Je naše pravosodje učinkovito pri pregonu ali pri zaščiti kriminalcev?

vir: Pixabay

Na Hrvaškem so pred kratkim aretirali nekdanjo namestnico zagrebškega državnega tožilca Mirelo Alerić Puklin in njenega moža Gorana Puklina ter nekdanjo članico uprave Agrokorja Piruško Canjug. V sodelovanju z USKOK-om (hrvaško različico KPK-ja) je hrvaška policija omenjene aretirala zaradi suma korupcije in zlorabe položaja.

Mirela Alerić Puklin naj bi kot tožilka namenoma opustila pregon nekdanjih vodilnih v Agrokorju na čelu z Ivico Todorićem, hkrati pa je članici uprave Agrokorja Piruški Canjug dostavljala informacije o delovanju sodišča in policije, zato so ji policisti odvzeli prostost.

Konec lanskega leta je bil ustavljen primer proti nekdanji upravi Agrokorja. Obtožnica je Ivici Todoriću, Canjugovi, Anteju Huljevu in Nicole De Rossi očitala oškodovanje podjetja v višini 1,2 milijarde kun (približno 160 milijonov evrov).

Kritike na delo tožilstva v primeru Silva Pluta

V zgornji situaciji gre za tipičen primer napake tožilstva, ki je omogočila nepravilnosti in škodo, ki bi jo definitivno lahko preprečili. Kakšno pa je stanje v Sloveniji? Tudi pri nas smo imeli že kar nekaj primerov, kjer je prišlo do takih »napak«.

Odmeven je bil denimo primer Mirka Ulčarja, ki se je na sodišče pritožil zaradi domnevne slabe reakcije države in tožilstva, ker je izpustilo Silva Pluta na prostost. Ta je nato februarja 2006 napadel Ulčarjeve, Mirkovo ženo Ljubico je zverinsko ubil, njemu pa je uspelo pobegniti.

Silvo Plut je že imel zgodovino podobnih umorov, zato je gospod Ulčar menil, da februarja 2006 Plut ne bi smel biti na prostosti. Takratni minister za notranje zadeve Dragutin Mate je priznal, da med policijo in tožilstvom ni bilo ustreznega sodelovanja in da policija ni storila vsega, kar bi lahko.

Tudi generalna državna tožilka Barbara Brezigar je javno priznala, da so bile dejansko storjene napake, postopki policije vodeni pomanjkljivo, tožilstvo pa je bilo premalo kritično. Takrat je sicer potem sodišče odločilo, da je država ravnala v skladu s pristojnostmi, in ni odgovarjala.

Vloga tožilstva v primeru Farmacevtka

Drugi zelo znan primer je primer Zorana Jankovića v zadevi »farmacevtka«. Spletni portal Pod črto je avgusta 2017 objavil kopije več kazenskih ovadb, ki jih je proti Zoranu Jankoviću in podjetju Electa Inženiring na Specializirano državno tožilstvo vložil Nacionalni preiskovalni urad. Ena izmed njih je bila tudi ovadba v zadevi Farmacevtka, ki je Jankovića bremenila, da je za ureditev službe farmacevtke zahteval in tudi dobil spolne usluge.

Skrb vzbuja tudi prevelik vpliv politike v sodstvo, kar je sploh značilno za vrhovne strukture. Ljudje imajo občutek, da gre za dvojne vatle, kar ruši zaupanje v pravo in pravičnost sistema.

Ovadbe je portal dobil od Specializiranega državnega tožilstva na podlagi zahteve za dostop do informacij javnega značaja. Župan Janković je nato kazensko ovadil državno tožilko Blanko Žgajnar, ki je vodila postopke zoper Jankovića, in pooblaščenca za posredovanje informacij javnega značaja na vrhovnem državnem tožilstvu Aleksandra Lenarda.

Preiskovalna sodnica na okrožnem sodišču v Ljubljani je nato ugodila predlogu Jankovićevega zagovornika, da je treba izločiti vse listine iz spisa, ter odredila uničenje zvočnih prisluhov, saj je od izvedbe preiskovalnih ukrepov do obtožnice preteklo več kot 2 leti.

Tožilstvo je Lenarda nato obtoževalo, da je zlorabil osebne podatke s tem, ko je novinarju Anžetu Vohu Bošticu iz portala Pod črto posredoval ovadbe proti Jankoviću. Sam postopek pridobivanja ovadb je bil zakonsko skladen, a naj bi Lenard nekatere osebne podatke pozabil oziroma spregledal zabrisati. Postopek zoper njega je bil po mnenju Voha Boštica začet zato, da se vzbudi strah pri ljudeh, ki odločajo o dostopu informacij javnega značaja.

Rado Pezdir proti policiji in tožilstvu v zadevi Farrokh

Tretji pomemben primer, kjer je tožilstvo slabo opravilo svoje delo, opisuje Rado Pezdir v svoji knjigi Vzporedni mehanizem globoke države, in sicer gre za primer Farrokh. Nova Ljubljanska Banka je med leti 2008 in 2010, ko so proti Iranu tekle mednarodne sankcije, na množico računov po svetu nakazala skoraj milijardo evrov, ki so prišli z računa iranske firme Farrokh.

Bančniki NLB so bili osumljeni za kaznivo dejanje zlorabe položaja, a je specializirano državno tožilstvo ovadbo zoper njih zavrglo, saj po njihovo ni šlo za kaznivo dejanje.

Rado Pezdir je bil član dveh preiskovalnih komisij, ki sta obravnavali omenjeni primer. Januarja lani je na generalno policijsko upravo naslovil prošnjo, naj mu sporočijo imena in priimke kriminalistov Nacionalnega preiskovalnega urada, ki so delali na tej zadevi in je na podlagi njihovih izsledkov tožilstvo ovrglo ovadbo zoper bančnike.

Hotel jih je ovaditi zaradi suma kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja. Od policije ni prejel odgovora, zato je naznanilo podal proti neznanim osebam. Povedal je tudi nekaj krepkih na račun tožilstva in policije, slednjo je obtožil, da so v sramoto uniformi, ki jo nosijo, in da so s takim delom garant za varnost kriminalcev.

Napake v tožilstvu povečujejo nezaupanje v pravosodje

V zadnjem času je tožilstvo spet postalo pomembna tema, a predvsem zaradi neimenovanja evropskih delegiranih tožilcev. Takrat se je poudarjalo delovanje vlade, pri čemer pa so mediji zamolčali zakonske probleme urejanja imenovanja evropskih tožilcev.

V Sloveniji ima pravosodje zelo nizek ugled. Razlog je deloma tudi v prevelikem pričakovanju ljudi, a so velik problem tudi »procesne napake« in dvom v poštenost sodstva, kar lahko potrdijo nekateri zgornji primeri.

Skrb vzbuja tudi prevelik vpliv politike v sodstvo, kar je sploh značilno za vrhovne strukture. Ljudje imajo občutek, da gre za dvojne vatle, kar ruši zaupanje v pravo in pravičnost sistema. Kar pa je za vsako državo problematično.

14 komentarjev

  1. Naše pravosodje je v tesni povezavi s politiko in to ne katerokoli, ampak je povezano s ponosnimi nasledniki ZKS po “evangeliju” Staneta Dolanca. Pravosodje je konglomerat, ki je trdno povezan z enim delom policije in kompletnim tožilstvom. Strupen trn v peti Slovenije pa so tudi družbenopolitični delavci v medijih, ki so zopet večinsko v lastništvu ali pod nadzorom ponosnih naslednikov ZKS. Da bi bila zadeva še bolj tragična pa tu sodelujejo še nadpoštenjaki in doktorji, ki so diplomirali in doktorirali na Univerzi Edvarda Kardelja in katerih znanje pride v poštev le pri zagovarjanju tekovin krvave komunistične revolucije.

  2. Kljub naštetim primerom, je še vedno dejstvo, da organi pregona, sodišča, tožilci delujejo. Ne morete meriti celotnega pravosodja po nekaj napakah. V smislu izmikanja krivdi, iznajdljivosti in iskanja lukenj v zakonih, ni Slovenija nič boljša ali slabša kot ostale države. Govoriti o tem, da naše pravosodje ščiti kriminal, oziroma kriminalce je pa res pretiravanje. Zakonodaja je takšna kakršna je. Dejstvo je, da znotraj le te obstajajo luknje, ki jih nekateri znajo izkoristiti. Žal pa pri nas še vedno ni dovolj dozorela demokracija in demokratični standardi. Eden izmed njih pravi tudi to, da je vsak nedolžen, dokler se mu ne dokaže krivda in je tudi pravnomočno obsojen.

    • Mečete pesek v oči, gospod Uroš?

      Samo poglejte dva ŽUPANA – Jankovič – Kangler?
      Kanglerja je odnesla “ulica” vodena iz podzemlja.
      Ovadbe so bile izmišljene, pa vseeno jih je tožilstvo upoštevalo. Nihče od tistih “ustajnikov”, ki so hodili na MARIBORSKO občino in tam razbijali,metali kamenje v policijo, ni bil kaznovan.
      Kangler pa je izgubil županovanje in ODVZET mu je bil mandat DRŽAVNEGA SVETNIKA. Niso upoštevani, da je nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana.

      Prav drugačne VATLE, pa so imeli za Jankoviča. Kljub veliko ovadbam je še vedno “dosmrtni” ŽUPAN, ki pač ljubi rdečo Zvezdo.

      Poglejmo primer Novič, dokazano NIČ KRIV, se sploh ni mogel braniti s prostosti. Takoj so ga zaprli in kazali, kot morilca.
      Po večletnih mukah, je sodnik Radonjič razsodil, da je NEDOLŽEN.

      VRH “sodniški”, pa sedaj preganja Radonjiča.

      In to, da niso dvojni vatli?

      • Gospa, nujno morate bolje prebrati moje komentarje. Nikjer nisem napisal ničesar o ” dvojnih vatlih.” Tudi ničesar ne o Jankoviću niti ne o Kanglerju. Avtor se sprašuje ali naše pravosodje ščiti kriminal, oziroma kriminalce. In jaz menim, da kljub nekaj napakam, resnica ni takšna. Poleg tega se sam ne skrivam za vzdevkom.

      • Kraševka, točno tako.
        Eni, levi, seveda lahko, drugače neposlušne pa bi kar procesirali, zelo poslušni kadri našega sodstva.
        Zato pa imamo na EU sodiščih tako visoke odškodnine kot posledico, partijskih sojenj… pa še kar ne nehajo.

        Primer – deligirani tožilci.
        Zakaj niso dali na tožilstvu v proces izbire več imen? Zakaj niso dali na izbiro šest imen? Ko je bila na oblasti partija, je bilo tako – rabimo dva poslušna kadra – predlagamo dva poslušna in dva poslušna sta izvoljena. Kje pa je možnost izbire?
        Komunistični način izbire – naši, naše, naši…

  3. Zgornji primeri nakazujejo glavno težavo slovenskega pravosodnega sistema – in to niso sodišča, pač pa tožilstvo. Če tožilec ne preganja kaznivega dejanja, zadeva niti ne pride pred sodnika. Tudi komentar ge. Kraševke, ki omenja primer Kangler, je vzorčen glede tega: Kangler ni bil obsojen niti v eni od cca. 20 zadev, ki jih je tožilstvo vodilo proti njemu. Se pravi sodstvo očitno še vedno v veliki meri opravlja svoje delo zakonito in pravično. Vprašati se pa moramo, če ne bi bila potrebna reforma sistema Državnega tožilstva.

  4. Ko v Slo v medijih govorimo o sodstvu oziroma pravosodju, se vse zgrne na kazensko pravo. A kazensko pravo je samo del, kakih 20 do 30 % pravosodja. Velika večina pripada tako imenovanemu civilnemu in upravnemu pravu. To pa spregledujemo. Pa ravno na tem področju bi bilo potrebno javno kaj povedati: razprave se vlečejo leta in leta, naroki se razpisujejo vsake kvatre, udeleženci v postopku se lahko mirno žalijo drug drugega, advokati lahko po mili volji zavlačujejo in dražijo postopke, vlagajo se nesklepčne tožbe pa nikomur nič …In na koncu se pišejo plahte sodb iz katerih ne izveš nič več, kot to, kar že piše v zapisnikih. In še in še. Vse daje vedeti, da se jim na sodniji preprosto fučka za svoj ugled. Oni so dosmrtni. Še več, prizadeti se nima nikomur pritožiti. Na milost in nemilost je prepuščen tem, ki zase mislijo, da niso nikomur odgovorni.

    • Imate prav. Sodniki in Tožilci pač mislijo, da niso nikomur odgovorni.

      Ali kdo ve za primer, ko bi TOŽILEC, ki vložil ovadbo brez dokazov, kdaj ODGOVARJAL?

      Ali kdo ve za primer, kjer bi SODNIK za slabo razsodb, kdaj odgovarjal, pa čeprav so nepravične sodbe, marsikomu odvzele ugled, razdrle družino in celo bile krive za samomor?

      Zakaj vsi ostali POKLICI, so podvrženi tudi tožbam in obsodbam?

      Tam, kjer je določena struktura NEDOTAKLJIVA, spominja na DIKTATURO, pa ne vladno, ampak “podzemlja”.

  5. Osebno kot edino učinkovito sredstvo pritiska vidim selitev sodb na Evropsko sodišče za človekove pravice in iz tamkajšnjih sodb izhajajoče odškodninske zahtevke.

    To bi mlade, prihajajoče pravniške kadre pri nas prepričalo, da je potrebno sodstvo prevetriti in se ne ukloniti sodniško-pravniški kloaki, ki vlada v pravosodju v državi.

    V zadnji oddaji Odkrito pri novinarju in TV voditelju Pirkoviču je bil sodnik Radonjič pesimist, medtem ko je bil dr. Peter Gregorčič optimist. Kljub vsemu človeka naprej lahko žene le optimizem, je pa res, da optimizem brez aktivnega pritiska ni smiseln. Tega je pa na področju reševanja skorumpiranosti sodstva res bilo premalo.

    • “Osebno kot edino učinkovito sredstvo pritiska vidim selitev sodb na Evropsko sodišče za človekove pravice in iz tamkajšnjih sodb izhajajoče odškodninske zahtevke. To bi mlade, prihajajoče pravniške kadre pri nas prepričalo, da je potrebno sodstvo prevetriti…”

      Rokc, kaj mislite, koliko učinkovito sredstvo pritiska in koliko poučno za mlade, prihajajoče pravniške kadre v slovenskem sodstvu je dejstvo, da država z davkoplačevalskim denarjem plačuje odškodnine pritožnikom zaradi kršenih jim človekovih pravic med sojenjem, krivičnim sodnikom pa se ne skrivi niti lasek na glavi, kaj šele da bi za svoje krivične “sodbe v imenu ljudstva” kakorkoli odgovarjali “ljudstvu”?

      “Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) vsako leto sprejme okrog 240 pritožb iz Slovenije. Sodišče je Slovenijo obsodilo zaradi kršitev človekovih pravic v 332 primerih (93 %). Iz državnega proračuna je tako Slovenija do sedaj izplačala 295.644.418,49 evra odškodnine.”

      https://www.casnik.si/evropsko-sodisce-za-clovekove-pravice-sloveniji-dosodilo-placilo-300-mio-eur-odskodnine/

      Priti do obravnave na ESČP ni tako preprosto, kot si morda predstavljate.
      ESČP ne more obravnavati katerihkoli sodb, temveč lahko obravnava le pritožbe fizičnih in pravnih oseb, ki trdijo, da so jim bile kršene pravice iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic.
      Eden od predpogojev, da ESČP pritožbo obravnava je ta, da je pritožnik, pred vložitvijo pritožbe na ESČP, glede istih očitkov že obrnil na nacionalna sodišča, vključno z najvišjim sodiščem, ki je pri nas Ustavno sodišče. Pritožnik mora dati priložnost domačemu sodstvu, da popravi kršitev njegovih pravic, torej mora najprej izčrpati vsa domača pravna sredstva. 

      https://www.varuh-rs.si/pravni-temelji-cp/svet-evrope/evropsko-sodisce-za-clovekove-pravice/

      V praksi slovenskih sodišč to pomeni, da sodišča lahko mrcvarijo posameznika z neutemeljenimi očitki o neobstoječih kaznivih dejanjih skoraj celo desetletje, ga silijo k udeležbi na več desetinah, če ne stotinah sodnih obravnav ter ga spravijo celo v krivičen zapor, preden najvišje sodišče v državi odpravi kršitve zakonitosti v sodnih postopkih in sodbah nižjih sodišč!

      Spomnimo se samo afere Patria, kjer prvostopenjsko
      sodišče ni ravnalo v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz ustavnega načela zakonitosti v kazenskem pravu, višje sodišče in vrhovno sodišče pa teh kršitev nista odpravili, zato je Ustavno sodišče soglasno razveljavilo sodbe vseh treh stopenj nižjih sodišč zaradi kršitve prvega odstavka 28. člena ustave.
       
      Toda preden se je to zgodilo, so morali pritožniki, med njimi tudi predsednik tedaj največje opozicijske stranke, oditi v zapor na prestajanje krivične kazni. Predsednik SDS je moral v zapor tik pred državnozborskimi volitvami leta 2014.

      Ustavno sodišče je v primeru Patria prisluhnilo pritožnikom ter preprečilo nezaslišano blamažo slovenskega pravosodja, ki bi zelo glasno odmevala po Evropi, če bi dotične krivične sodbe priromale do ESČP in bile tam razveljavljene. To bi se zanesljivo zgodilo, če Ustavno sodišče ne bi odločilo, kot je odločilo.

Komentiraj