zakoličili severno mejo naše države. V tistem času se je Rudolf Maister, ob izraziti nejevolji vlade v Ljubljani, odločil, da ne bo priznal nemške nadoblasti v Mariboru. 1. novembra je pričel z mobilizacijo in po nekaj tednih je 23. novembra z okoli 4.000 slovenskimi vojaki razorožil nemško zeleno gardo v Mariboru. V naslednjih dneh je mejo na Štajerskem prestavil na etnično oziroma narodnostno mejo.

Na njegovem pogrebu leta 1934 se je zbrala velika množica ljudi, to je bil pogreb, ki ga Maribor še ni videl. Od njega so se množično poslovili tudi v drugih slovenskih krajih, nedvomno so ga ljudje čutili kot velikega domoljuba.

General Rudolf Maister je danes slovenski narodni heroj, njegov spomenik, postavljen leta 1999, stoji na častnem mestu v bližini ljubljanske železniške postaje. Že od leta 1987 njegov spomenik stoji tudi na Trgu generala Maistra v Mariboru. 23. november je bil leta 2005 razglašen za državni praznik.

Toda v času od druge svetovne vojne do konca osemdesetih let 20. stoletja je spomin na generala Maistra počasi utonil v pozabo. Bil je celo tako zapostavljen, da so si leta 1978 njegov kip dovolili odstraniti iz mariborske mestne hiše. Prav tiste hiše, v kateri je bil v tistih prelomnih trenutkih njegov štab.

Domoljubje v socializmu


Kaj reči o državi, ki tako neguje spomin na svoje največje narodne junake? Zelo težko rečemo, da goji veliko domoljubja. Glede na odklonilen odnos do generala Maistra se lahko upravičeno vprašamo, koliko je bilo v Socialistično federativni republiki Jugoslaviji sprejemljivo izkazovanje domoljubnih čustev?

Izkaže se, da je situacija izredno zapletena. Težko bi rekli, da SFRJ svojim državljanom ni privzgajala domoljubja. Negovanje spomina na narodnoosvobodilni boj je namreč zahtevalo njegovo neprestano poudarjanje. "Domovino smo rešili iz rok okupatorja" je stavek, ki se izredno pogosto sliši na partizanskih proslavah. Prav na teh proslavah se vrstijo tudi očitki pripadnikom domobrancev, da niso bili domoljubi, ker so sodelovali z okupatorjem.

Dodajajo, da v breznih ležijo narodni izdajalci, ki so za svoja nedomoljubna dejanja oziroma izdajo plačali z življenjem. Tudi šolska berila iz časov SFRJ so polna zgodb o partizanih, ki so za domovino dali življenje. Otrokom pa zagotovo ne bi razlagali o stvareh, ki se režimu ne zdijo pomembne.

Izkaže se, da je problem drugje. Težava je v tem, da je bil socialistično pojmovanje domoljubja izrazito netolerantno. Kdor ni sodil v kalup likov, ki jih je partija izpostavljala kot prototip junaka države, je bil iz tega hitro izločen. General Maister kot nekdo, ki ne posluša vladnih povelj, v to zgodbo zagotovo ni sodil. Idealni domoljub je v Jugoslaviji nedvoumno veroval v enega in nezmotljivega Josipa Broza Tita ter v sistem samoupravljanja.

Predvsem pa je bil problem socialističnega domoljubja, da ni spoštovalo različnosti in tudi individualizma. Poudarjal se je mit o bratstvu in enotnosti med narodi. Kdor je bil izven tega, je bil sovražnik.

France Bučar je leta 2009 na posvetu pri predsedniku države močno izpostavil ta problem. To, da smo Slovenci ali Nemci, nam pri integraciji v Evropejce pomaga in ne škoduje. Domoljubje nam tako pomaga, da ljubimo sebe in zatem tudi druge.

Jugoslovanska verzija domoljubja pa tega vpogleda ni imela. Skozi šolski sistem privzgojeno domoljubje je v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja zavzelo najbolj maligne oblike. To domoljubje ni nikoli spoštovalo drugih. Končalo se je z najbolj krvavo vojno v Evropi v času po drugi svetovni vojni. Krivično bi bilo, če bi za to obsodili nacionalizem.

Postsocialistično domoljubje


Paradoksalno je, da leve stranke o domoljubni vzgoji v Sloveniji nočejo ničesar slišati. Kakršnikoli poizkusi po obujanju domovinske vzgoje so že s strani leve sredine obsojeni kot »ideološko nasilje« za kar po mnenju Pedagoškega inštituta v šoli ne sme biti prostora.

Zanimivo pa je, da predstavniki slovenske levice z nacionalizmom in domoljubjem nimajo težav, ko gre za njihove politične somišljenike. Tako se nekdanji predsednik države Milan Kučan ni bal poslati pisma podpore Kataloncem pri njihovem boju za neodvisnost. Bi, če bi se v Kataloniji za neodvisnost borila desnica, imel enake vatle?

KOMENTAR: Blaž Čermelj
Od domoljubja k navideznemu nedomoljubju?
Mirno lahko zaključimo, da je bilo domoljubje v socializmu pomemben pojem, a le, dokler je vladajočim zagotavljalo pridobitev in zatem ohranjanje vladajočih položajev. V nasprotnem primeru so bila domoljubna čustva hitro potisnjena v nepomembne naloge. Lahko pa se zgodi tudi tretja možnost. Možno je tudi, da postane konstitucijski vidik postsocialistične levice tudi navidezno nedomoljubje. V zadnjem času to pomeni zlasti prinašanje jugoslovanskih zastav na državne prireditve. Slednje je del prav tega fenomena kot eden od bolj bizarnih primerov ponovnega vzpostavljanja levega domoljubja. Če gre za provokacijo, je namera uspešna, je pa zaskrbljujoče, če to pomeni, da je ogrožena tudi slovenska ustava. Menim, da bomo morali kmalu doseči dogovor, da je za izkazovanje zvestobi njenim vrednotam primerna samo slovenska zastava.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

V Franciji, kjer velja najvišja stopnja ogroženosti zaradi terorizma, že šestič v tednu dni evakuirali Versajsko palačo
  • 21. 10. 2023
Poljski predsednik je Mateuszu Morawieckemu omogočil oblikovanje vlade
  • 07. 11. 2023
Vlada potrjevanje zakona o obnovi zaradi »nejasnih zadev« prestavlja na četrtek
  • 22. 11. 2023