Je slovenska Cerkev zrela za soočenje z zlorabami v lastnih vrstah?

Vedno znova smo priča novim škandalom, ki padajo iz cerkvenih omar in lezejo izpod cerkvenih preprog. Videti je, da je Cerkev, pod vodstvom papeža Frančiška, končno začela čistiti svoje vrste in uvajati ničelno toleranco do spolnih zlorab. Ne samo v besedah, tudi v dejanjih in s konkretnimi sankcijami. Padajo eminentne glave, ne glede na častitljivo starost in visoke nazive. Kaj lahko katoličan ob tem reče drugega kot: »Končno«!

Vendar pa se vse to dogaja v tujini. Za Cerkev na slovenskem pa se nekako zdi, da je neomadeževan otok, ki so se ga škandali in spolne zlorabe v velike loku izognile. V tistih primerih, ki so vseeno v javnosti, pa se pogosto zbuja vtis, da gre za zlonamerne napade na duhovnike in Cerkev.

Pa gre res? Ali pa si samo zatiskamo oči in stojimo vsak na svojem robu preproge in tiste, ki želijo pogledati pod njo, odganjamo stran z besedami, da želijo blatiti sveto Cerkev? Smo zreli, da stopimo s preproge, jo pošteno pretresemo, počistimo umazanijo pod njo, sprejmemo slabo vest, ker smo jo tako dolgo pustili pri miru in zaživimo v bolj čistem prostoru?

Tipičen slovenski vzorec…

Kaj se praviloma zgodi, ko v slovensko javnost izbruhne nek škandal, povezan z duhovnikom?

Najprej se zgodi cerkveni molk! Nihče od predstavnikov Cerkve nič ne reče. (Treba je sicer priznati, da je to prakso lani prekinil murskosoboški škof, ki je z javnostjo jasno in spoštljivo komuniciral glede primera iz svoje škofije).

Potem se nekako ustvarita dva tabora – oglasijo se dežurni kritiki Cerkve, ki Cerkev sovražijo tudi sicer in pišejo komentarje v stilu »pedofilska cerkvena golazen«, in pa tisti, ki nočejo niti slišati o tem, da bi ta prijeten gospod, ki tako lepo pridiga, lahko storil kaj takega, le zlobni ljudje ga hočejo oblatiti …

Oboji delajo napačne sklepe. Ni res, da je Katoliška Cerkev leglo pedofilov. Večina duhovnikov je dobrih in bi si raje nadeli mlinski kamen okoli vratu, kot da bi pohujšali enega od teh malih … Prav tako pa tudi ni res, da so vsi duhovniki taki. Nekateri so ali pokvarjeni ali pa tako čustveno in psihično nedozoreli, da se jim spolne zlorabe ne zdijo nič takega. Da zlorabljeni osebi niso škodile. Da so se zgodile mimogrede. Da je niso motile, če ji že niso bile všeč. Da oni vsekakor niso krivi.

Ni res, da je Katoliška cerkev leglo pedofilov. Večina duhovnikov je dobrih in bi si raje nadeli mlinski kamen okoli vratu kot da bi pohujšali enega od teh malih … Prav tako pa tudi ni res, da so vsi duhovniki taki.

Odnos do žrtev …

Videti je, da je v slovenski Cerkvi še najbolj problematičen odnos do žrtev. Tako duhovnikov kot katoliške laične javnosti. Na morebitne žrtve se gleda sumničavo, z nezaupanjem, v ozadju se išče »resnične« motive za prijavo, nadvse skrbno se preverja socialno in kulturno okolje in le redko katere žrtve ohranijo anonimnost.

O našem odnosu do žrtev nam veliko pove to, da eden vidnejših cerkvenih pravnikov v najvidnejšem katoliškem časopisu zapiše, da so prijavitelji zlorab pogosto iz socialno ogroženih družin in imajo kot taki finančni motiv za svoje obtožbe.

Pustimo ob strani to, da bi moralo biti vsakemu strokovnjaku jasno, da storilci zavedno ali nezavedno izbirajo žrtve, ki so nezaščitene, labilne, pogosto čustveno nedohranjene osebe, s katerimi se da manipulirati. Sprevrženo je, da lastnosti in nezavidljive življenjske situacije, ki so zlorabljeno osebo izpostavile radarju storilca, uporabimo za to, da izpodbijamo žrtvino verodostojnost. Da jih ne zaščitimo, ne zavarujemo, ne nudimo pomoči in opore. Da njihovo zlorabo minimiziramo in v prvi vrsti skrbimo za dobro ime duhovnika, Cerkve in cerkveno blagajno.

Po krivem obtožen …?

Ni nemogoče in se je že zgodilo. Gotovo je to lahko sredstvo politične in osebne diskretizacije. Vendar to ni in ne sme biti razlog, da bi zato vnaprej sumničili morebitne žrtve. Bodimo realni, veliko manj je primerov krivih prijav kot pravih in verjetno še veliko manj kot tistih, ki – tudi zaradi našega odnosa do žrtev – nikoli ne pridejo na dan.

Če pogledamo povsem človeško – ob obtožbi je duhovnik (ali katerikoli obtoženi) vedno na poziciji moči, vsekakor neprimerljivo bolj kot morebitna žrtev. Tudi, če gre za krivo obtožbo, bo škoda za duhovnika veliko manjša (ugled pač ni največ, kar lahko kristjan doseže v življenju!) kot če zatremo žrtev, ki je podala resnično prijavo in ji naložimo strašno breme, da poleg zlorabljenega postane še lažnivec in pohlepnež.

Je res dovolj?

Ob nedavni predstavitvi iniciative Dovolj.je! je bilo slišati tudi očitke, da želijo oblatiti Cerkev in vnašati razdor. Da kdo pa bo zaščitil duhovnike, ki jih po krivem blatijo? Da je v drugih poklicih več zlorab kot v duhovniških vrstah. Prevedeno: Pustite preprogo tam, kjer je in ne dvigujte prahu!

Res je, da imamo na ravni Slovenske škofovske konference ekspertno skupino za reševanje spolnih zlorab in gotovo je njena vloga pomembna, a je vsaj na zunaj videti kot nekaj, kar smo ustanovili, ker je pač pred leti Vatikan dal nove smernice v zvezi s tem. Kar se tiče opore, zaščite in pomoči žrtvam, pa je tukaj še vedno velika luknja.

Iniciativa Dovolj.je! bo zato, če bo to, kar je napovedala, spravila v prakso kot reka v puščavi. Za tiste, katerih zaupanje so zlorabili nevredni služabniki Cerkve. Za tiste, ki so bili dvojno zlorabljeni in so po spolni zlorabi doživeli še zlorabo tistih, ki so se obrnili stran in raje zaščitili kolega. Za starše, ki želijo otroke brez strahu vzgajati blizu Katoliške Cerkve. Za tiste, ki danes o zlorabah raje molčijo, ker nimajo zaupanja v ukrepanje in sočutno obravnavo.

Kdaj se bodo stvari premaknile na bolje?

Ko bodo duhovniki sami začeli tako ceniti in spoštovati svoj poklic, da spolnih zlorab ne bodo tolerirali v svoji sredi. Ko bodo zahtevali od svojih predstojnikov, da vsak sum hitro in skrbno raziščejo. Ko bodo sposobni žrtvam zagotoviti varen prostor, kjer bodo slišane. Ko bo to, da se nevrednega duhovnika odstrani iz javnega življenja Cerkve, četudi je bil sošolec, prijatelj, mentor, profesor … nekaj normalnega in edino možnega.

Kot je rekel papež Frančišek, naj nam Sveti Duh »pomaga to zlo preobraziti v priložnost za zavedanje in očiščenje«.

24 komentarjev

  1. Potrebno je res TEMELJITO raziskati, predno nekoga obtožimo.

    Vsekakor je treba zaščiti nedolžne otroke – in če je kak duhovnik “sumljiv, je prav, da se ga začasno umakne. Bilo pa bi zelo KRIVIČNO, če bi se ljudje posluževali LAŽNIH ovadb.

    V “ranki Avstriji”, so bile lažne ovadbe (take kot Patrija..Novič….) kaznovane. Zato ni nič narobe, če prvo obravnava Katoliška komisija in delno razčisti ali je res ali ni. Ko ugotovijo resnico, pa morajo vsekakor to predati organom pregona.

    Ker je pri nas Cerkev precej teptana že od leta 1945, je res bojazen, da bi to SOVRAŽNIKI Cerkve tudi izkoriščali.

    Bodimo zavezani RESNICI, tako Kristrani, kot UREDNIŠTVO Domovine. Iz novinarske konference je bilo razumeti, da Domovina teži k resnici in PRAVICI, kjer se zaščiti dobre (ni jih malo) duhovnike, kot tudi otroke.

  2. Izr. prof. dr. Stanislav Slatinek, predstojnik Katedre za cerkveno pravo na Teološki fakuleti v Ljubljani, torej najvišje na lestvici cerkvenih pravnikov v Sloveniji, je (slovenske) obtožbe pogledal od blizu in dobil vtis, da se v ozadju skriva lov na denar. Žal pa nič ne pove o kriminalnih dejanjih tistih svojih kolegov, ki se jim začuda še ni zgodilo, da bi jih kdo javno obtožil. Kaj ko bi to pogledali od blizu? Morda pa je to pravi izziv za Domovino?

    • Igor, v katero vrsto spolnega razvrata pa spada nagovarjanje ljubljenega tovariša Tita – ljubičice bjele, da bi se šli z Edijem in Pepco Kardelj seks v troje?

      Rad bi tudi vedel, ali se take spolne želje spodobijo za najvišje funkcionarje nekdanje propadle Jugoslavije, v kateri je bila oblast v rokah visoko moralnega in čistunskega delovnega ljudstva?

      Vir: Reporter, kjer si že komentiral objavo te novice, ne pa same informacije.

      • Ha, ha, ha si podel in preusmerjaš pozornost! Za njih ne velja celibat, zaradi mene lahko ti, desničarji in kdorkoli trikrat na dan, če ne kršite zakona!!!!

      • Igor, če je Domovina res bolj po tvoji meri kot Reporter, zakaj se potem večkrat s številnejšimi nicki oglašaša na Reporterju, da o NOVI24TV, na kateri so zaradi tebe za en mesec onemogočili komentiranje, in Demokraciji sploh ne govorimo in na katerih prispevaš veliko večino komentarjev, in eden je bolj odtrgan od drugega.

  3. Tudi komunistična partija in njene transmisijske stranke ter njihovi zadrti člani se niso nikoli soočili s pedofilskimi in drugimi zlorabami v lastnih vrstah.

    Tudi Slovenec kremenit je pisal o takem primeru, ko je razkrinkal hvalisanje dolgoletnega člana partije in zadrtega pravičniškega levičarja, da so ga oralno zadovoljevale 10 -12 letne deklice.

  4. igor, zelo si nesramen in sovražen do Cerkve in komentatorjev, ki imajo drugačen pogled od tebe.

    Pedofilijo jaz ostro obsojam, ni pa prav, da taki kot ti, bi radi kar po čez blatili duhovnike. Pedofili naj se obsodijo in odstranijo iz te službe.
    Dobri DUHOVNIKI pa so vredni vsega spoštovanja, kajti za našo družbo so zelo dobrodošli.

    Igor tu se ne gre za politiko, ampak moralo in ZLOČIN. Ti Tita obožuješ – ne glede na njegovo pokvarjeno moralo in pedofilstvo.

  5. (A) “Bodimo realni, veliko manj je primerov krivih prijav kot pravih in verjetno še veliko manj kot tistih, ki – tudi zaradi našega odnosa do žrtev – nikoli ne pridejo na dan.”

