Je slovenska Cerkev zrela za soočenje z zlorabami v lastnih vrstah?

Vedno znova smo priča novim škandalom, ki padajo iz cerkvenih omar in lezejo izpod cerkvenih preprog. Videti je, da je Cerkev, pod vodstvom papeža Frančiška, končno začela čistiti svoje vrste in uvajati ničelno toleranco do spolnih zlorab. Ne samo v besedah, tudi v dejanjih in s konkretnimi sankcijami. Padajo eminentne glave, ne glede na častitljivo starost in visoke nazive. Kaj lahko katoličan ob tem reče drugega kot: »Končno«!

Vendar pa se vse to dogaja v tujini. Za Cerkev na slovenskem pa se nekako zdi, da je neomadeževan otok, ki so se ga škandali in spolne zlorabe v velike loku izognile. V tistih primerih, ki so vseeno v javnosti, pa se pogosto zbuja vtis, da gre za zlonamerne napade na duhovnike in Cerkev.

Pa gre res? Ali pa si samo zatiskamo oči in stojimo vsak na svojem robu preproge in tiste, ki želijo pogledati pod njo, odganjamo stran z besedami, da želijo blatiti sveto Cerkev? Smo zreli, da stopimo s preproge, jo pošteno pretresemo, počistimo umazanijo pod njo, sprejmemo slabo vest, ker smo jo tako dolgo pustili pri miru in zaživimo v bolj čistem prostoru?

Tipičen slovenski vzorec...

Kaj se praviloma zgodi, ko v slovensko javnost izbruhne nek škandal, povezan z duhovnikom?

Najprej se zgodi cerkveni molk! Nihče od predstavnikov Cerkve nič ne reče. (Treba je sicer priznati, da je to prakso lani prekinil murskosoboški škof, ki je z javnostjo jasno in spoštljivo komuniciral glede primera iz svoje škofije).

Potem se nekako ustvarita dva tabora - oglasijo se dežurni kritiki Cerkve, ki Cerkev sovražijo tudi sicer in pišejo komentarje v stilu »pedofilska cerkvena golazen«, in pa tisti, ki nočejo niti slišati o tem, da bi ta prijeten gospod, ki tako lepo pridiga, lahko storil kaj takega, le zlobni ljudje ga hočejo oblatiti …

Oboji delajo napačne sklepe. Ni res, da je Katoliška Cerkev leglo pedofilov. Večina duhovnikov je dobrih in bi si raje nadeli mlinski kamen okoli vratu, kot da bi pohujšali enega od teh malih … Prav tako pa tudi ni res, da so vsi duhovniki taki. Nekateri so ali pokvarjeni ali pa tako čustveno in psihično nedozoreli, da se jim spolne zlorabe ne zdijo nič takega. Da zlorabljeni osebi niso škodile. Da so se zgodile mimogrede. Da je niso motile, če ji že niso bile všeč. Da oni vsekakor niso krivi.

Ni res, da je Katoliška cerkev leglo pedofilov. Večina duhovnikov je dobrih in bi si raje nadeli mlinski kamen okoli vratu kot da bi pohujšali enega od teh malih … Prav tako pa tudi ni res, da so vsi duhovniki taki.

Odnos do žrtev …

Videti je, da je v slovenski Cerkvi še najbolj problematičen odnos do žrtev. Tako duhovnikov kot katoliške laične javnosti. Na morebitne žrtve se gleda sumničavo, z nezaupanjem, v ozadju se išče »resnične« motive za prijavo, nadvse skrbno se preverja socialno in kulturno okolje in le redko katere žrtve ohranijo anonimnost.

O našem odnosu do žrtev nam veliko pove to, da eden vidnejših cerkvenih pravnikov v najvidnejšem katoliškem časopisu zapiše, da so prijavitelji zlorab pogosto iz socialno ogroženih družin in imajo kot taki finančni motiv za svoje obtožbe.

Pustimo ob strani to, da bi moralo biti vsakemu strokovnjaku jasno, da storilci zavedno ali nezavedno izbirajo žrtve, ki so nezaščitene, labilne, pogosto čustveno nedohranjene osebe, s katerimi se da manipulirati. Sprevrženo je, da lastnosti in nezavidljive življenjske situacije, ki so zlorabljeno osebo izpostavile radarju storilca, uporabimo za to, da izpodbijamo žrtvino verodostojnost. Da jih ne zaščitimo, ne zavarujemo, ne nudimo pomoči in opore. Da njihovo zlorabo minimiziramo in v prvi vrsti skrbimo za dobro ime duhovnika, Cerkve in cerkveno blagajno.

Po krivem obtožen …?

Ni nemogoče in se je že zgodilo. Gotovo je to lahko sredstvo politične in osebne diskretizacije. Vendar to ni in ne sme biti razlog, da bi zato vnaprej sumničili morebitne žrtve. Bodimo realni, veliko manj je primerov krivih prijav kot pravih in verjetno še veliko manj kot tistih, ki - tudi zaradi našega odnosa do žrtev - nikoli ne pridejo na dan.

Če pogledamo povsem človeško - ob obtožbi je duhovnik (ali katerikoli obtoženi) vedno na poziciji moči, vsekakor neprimerljivo bolj kot morebitna žrtev. Tudi, če gre za krivo obtožbo, bo škoda za duhovnika veliko manjša (ugled pač ni največ, kar lahko kristjan doseže v življenju!) kot če zatremo žrtev, ki je podala resnično prijavo in ji naložimo strašno breme, da poleg zlorabljenega postane še lažnivec in pohlepnež.

Je res dovolj?

Ob nedavni predstavitvi iniciative Dovolj.je! je bilo slišati tudi očitke, da želijo oblatiti Cerkev in vnašati razdor. Da kdo pa bo zaščitil duhovnike, ki jih po krivem blatijo? Da je v drugih poklicih več zlorab kot v duhovniških vrstah. Prevedeno: Pustite preprogo tam, kjer je in ne dvigujte prahu!

Res je, da imamo na ravni Slovenske škofovske konference ekspertno skupino za reševanje spolnih zlorab in gotovo je njena vloga pomembna, a je vsaj na zunaj videti kot nekaj, kar smo ustanovili, ker je pač pred leti Vatikan dal nove smernice v zvezi s tem. Kar se tiče opore, zaščite in pomoči žrtvam, pa je tukaj še vedno velika luknja.

Iniciativa Dovolj.je! bo zato, če bo to, kar je napovedala, spravila v prakso kot reka v puščavi. Za tiste, katerih zaupanje so zlorabili nevredni služabniki Cerkve. Za tiste, ki so bili dvojno zlorabljeni in so po spolni zlorabi doživeli še zlorabo tistih, ki so se obrnili stran in raje zaščitili kolega. Za starše, ki želijo otroke brez strahu vzgajati blizu Katoliške Cerkve. Za tiste, ki danes o zlorabah raje molčijo, ker nimajo zaupanja v ukrepanje in sočutno obravnavo.

Kdaj se bodo stvari premaknile na bolje?

Ko bodo duhovniki sami začeli tako ceniti in spoštovati svoj poklic, da spolnih zlorab ne bodo tolerirali v svoji sredi. Ko bodo zahtevali od svojih predstojnikov, da vsak sum hitro in skrbno raziščejo. Ko bodo sposobni žrtvam zagotoviti varen prostor, kjer bodo slišane. Ko bo to, da se nevrednega duhovnika odstrani iz javnega življenja Cerkve, četudi je bil sošolec, prijatelj, mentor, profesor … nekaj normalnega in edino možnega.

Kot je rekel papež Frančišek, naj nam Sveti Duh »pomaga to zlo preobraziti v priložnost za zavedanje in očiščenje«.