Je ponovni vzpon Otomanskega cesarstva politična realnost naše dobe?

Svet

Martin Nahtigal

Komentarjev: 6
vir: en.kremlin.ru

Že leta spremljamo predsednika Erdogana na njegovi poti absolutne oblasti v Turčiji in širjenja vpliva svoje države na celotno regijo. Njegov pohod na oblast, ki je mojstrovina politične taktike, zavedanja se geostrateških danosti ter pravega odnosa večjih igralcev, spominja na okoliščine iz 20. in 30. leta prejšnjega stoletja.

Pri tem niti ne skriva več ambicij po obnovi velike Turčije ali celo Otomanskega cesarstva. Notranjo opozicijo si je v veliki meri podredil oziroma jo drži v šahu. Tako je sodišče v Istanbulu ravno včeraj na zaporne kazni obsodilo šest novinarjev in računovodjo opozicijskega turškega dnevnika Sozcu zaradi povezav z gibanjem klerika Fethullaha Gülena, ki ga Ankara krivi za neuspeli državni udar leta 2016.

Na višku je Otomanski imperij segal od naših krajev, po celotnem Bližnjem vzhodu in severne Afrike skoraj do Gibraltarske ožine. In celotno to področje je očitno v viziji Erdogana. Spomnimo se lahko, ko je lani poleti obiskal Bosno in Hercegovino v sklopu svoje predvolilne kampanje(!). Nagovoril je poln stadion svojih privržencev. V Bosni naj bi po uradnih podatkih živelo preko 5.000 Turkov. Na shodu je predstavnik Bošnjakov v predsedstvu Bosne Bakir Izetbegović, sin Alije Iztebegovića, dejal: “Danes je turškemu narodu bog poslal eno osebo, da jih vrne na pot njihove vere. To je Recep Tayyip Erdogan. Tako, kot je nam poslal Alijo Izetbegovića.” Podpora Bosni pa prihaja tudi v obliki investicij, saj Turki gradijo 3,5 milijard evrov vredno avtocesto med Sarajevom in Beogradom.

Apetiti pa so morda celo širši, kot zgolj Otomansko cesarstvo. S projektom tako imenovanega “Bratstva” že leta Turčija podpisuje različne dogovore o sodelovanju po severni Afriki in Bližnjem vzhodu. Leta 2017 je v Somaliji odprla vojaško bazo v vrednosti 50 milijonov dolarjev. V Sudanu je bil sklenjen dogovor o obnoviti nekoč Otomanskega pristanišča Suakin v vrednosti 650 milijonov dolarjev. In tako naprej…

V teh dneh spremljamo turški vpliv na drugi strani namišljenega cesarstva – v Libiji. Libijska mednarodno priznana vlada v Tripoliju je Turčijo zaprosila za vojaško pomoč, in Turčija bo na prošnjo odgovorila, je včeraj sporočil tiskovni predstavnik turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana. Fahrettin Altun je dodal, da bodo, tako kot je dejal Erdogan, dogovor spoštovali.

Partner pri tem “cesarskem” podvigu pa je očitno Iran, ki je s Turčijo v zadnjih desetletjih v dobrih odnosih. Obe državi sta povezani preko gospodarske izmenjave in diplomatskih zavezništev. Eden izmed najbolj aktualnih prikazov teh povezav so pomorske vojaške vaje v Omanskem zalivu. Vojaške vaje potekajo v času, po velikih napetostih med ZDA in Iranom na območju, kjer potuje kar petina svetovne nafte. Tri sodelujoče države – Iran, Rusija in Kitajska – želijo po besedah Iranske revolucionarne garde prikazati pomorsko oblast nad tem delom regije.

Vendar Erdoganu tudi ne gre vse po načrtih. Leta 2013 je izgubil dobršen del vpliva, ko je bil v Egiptu zamenjan Morsi in Muslimanska bratovščina, kar je za nekaj let omejilo njegov domet širše v regiji. Toda ravno širjenje vpliva v regiji, gospodarska rast in razvoj pa bi lahko bila ravno pokop vizije Erdoganovega cesarstva. Namreč v zanimivi ironiji usode je s svojo uspešnostjo ustvaril v Turčiji širok srednji razred, ki pa je njegov vedno večji nasprotnik.

Stalna propogandna vojna in zapravljanje davkoplačevalskega denarja za velike projekte v slogu sultanov so postali nelagodni tudi za višji sloj. Tako je bila Turčija že leta 2015 in 2016 država z največ izseljenemi milijonarji. Leta 2015 je bilo takšnih ljudi okoli 1.000, leto kasneje pa že 6.000, kar je predstavljalo največji porast v tistem obdobju na svetovni ravni. V istem obdobju pa so standardno visoko uvrščene turške univerze izgubljale na ugledu in drsele navzdol po akademskih lestvicah.

Leta 2002, ko je prvič zmagal na volitvah, je njegova stranka uveljavila uspešne ekonomske reforme, ki so sprožile več kot desetletje stimulirane rasti, katere koristi žanje drugače konservativni del družbe. Z ekonomsko uspešnostjo pa marsikdo razmišlja o politični liberalizaciji. Tako je proces začetnih ekonomskih politik pognal v tek spremembo družbe, ki pa ne bo več želela sobivati z njegovim avtoritarnim stilom vodenja države.

In tako kot je Otomansko cesarstvo razpadlo zaradi stalnih notranjih bojev ter nesoglasij, se vedno bolj zdi, da je majhna verjetnost, da bi lahko Erdogan svoj vpliv v regiji še povečeval. Njegove trenutna popularnost pa je verjetno bolj posledice nezadovoljstva turškega naroda nad poskusom državnega udara. Ta popularnost pa z njegovim trenutnim stilom vodenja države hitro hlapi.

Toda bo vseeno uspel popeljati Turčijo na pota stare slave? Leta 2022 se bomo spominjali 100-letnice konca več kot 600 let obstoja Otomanskega cesarstva. Morda bomo doživeli še njegovo ponovno rojstvo.

Povezani članki

6 komentarjev

  4. Leta 1591 je bil za bosanskega beglerbega ali drugače rečeno za vojaškega poveljnika Bosne imenovan Hasan paša Predojević. Kot je razvidno že iz samega priimka je šlo v njegovem primeru za tipičnega poturčenca. Danes bi temu rekli Bošnjak, čeprav prav naš izraz poturčenec najlepše pove, da gre za Slovana, ki se je poturčil in sprejel muslimansko vero. Takšnih je bila dejansko tudi večina tistih »Turkov«, ki so redno vdirali v slovenske dežele v 15. in 16. stoletju. Hasan paša je imel velike ambicije zasesti celotno Vojno krajino in potem še Slovenijo (Kranjsko in Štajersko). Leta 1592 je najprej zasedel utrdbo v Bihaču blizu reke Une, na sami meji Vojne krajine. Tako je pred njim ostal le še Sisek ob sotočju rek Kolpe in Save. Če bi osvojil še to trdnjavo, bi Hrvaška za Turke ne predstavljala več nikakršnih težav in Hasan paši bi se na stežaj odprla pot v Slovenijo. Zasedba Slovenije pa bi pomenila hkrati tudi odprto pot na zahod, v Italijo in proti Rimu, sedežu krščanstva in papeža.

    15. junija 1593 se je Hasan paša Predojević s svojo številno armado približal utrdbi Sisek. Njegova vojska je štela 18.000 rednih vojakov in čez 20.000 spahij ter pripadnikov ostale pomožne vojske. Skupaj torej blizu 40.000 mož. Turki so se utaborili na desnem bregu reke Kolpe in na trdnjavo usmerili svoje topove ter jo pričeli oblegati. Obleganje Siseka je trajalo že sedem dni in pomoči ni bilo od nikoder. Na dan svetega Ahaca, 22. junija 1593 pa je končno prispela pomoč iz Slovenije. Grof Andrej Turjaški je med tem zbral svojo slovensko vojsko, ki se ji je pridružilo nekaj Hrvatov in Nemcev. Skupaj je Turjaški razpolagal z nekaj manj kot 5.000 vojaki (viri poročajo o najmanj 4.000 in največ 5.000 vojakih).

    Hasan paša Predojević je bil dobro obveščen o prihodu armade grofa Andreja Turjaškega. Vedel je tudi kako številčna in močna je slovenska vojska. Zanašal se je na svojo premoč in ni hotel upoštevati nasveta izkušenega Mehmi bega. Prepričan v gladko zmago je popeljal glavnino svojih čet čez most na levi breg reke Kolpe. Okrog poldneva so slovenske čete prispele do Siseka in takoj je prišlo do strašne in krvave bitke. Turjaški je najprej poslal v boj oklepne konjenike pod vodstvom znanega slovenskega viteza Adama Ravbarja. Ravbarjeva konjenica je silovito udarila na turške čete in jih potisnila proti mostu in reki Kolpi. Andrej Turjaški je takoj, ko je opazil da se Turki umikajo, poslal v boj svoje strelce z arkebuzami, ki so dokončno strli turški odpor.

    Med turškimi četami je prišlo najprej do nereda, potem pa do prave panike. Vsi so hoteli čimprej na desni breg reke Kolpe. Takrat je nanje udarila še posadka iz Siseka. Ker je bil most čez reko premajhen, da bi mogli Turki hitro čezenj, poleg tega pa je bil dobesedno zasut s kroglami arkebuzarjev, jih je ogromno skočilo v Kolpo in poskušalo rešiti svojo glavo s plavanjem na drugi breg. Pri tem jih je ogromno utonilo. Med utopljenci je bil tudi njihov poveljnik Hasan paša Predojević. Bitka je trajala eno samo uro, padlo pa je okrog 10.000 Turkov. Preostali Turki so zapustili svoj tabor in reševali svoja življenja v brezglavem begu.

    Andreja Turjaškega in njegove viteze ter vojake je pričakal obilen plen. Zaplenili so 39 topov, od tega 9 velikih, 10 turških zastav, kopico orožja in čelad z zlatimi ter srebrnimi ornamenti, dragulje in zlato, šotor Hasan paše z številnimi dragocenostmi in tudi njegov plašč. Ljubljanski škof Hren je potem iz Hasan paševega plašča dal napraviti mašni plašč za ljubljansko stolnico. Danes se ta plašč nahaja v Narodnem muzeju v Ljubljani.

    Zmaga Andreja Turjaškega je rešila Slovenijo in vso srednjo Evropo pred grozečo turško nevarnostjo. Novica o bleščečem uspehu je hitro obkrožila krščanski svet. Cesar Rudolf II. je zanjo zvedel v Pragi in dal zmagi na čast takoj zapeti pesem Te Deum. Grof Turjaški pa je prejel tudi posebno priznanje v pismu, ki mu ga je iz Rima poslal sam papež Clement VIII., z zahvalo za izbojevano zmago.

    Po bitki pri Siseku, Turki z izjemo manjših vdorov, več niso ogrožali Slovenije.
    To je zanimivost s Hervardija. A moj dodatek dobite v nadaljevanju.
    Hrabra vojska sultana Erdogana veličastnega bo zavzela Vatikan. Hrvatov pod komando Andreja Turjaškega namerč že zdavnaj ni več. Nemška vojska vsebuje zelo veliko Turkov. Mislite, da bodo Turki (z Nemškimi dokumneti) branili Vatikansko katedralo? Mogoče je še kje vampir in borec proti Turkom Vlad Drakula. To je moje edino upanje, ker na Agrokorjev tovornjak natovorjen z raktetami in parkiran pod okno Vatikanske katedrale spremenjene v džamijo pač ne morem računati. In na Turških spletnih straneh je kar nekaj slik bazilike svetega Petra predelane v džamijo. Na naših tevejih se pa tako ali tako stalno vrtijo Turške nadaljevanke. Lepi Turki s TV ekranov mešajo glavice naših deklic. Kje so Indijske in Mehiške telenovele? Zakaj ni več Fernanda Colunge, Daniela Arenasa., Leticie Calderon in podobnih primerkov? Kje so dobre telenovele kot je bila tale https://en.wikipedia.org/wiki/Padre_Coraje
    Izseka sta iz napovednika, ki kaže, da naši otroci vsak dan gledajo kar dve Turški nadaljevanki.
    Kemal se trudi po svojih najboljših močeh, da bi se Nihan sprostila, saj jo je očitno zelo strah. Emir je iz dneva v dan bolj obupan, saj se vsak njegov poskus, da bi našel Kemala in Nihan, izjalovi. Kemal in Nihan pa sta vedno bliže tako zelo želeni svobodi. Uspešno se izmikata Emirju, toda kmalu naletita na nepričakovano oviro.

    Sinan in Selin sta šokirana, ko od Yasemin izvesta, da je njuna mama pred svojo družino skrivala svojo bolezen. Fazilet znova zagrozi Yasinu, naj se izogiba Ece, saj mu nikoli ne bo dovolila, da se poroči z njo. Hazan vidi, da Sinan trpi zaradi smrti svoje mame. Fazilet se skupaj z Ece odpravi v vilo Egemenovih, da bi se dokazala Salihi in dobila delo. Hazim ima opravka z nezaželjeno gostjo v svoji hiši.

    Na poti iz šole pa jedo kabab. Zakaj torej mislite, da se napoved Babe Vange o islamski Evropi ne bodo uresničile? Islamska Evropa je samo še vprašanje časa. Ni več krščanskih nadaljevank, ni več pice in vprašanje časa je, da se naši otroci pridružijo Turški vojski. https://www.youtube.com/watch?v=dL5z2eXIx1g
    https://www.youtube.com/watch?v=n7R_XNo9MuQ
    Pozorni bodite predvsem na to sliko. https://i.pinimg.com/originals/27/67/ea/2767eabe54fb9ff14f9d28ddb6434ee4.jpg
    https://i.pinimg.com/236x/57/3f/e5/573fe524493d9c1983afb8bd9af53cc0.jpg
    Samo poglejte si Turka kaj promovira? Medtem pa prepovejo koncert katolika, ki promovira nekaj podobnega.

Komentiraj