    V ta stavek močno dvomim. Poznam več krivo obtoženih duhovnikov, kot tistih, ki so bili obsojeni.

    (B) “Tudi, če gre za krivo obtožbo, bo škoda za duhovnika veliko manjša (ugled pač ni največ, kar lahko kristjan doseže v življenju!) kot če zatremo žrtev, ” Kako hudirja se lahko ta mantra (bolje kak po krivem sedet, kot kak storilec na prostosti) lahko ponavlja kar naprej? Mar ni cilj iskati pravico / resnico? Ste imeli priliko biti ob človeku, ki je bil po krivem obsojen? Kako ne gre samo za ugled, kako stigma za vedno ostane, kako mu hrbet obrnejo tudi prijatelji, družina …

    Če bomo postali družba, ki tolerira “čustva nad dejstvi” (kar se konkretno že dogaja v ZDA), se zavedajte, da ste hitro lahko na strani obtoženca. Boste takrat še vedno zagovarjali: Bolje, da jaz vse zgubim (družino, prijatelje, dostojanstvo), kot da en pokvarjen hodi po svetu?

    Veste kaj se v takem primeru zgodi? Lov na čarovnice. Obračunavanje. Zlo. Bojim se take družbe.

    S povsem isto zagnanostjo bi se morali lotiti iskanja pravice za lažno obsojene, kot pa za žrtve.

    • Tina, podatek avtorice je točen in v strokovni literaturi sem sama brala podobno. Krivih prijav, ki bi jih stroka vzela resno je t.r. zanemarljivo. Res pa je, da se mnogi predatorji uspejo rešitit zaradi napak v postopkih, pomanjkanja dokazov itd.. Kar pa ne govori o nedolžnosti storilca, ampak nemoči žrtve, da bi dokazale travmo, ki so jim jo prizadejali.

      To kaj si jaz in ti osebno misliva oz. kaj midve poznava je čisto eno figo relavantno. Upam, da bo vsaj ta inicitaiva dovolj.je uspela pridobiti bolj realno sliko za Slovenijo. Osebno sliki, ki jo slika Cerkev ne verjamem. Govorim sicer iz enega samega primera, ki ga osebno poznam in vem kako teptajo žrtve, ki ji je predator že tako popolnoma uničil življenje.

      Ne razumem tudi s kje si potegnila čustva nad dejstvi?! Ko te bo nekdo posilil je dejstvo, da te je posilil in čustva, ki iz tega sledijo so grozna. Ravno danes sem prebrala tole: https://dovolj.je/pricevanja/zalozeno-darilo/

  6. “Ko bo to, da se nevrednega duhovnika odstrani iz javnega življenja Cerkve, četudi je bil sošolec, prijatelj, mentor, profesor… nekaj normalnega in edino možnega.”
    … predstojnik, škof, nadškof…
    In ko bo normalno, edino možnega tudi, da bodo predstojniki, škofje, nadškofje, kardinali privedeni pred civilno sodišče, če so prikrivali in sodelovali s storilci proti žrtvam.

  7. Zanimiv članek,zanimivi komentarji.Vse pa kaže,kako smo ljudje površni,majhni,ozki,nič kaj “umsko razviti” (tudi sam sodim v to kategorijo-saj sem štor!),praviloma “egocentrični”,”predatorji”,moralno poškodovani,”kvarni”,”kratkovidni”,zlobni.Jemljemo si pravico obračati resnico tako,da nam to paše in koristi za naše ozke cilje.
    Recimo,ko nam paše je Cerkev ločena od države;v drugi situaciji pa več ni tako.Takrat pa bi še kako radi vmešavali v Cerkev. In kje se ne “razumemo” : člani Cerkve smo državljani Slovenije,smo osebe civilnega prava.Vsak od nas odgovarja pravno,moralno za svoja dejanja državi/ljudstvu.
    Cerkev je enakopravna vsem drugim organizacijam in verskim skupnostim v državi.Tako bi moralo biti po Ustavi in zakonih.Pa ni !! Cerkev se “drugače obravnava”.Zakaj ? Cerkev je nevarna ! Ni važen ta ali oni klerik,pomembno je napasti Cerkev!! Če greši klerik-ne greši fizična oseba,ampak Cerkev.To mi poiskušajo dopovedati nasprotniki Cerkve,levičarji,ateist.
    Cerkev, kot vsaka druga organizacija, ima svoja pravila ravnanja in obnašanja za svoje člane.In tisti,ki mislijo in govorijo,da ima Cerkev v tem smislu privilegije nimajo o teh zadevah pojma,vedenja ali pa so zlonamerni.Berem,da,recimo,Cerkev ne ukrepa,ko njeni člani,predvsem kleriki grešijo-kršijo zakone in zato ne morejo državni organi ukrepati.Takšno govorenje in razmišljanje je “norost”.Državni organi morajo ukrepati,če Cerkev ukrepa ali ne ukrepa !!
    Po drugi strani,si nismo enakopravni: “civili”,kristjani,kleriki,muslimani.Nekako se te “skupine” v družbi različno obravnava.Niti se ne bom trudil pojasnevati,ker nima smisla! Ve se koga se “izključuje”.
    Da se razumemo, spolno občevanje z otrokom je zločin.V Sloveniji bi za vse morala veljati ničelna toleranca,ne glede, kako je to urejeno drugod po Svetu(tako jaz mislim!!).Otroci morajo biti nedotakljivi!
    Zdi se mi,da je pri nas zaznati oklevanje v določenih primerih in situacijah(ni mi jih potrebno opisovati-vsi vemo za kaj gre!).Jasno, za klerike ne velja noben dvom,zadržek,čeprav bi šlo za lažno,dvomljivo prijavo ali celo ogovarjanje.(“Cerkev-klerika je potrebno nemudoma javno “linčati”!!”)(bodimo odkriti,vsaj enkrat;takšni pač smo!). Mislim,da tako razmišlja veliko ljudi v Sloveniji.Seveda,hitro se skrijemo za “moralo” in “čiste”.
    Tudi sam sem prepričan,da mora Cerkev zaradi sebe same,razčistiti in se počistiti.Sv.Frančišek je zgled celotni Cerkvi.Vrniti se je potrebno skromnosti,ponižnosti,uboštvu v duhu,odgovornosti,resnici,enakopravnosti,iskrenosti,odločnosti,trpljenju ( kdor je iskren,pravičen,resnicoljuben,človekoljuben,sočuten,usmiljen: trpi,ker ga izkoriščajo “poštenjaki”,”pravičniki”,”moralneži”).V tem je tudi smisel človeka!
    Povsem nekaj drugega pa je homoseksualnost med kleriki (polnoletne osebe!).To pa je čisto notranja zadeva Cerkve in se gotovo ne tiče ateistov,levičarjev in oseb,ki niso verniki.”Baje” homoseksualnost država ne preganja in ni kršitev zakonov.Drugače pa je v Cerkvi,kjer je celibat in na drugi strani so homoseksualne(istospolne) prakse greh. Z doktrino Cerkve se strinjam!
    Na koncu : “kost” za glodanje, koliko je “celibaterjev” v Sloveniji po 40 letu starosti ? Dvoličnost pa taka!!

  8. Slovenec kremenit 27. februarja 2019 ob 8:42
    Znova po partizansko bežiš in se skrivaš ter po udbovsko iščeš ovinke.

    Zgodba o pokvarjenih 10 – 12 letnicah in o moralnem ter etičnem zadrtem komunistu, levičarju in Titofilu, ki so ga zadovoljevale, mi ne gre iz glave.

    Ti si zame umsko bolan! Idi še nekaj stoletij nazaj na kraljevske dvore, pa preveri pestro dogajanje med rjuhami???? Živimo v sedanjosti in se temu primerno tudi vedi!!!!

Komentiraj