Je rešitev za Evropo novi gospod Veliki? Ali gospa

Matjaž Napast

POSLUŠAJ ČLANEK
Piše se leto 800 in Karel Veliki je okronan za rimskega cesarja. Prvič od propada Rimskega imperija je Evropa ponovno združena pod enim vladarjem. Poleg vojaških uspehov je bil Karel Veliki tudi reformator in uvajalec številnih sprememb, ki so zaostalo Evropo počasi dvigale v močno in napredno silo. Cenil je znanje, umetnost, bil spreten politik, uvedel pa je tudi številne gospodarske reforme (denarno, davčno, cerkveno). Bil je napreden in vizionarski. In imel je jasen cilj oz. vizijo: združiti ozemlje Evrope.

In izkazalo se je, kot velikokrat skozi zgodovino, da so izjemni uspehi vselej vezani na izjemne osebnosti. Že sin ni bil dorasel vlogi svojega očeta, usodo (ra)združene Evrope oz. njen razpad pa so dokončali že njegovi vnuki. Samo ena generacija je bila torej potrebna, da je nekoč velika, močna in napredna sila razpadla.

Piše se leto 1950. Na pogorišču nedavno končane WWII in še ne pozabljene Velike vojne WWI Schuman pripravi predlog, t.i. Schumanov načrt, ki predvideva skupni nadzor nad proizvodnjo premoga in jekla. Navidez gospodarsko združevanje je imelo v ozadju jasno vizijo – z združevanjem in soodvisnostjo ter nadzorom nad osnovnimi surovinami vojne preprečiti nove konflikte. Gospodarsko združenje je preraslo v Evropsko unijo.

A že generacijo za to daljnovidno idejo se je zgodila finančna kriza s katastrofalnim upravljanjem (2008), 1. migracijski val (2015), Brexit (2020) in grobi posegi v suverenost posameznih držav na podlagi izgovorov o vladavini prava (Poljska, Madžarska, 2020, 2021). Nekako konec EU, kot jo poznamo, saj brez resetiranja odnosov, pričakovanj in predvsem izostanka izjemnih posameznikov prihodnost EU ni svetla.
Evropa, če želi preživeti, potrebuje jasnega vodjo in svoje obrambne sile, da se lahko brani. Veliko ime, s karizmo in sposobnostjo, da vse različne poglede in cilje spravi na skupni imenovalec.

Ne diktator, karizmatik


Kaj nas torej uči zgodovina na teh dveh in nešteto drugih primerih? Da so vse velike stvari vedno dosežene z velikimi, izjemnimi in karizmatičnimi posamezniki in močno vojsko. Noben sistem ne more postati izjemen na podlagi uradniškega pristopa, kot ga trenutno zagovarja Evropska unija. Skupinski organi, skregan parlament, raznorazni sveti, komisarji, odsotnost lastne vojske … Evropa, če želi preživeti, potrebuje jasnega vodjo in svoje obrambne sile, da se lahko brani. Veliko ime, s karizmo in sposobnostjo, da vse različne poglede in cilje spravi na skupni imenovalec.

Tega vsekakor ne more svet ministrov ali pa visoki predstavnik bla, bla, bla … pa delitev pristojnosti, proizvajanje pravilnikov in uredb. Nepregledna množina birokratskih podrobnosti, ki duši individualnost, razvoj in jasno vizijo Evropske unije. Ne govorimo o diktatorju, govorimo pa o karizmatičnem izjemnem posamezniku za 21. stoletje, ki bo poleg poznavanja prava, pravilnikov in človekovih pravic obvladal tudi vizijo, bo zmožen navdušiti in tudi združiti različne kulture pod eno streho na osnovi dogovorjenega skupnega imenovalca.

Trenutno ga ni videti. Ga pa vsekakor potrebujemo, da trenutne procese nazadovanja zaustavimo in obrnemo. Vzpodbudno je, da se premika. Najbolj je bilo to očitno v okviru Blejskega strateškega foruma, kjer se je zdelo, da so razprave odkrite in predvsem vsebinske. T.i. nova Evropa se zaveda pomena ohranitve Evrope v okviru krščanskih vrednot.

Razprave vzbujajo upanje, da pristopi in ideologije, ki kljub dokazani zgrešenosti še vedno prosperirajo v okviru bruseljskih institucij, vendarle dobivajo nasprotni pol. Zaenkrat je ta izrazit v okviru Višegrajske skupine, vendar se zdi, da zavedanje počasi prodira tudi do ostalih bolj ali manj jedrnih in klasično zahodnoevropskih držav. To se je izkazalo ob odločnemu ne, kljub drugačnim stališčem in pritiskom uradnega Bruslja, novim migrantskim »valovom« po zgledu 2015.

Ni rešitev v še več migrantih in tujcih. Zavarovati je potrebno evropski način življenja in vrednote, izvajati pa take politike, da bo to v okvirjih, ki jih poznamo in zmoremo, možno. V nasprotnem nam grozi, da se znajdemo v vrtincu nadaljnjih -exitov, konfliktov in pospešenega nazadovanja.

In spet se bo potrdilo, da je za nekaj velikega potreben velik človek in leta truda, za razgradnjo in uničenje pa nekaj malega majhnih egoističnih birokratov in manj kot generacija. Zgodovina je jasna.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki