Je ponovni vzpon Otomanskega cesarstva politična realnost naše dobe?

vir: en.kremlin.ru
POSLUŠAJ ČLANEK
Že leta spremljamo predsednika Erdogana na njegovi poti absolutne oblasti v Turčiji in širjenja vpliva svoje države na celotno regijo. Njegov pohod na oblast, ki je mojstrovina politične taktike, zavedanja se geostrateških danosti ter pravega odnosa večjih igralcev, spominja na okoliščine iz 20. in 30. leta prejšnjega stoletja.

Pri tem niti ne skriva več ambicij po obnovi velike Turčije ali celo Otomanskega cesarstva. Notranjo opozicijo si je v veliki meri podredil oziroma jo drži v šahu. Tako je sodišče v Istanbulu ravno včeraj na zaporne kazni obsodilo šest novinarjev in računovodjo opozicijskega turškega dnevnika Sozcu zaradi povezav z gibanjem klerika Fethullaha Gülena, ki ga Ankara krivi za neuspeli državni udar leta 2016.

Na višku je Otomanski imperij segal od naših krajev, po celotnem Bližnjem vzhodu in severne Afrike skoraj do Gibraltarske ožine. In celotno to področje je očitno v viziji Erdogana. Spomnimo se lahko, ko je lani poleti obiskal Bosno in Hercegovino v sklopu svoje predvolilne kampanje(!). Nagovoril je poln stadion svojih privržencev. V Bosni naj bi po uradnih podatkih živelo preko 5.000 Turkov. Na shodu je predstavnik Bošnjakov v predsedstvu Bosne Bakir Izetbegović, sin Alije Iztebegovića, dejal: "Danes je turškemu narodu bog poslal eno osebo, da jih vrne na pot njihove vere. To je Recep Tayyip Erdogan. Tako, kot je nam poslal Alijo Izetbegovića." Podpora Bosni pa prihaja tudi v obliki investicij, saj Turki gradijo 3,5 milijard evrov vredno avtocesto med Sarajevom in Beogradom.

Apetiti pa so morda celo širši, kot zgolj Otomansko cesarstvo. S projektom tako imenovanega "Bratstva" že leta Turčija podpisuje različne dogovore o sodelovanju po severni Afriki in Bližnjem vzhodu. Leta 2017 je v Somaliji odprla vojaško bazo v vrednosti 50 milijonov dolarjev. V Sudanu je bil sklenjen dogovor o obnoviti nekoč Otomanskega pristanišča Suakin v vrednosti 650 milijonov dolarjev. In tako naprej...

V teh dneh spremljamo turški vpliv na drugi strani namišljenega cesarstva - v Libiji. Libijska mednarodno priznana vlada v Tripoliju je Turčijo zaprosila za vojaško pomoč, in Turčija bo na prošnjo odgovorila, je včeraj sporočil tiskovni predstavnik turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana. Fahrettin Altun je dodal, da bodo, tako kot je dejal Erdogan, dogovor spoštovali.

Partner pri tem "cesarskem" podvigu pa je očitno Iran, ki je s Turčijo v zadnjih desetletjih v dobrih odnosih. Obe državi sta povezani preko gospodarske izmenjave in diplomatskih zavezništev. Eden izmed najbolj aktualnih prikazov teh povezav so pomorske vojaške vaje v Omanskem zalivu. Vojaške vaje potekajo v času, po velikih napetostih med ZDA in Iranom na območju, kjer potuje kar petina svetovne nafte. Tri sodelujoče države - Iran, Rusija in Kitajska - želijo po besedah Iranske revolucionarne garde prikazati pomorsko oblast nad tem delom regije.

Vendar Erdoganu tudi ne gre vse po načrtih. Leta 2013 je izgubil dobršen del vpliva, ko je bil v Egiptu zamenjan Morsi in Muslimanska bratovščina, kar je za nekaj let omejilo njegov domet širše v regiji. Toda ravno širjenje vpliva v regiji, gospodarska rast in razvoj pa bi lahko bila ravno pokop vizije Erdoganovega cesarstva. Namreč v zanimivi ironiji usode je s svojo uspešnostjo ustvaril v Turčiji širok srednji razred, ki pa je njegov vedno večji nasprotnik.

Stalna propogandna vojna in zapravljanje davkoplačevalskega denarja za velike projekte v slogu sultanov so postali nelagodni tudi za višji sloj. Tako je bila Turčija že leta 2015 in 2016 država z največ izseljenemi milijonarji. Leta 2015 je bilo takšnih ljudi okoli 1.000, leto kasneje pa že 6.000, kar je predstavljalo največji porast v tistem obdobju na svetovni ravni. V istem obdobju pa so standardno visoko uvrščene turške univerze izgubljale na ugledu in drsele navzdol po akademskih lestvicah.

Leta 2002, ko je prvič zmagal na volitvah, je njegova stranka uveljavila uspešne ekonomske reforme, ki so sprožile več kot desetletje stimulirane rasti, katere koristi žanje drugače konservativni del družbe. Z ekonomsko uspešnostjo pa marsikdo razmišlja o politični liberalizaciji. Tako je proces začetnih ekonomskih politik pognal v tek spremembo družbe, ki pa ne bo več želela sobivati z njegovim avtoritarnim stilom vodenja države.

In tako kot je Otomansko cesarstvo razpadlo zaradi stalnih notranjih bojev ter nesoglasij, se vedno bolj zdi, da je majhna verjetnost, da bi lahko Erdogan svoj vpliv v regiji še povečeval. Njegove trenutna popularnost pa je verjetno bolj posledice nezadovoljstva turškega naroda nad poskusom državnega udara. Ta popularnost pa z njegovim trenutnim stilom vodenja države hitro hlapi.

Toda bo vseeno uspel popeljati Turčijo na pota stare slave? Leta 2022 se bomo spominjali 100-letnice konca več kot 600 let obstoja Otomanskega cesarstva. Morda bomo doživeli še njegovo ponovno rojstvo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike