Omenjal ga je Janša, zanj se zavzema papež: je koronavirusna kriza korak v smer univerzalnega temeljnega dohodka?

Vir foto: pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Z idejo univerzalnega temeljnega dogodka se že nekaj let ukvarjajo predvsem v bolj levih intelektualnih krogih. Na podlagi razprav je bilo sproženih tudi nekaj družbenih eksperimentov s precej nenavdušujočimi rezultati in posledično zaustavitvijo projektov. Toda epidemija novega koronavirusa je povzročila, da so koncept UTD začeli razvijati tudi v drugih skupnostih.

Idejo je v svojem prvomajskem govoru denimo omenil tudi predsednik slovenske vlade Janez Janša. Še večjo veljavo pa so ji dale velikonočne besede papeža Frančiška in razmišljanja v njegovi knjigi Sanjajmo: Pot v boljšo prihodnost.

Je ideja UTD že dozorela za konkretnejše korake?

Epidemija novega koronavirusa je tako rekoč čez noč odnesla na tisoče služb in številne ljudi pahnila na rob bede. Čeprav že imamo na voljo cepivo, bodo posledice pandemije najverjetneje dolgotrajne. Gospodarska aktivnost bo še nekaj časa bistveno nižja, kar pomeni, da zagotovo ne bo dovolj služb za vse.

Kot eno od močnih orožij za spopad s takšnim stanjem se v tem času znova ponuja ideja UTD. O njem se intelektualci iz pretežno leve strani političnega spektra pogovarjajo že več kot desetletje.

Kljub temu na tem področju ni bilo storjenega veliko, zgolj nekaj eksperimentov s precej mešanimi rezultati. Toda dogajanje zadnjega leta kaže, da ta pridobiva zagovornike tudi iz drugih političnih logov.

Ogromni izdatki; bi denar ljudi polenil?


Osnovna ideja UTD je, da bi posameznik, ne glede na svoje premoženjsko stanje, prejemal osnovni dohodek, ki bi mu zagotavljal življenjski standard nad pragom revščine. S tem bi posameznika zaščitil, da se mu v primeru izgube drugih finančnih virov ne bi bilo treba zatekati h kriminalnemu ali asocialnemu vedenju.

Ideja ima ves čas dva osnovna pomisleka. Prvi je strah, da bi tako prejeti denar ljudi polenil, drugi pa še bistveno zahtevnejši: si država lahko privošči izplačevati takšna finančna sredstva? Glede na življenjske stroške bi moral namreč vsak Slovenec na mesec prejemati približno 300 evrov. To pa bi državi vsako leto povzročilo večmilijardne izdatke, in to kljub temu, da bi se preostali socialni transferji močno znižali, oziroma celo ukinili.

Finska študija


Neutemeljena pa ni niti prva trditev o demotiviranosti za iskanje dela. To je sicer pred leti skušala izpodbiti finska študija, ki pa je dala precej neobetajoče rezultate.

V okviru študije so tako 2.000 naključno izbranim brezposelnim osebam mesečno plačevali po 560 evrov. Njihov odziv na prejeta sredstva pa so merili s pomočjo 173.000 drugih brezposelnih.

Po izteku dveletnega obdobja se je tako pokazalo, da jim je UTD omogočil, da so njihova življenja postala manj stresna, lažje so si privoščili tudi poslovna tveganja, kot je odprtje lastnega lokala, vpis na tečaje in druge oblike dodatnega izobraževanja. Žal pa eksperiment ni povzročil, da bi se brezposelnost med njimi zmanjšala.

Brezposelni so torej ostajali brezposelni ne glede na prejemanje UTD ali brez prejemanja le tega.

Majanje tal socialne države


Epidemija novega koronavirusa pa je celotni razpravi dala nov zagon. V tem trenutku se številne države ubadajo s težavami, kako rešiti panoge in zaposlene, ki v tem obdobju ne morejo normalno obratovati. Obstaja tudi bojazen, da bo zdravstveni sledila huda gospodarska kriza, v kateri bo samo v Evropi brez dela ostalo več milijonov ljudi.

Papežev poziv


Na nesprejemljivost takšnega izida je v pogovorih z novinarjem Austenom Ivereighem že poleti spregovoril papež Frančišek.
Ta se je v knjigi Sanjajmo: Pot v boljšo prihodnost, ki je nastala na podlagi njunih pogovorov, zavzel, da v tej krizi "ponovno razmislimo o svojih prednostnih nalogah". Kriza je po papeževem mnenju dala usodni udarec "mitu o samozadostnosti", virus pa razgalil medsebojno odvisnost in skupno ranljivost.

Iz tega se po papeževem mnenju lahko naučimo, da nihče ni rešen sam, to znanje pa od nas zahteva novo politiko vključevanja.

Eno od možnosti rešitve je papež nakazal v velikonočni pridigi, kjer se je zavzel za uvedbo UTD. Letos pa so vsi ti pozivi dobili še konkretnejše obrise.

Papeški seminar - vsi imamo pravico do finančne stabilnosti


Temo so nedavno pretresali tudi razpravljavci v samem Vatikanu. Izhodišče za razpravo so bile papeževe besede, da kristjani ne morejo stati križem rok in gledati, kako so milijoni ljudi prikrajšani za svoje osnovne potrebe zaradi pohlepa.

Rešitev za trenutno situacijo pa bi lahko pomenil prav UTD. Ob tem je eden od razpravljavcev, Michael Pugh, izpostavil tudi problem neplačanega dela, kot je na primer starševstvo ali skrb za bližnje, ki je v trenutni situaciji spregledano in skoraj v celoti neplačano.

Kot dodaja, bi UTD tem in številnim drugim omogočil, da se izognejo nestabilnosti in negotovosti ter ohranijo osnovno raven varnosti, zaradi česar si lahko najdejo primernejša delovna mesta, se izobražujejo, preživijo več časa z bližnjimi ali se ukvarjajo s prostovoljstvom.

S tem se je strinjal tudi škof John Arnold, ki je izpostavil encikliko Rerum Novarum papeža Leona XIII iz leta 1891, v kateri je ta govoril o dostojanstvu človeške osebe. Po njegovem mnenju bo uvedba UTD lahko že kmalu izraz njene vsebine. Uvedba UTD bi namreč povzročila, da bodo ljudje manj obupani in manj prisiljeni v migracije ter delo v suženjskih razmerah. S tem bi tudi lahko izkoreninili skrajno revščino in lakoto. Pri tem pa ideja UTD po Arnoldovem mnenju seveda ne pomeni totalitarne države, v kateri bi bili vsi enaki, saj bi tudi to pomenilo razvrednotenje posameznikovega dostojanstva.

Kdo bo to plačal?


Seveda pa se tudi razpravljavci na seminarju niso mogli izogniti vprašanju, kdo bo to plačal, saj bi bili stroški, kot smo videli na slovenskem primeru, letno več milijard evrov.

Rešitev za to težavo je ponudila Ruth Kelly, nekdanja ministrica in sekretarka v britanski vladi ter članica papeškega Sveta za gospodarstvo. Ta je poudarila, da se ji boljša rešitev zdi zajamčen minimalni dohodek in ne osnovni dohodek. Tega bi prejeli vsi, ki so trenutno brez zaposlitve, brez kakršnih koli pogojev, kot so bolezen, invalidnost ali aktivno iskanje zaposlitve.

Razprava o UTD v pandemskih mesecih postaja znova zanimiva in pestra, poleg obstoječih promotorjev pa se ji pridružujejo tudi novi krogi z novimi rešitvami. Kljub temu pa je iz ust politikov čutiti razmeroma veliko previdnost pri vzpostavljanju morebitnih trajnih korakov.

To je novembra lani pokazala tudi konferenca Slovensko sociološko srečanje 2020, kjer so voditelji strank Levica, SD, SAB in LMŠ pokazali le previden optimizem in željo po nadaljnji javni debati. Veliko zanimanja med strokovnjaki v Sloveniji sicer ta trenutek vzbuja italijanski model pomoči brezposelnim, ki je namenjen predvsem zmanjševanju revščine in je po besedah dr. Tanje Rener pri tem tudi zelo uspešen.

Slovenija sicer v času epidemije na podoben način pomaga samostojnim podjetnikom, samozaposlenim v kulturi in verskim uslužbencem.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike