Je na ZSSS končno zavel nov veter? Lidija Jerkič zveni drugače kot Dušan Semolič

Primož Veselič
4

Od 4. oktobra ima Zveza svobodnih sindikatov Slovenije novo predsednico, Lidijo Jerkič, ki s svojimi nastopi pri zainteresirani javnosti vzbuja precej pozornosti.

Predvsem ker so njeni pogledi pogosto precej drugačni od pogledov dolgoletnega prvega sindikalista Dušana Semoliča, ki je veljal za ideološkega “trdolinijca”.

Zbrali smo nekaj njenih izjav, podatkov in stališč ter na kratko komentirali pomembno spremembo na vrhu največje sindikalne centrale.

Kaj lahko porečemo o sindikatih v Sloveniji?

Sindikati, torej interesna združenja delojemalcev, so del vsakega gospodarstva in družbe, tako socialističnih kot kapitalističnih. Prvič so se pojavili sredi 19. stoletja v zahodni Evropi, ko je postalo jasno, da kot vsaka večja družbena skupina tudi novonastali sloj (industrijskih) delavcev potrebuje svoje zastopnike, ki se bodo v družbi borili za delavske interese in pravice.

Je pa položaj sindikatov po svetu zelo različen – najmanj moči imajo verjetno v severni Ameriki, po Evropi pa se njihov položaj razlikuje – tradicionalno močni so denimo v Franciji in južni Evropi, šibkejši v Veliki Britaniji in Nemčiji itd.

Tranzicijske države vzhodne in srednje Evrope so tako v smislu sindikalnih ureditev poseben primer. Za Slovenijo lahko v primerjavi z ostalimi članicami EU na splošno rečemo, da je članstvo delavstva v sindikatih še razmeroma visoko (čeprav vztrajno pada, sploh med mladimi) ter da so sindikati razmeroma vplivni. Mnenja, ali to svojo formalno in neformalno moč koristijo v pravo smer, pa so seveda različna.

Dejstvo namreč je, da je današnji trg dela bistveno drugačen že od tistega pred 20 ali 30 leti. Način in naravo dela je spremenila predvsem informacijska tehnologija oz. vsesplošna dostopnost do informacij. Zato je (vsaj do neke mere) logično, da se delovni procesi spreminjajo v smer večje fleksibilnosti ter denimo dela od doma.

Sindikati oz. zastopniki delojemalcev se na te procese odzivajo različno; največja centrala ZSSS je dozdaj pod Dušanom Semoličem večinoma ubirala staro, ideološko “pravoverno” pot in to razlagala z “dobrim starim” razrednim bojem ter v vsaki fleksibilizaciji in t. i. prekarizaciji (beseda je že postala sinonim za vsako nestalno zaposlitev, čeprav ne pomeni tega, temveč zaposlitev z nizko socialno varnostjo) videla predvsem “neoliberalno nevarnost”.

Kdo je Lidija Jerkič?

Po kar 26 letih predsedovanja Dušan Semolič letos oktobra ni več kandidiral za predsednika ZSSS, edina kandidatka za to mesto pa je bila Lidija Jerkič, dotedaj 11 let na čelu Sindikata kovinske in elektro industrije (SKEI). Na volitvah je dobila 86 glasov za in le 5 proti, tekom zadnjih let pa se je kandidaturi odpovedal neformalno prvi favorit, sekretar zveze Milan Utroša, ki je med drugim nedavno izjavil tudi, da to ni več sindikalizem, za katerega se je boril.

Jerkičeva, 55-letna diplomirana pravnica, je od 2007 tudi podpredsednica Državnega sveta, kjer se ukvarja denimo s področji delavske in zdravstvene zakonodaje. Že ob svoji izvolitvi je dala kar nekaj izjav, ki so dale slutiti drugačen način vodenja ZSSS ter tudi nekatere drugačne poglede.

Kakšna stališča in pristop si lahko poslej obetamo od ZSSS?

Ob ugodnih gospodarskih gibanjih je Jerkičeva povedala, da je “zdaj čas za višje delavske zahteve, sploh ker delodajalci delavcem ničesar ne bodo dali sami. Poleg tega si posameznik težko sam izbori svoje pravice, v sindikatu pa mnogo lažje, sploh v današnjem ugodnem obdobju pomanjkanja delovne sile.”

Obenem se je jasno zavzela za dialog z drugimi deležniki na trgu dela, torej predvsem z delodajalci in posebej izpostavila Gospodarsko zbornico. V eni prvih izjav je jasno povedala, da ni pristaš ostre retorike, temveč si želi boljšega dialoga, manj nastopanja pred kamero ter več na pogajanjih.

Njen slogan je “nazaj k članom”, torej več pozornosti samemu delavskemu članstvu (to bi posredno lahko razumeli tudi kot kritiko dosedanjega vodstva, ki se je dejansko veliko ukvarjalo samo s sabo ter boji med različnimi sindikalnimi centralami). V tem kontekstu gre razumeti tudi pozdravljanje nedavne združitve ZSSS s konfederacijo Pergam – Lidiji Jerkič se zdi konkurenca med sindikati nesmiselna.

Posebej skuša nagovoriti mlade, ki so na današnjem trgu dela posebna zgodba. Za upadanje članstva mladih Jerkičeva vidi vzrok najprej v spremembah na trgu dela, nato pa tudi “spremembah vzgoje” oz. premajhnega poudarjanja solidarnosti. Poleg tega meni, da lahko mlade zares nagovorijo le mladi.

Zelo pomembno se ji zdi tudi izobraževanje delavcev, sploh vseživljenjsko, kjer se ji zdi posebej pomembna digitalna pismenost. Glede minimalne plače izpostavlja, da tudi njen obstoj ni samoumeven, meni pa, da je največja težava pri najnižjih osnovnih plačah v kolektivnih pogodbah in kolektivnih pogajanjih, sicer pa poudarja, da so bili vedno usmerjeni v dvig minimalne plače.

Glede na vse dosedanje javne nastope nove prve sindikalistke lahko ocenimo, da je ZSSS gotovo dobil predsednika, ki je bolj v stiku z realnostjo in pripravljen na kompromise kot prejšnji. Ali bo ta “realnejši” in spravljivejši pristop vzdržal ter se izkazal za pozitivnega in priljubljenega pri članstvu, pa bo seveda pokazal čas.

4 KOMENTARJI

  1. Hvala Bogu. če bo nova predsednica drugačna kot Semolič. On je bil dober za organizacijo štrajkov in se boril proti kapitalistom – delodajalcem. S tem ko je pomagal uničevati delodajalce, je v resnici spravil delavce dobesedno NA CESTO. Ko so tajkuni ropali banke pa je molčal. Pošteni domači delodajalcev v domovini niso imeli perspektive, tak primer je Pipistrel in še je takih.

    Pameten sindikalist vedno vodi dialog tako z delodajalcem, kot delavcem in poskrbi za zakonodajo, ki bi koristila obema.

  2. Ne, Domovina, nic drugace ne zveni, ker NE SME zveneti drugace. Pisete, da je pravnica, torej naj svojo pamet razdaja na trgu dela! Ne bi ji bilo treba nazirati proracuna in jemati tistemu, ki ga, kao, zastopa.

  3. Moja mama, delavka v predilnici, ki se je zaposlila 1936. leta, je vedno poudarjala, da sovse delavce natančno poznale sindikalne pravice in obveznosti delodajalaca. Morda tudi zaradi uspeha na stavkah tega leta, ko so dosegle 8.urni delavnik in obilo drugih pravic. To je veljalo do 1947. leta. Potem pa se je pravo sindikalno gibanje podrlo. Delavec (-a) je pričela za svoje drobne koristi tožiti delavca (-ko). Najbolj se sindikatov spomnim po zagotovilih, ko je vlada ponovno sprejela to ali ono odločitev ali visoko podražitev na škodo delavcev, da so tri tedne po tem zagotavljali, da se je to zgodilo zadnjikrat. Bla, bla, bla,… Pa tudi po tem, da dr. prava, ki je delal na sindikatih in predaval vse vprek, ki naj bi poznal zakonska doloiila v prid delvstva, dejansko ni poznal zakonodaje. Delavec v Sloveniji potrebuje za takojšnjo uresničitev svojih pravic predvsem delavsko zbornico, katera mu lahko takoj, brez sodišča, uveljavi njegove pravice, za katere ga hoče prikrajšati delodajalec. Nastopi Lidije Jerkič doslej so bili prepričljivi in sprejemljivi.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime