Je možno sprejemati istospolne in hkrati nasprotovati LGBT ideologiji?

foto: posnetek zaslona TV Slovenija
Ne glede na to, kaj si mislite o Igorju Vovku, če ste iskreni, mu boste težko očitali, da ni uspešen na področju, kjer deluje. Pri tem iskreni mislim z malo začetnico, tudi in še posebej za tiste, ki niste del skupnosti Zavoda Iskreni.

Igor Vovk vodi eno večjih nevladnih organizacij v Sloveniji, ki hkrati spada tudi med tiste, ki se večinsko ne preživljajo z denarjem davkoplačevalcev. Je ustanovitelj treh medijskih projektov, portala Iskreni in Domovina ter revije Domovina. Njegovo osrednje poslanstvo pa je na področju priprave na zakon in družinske terapije ter zdravljenja neplodnosti. Gre za področja, ki v današnjem času vsekakor zaslužijo pozornost. Skrhani odnosi v družinah in neplodnost vsekakor spadajo med pogostejše razloge za nezadovoljstvo v današnjem času.

Zvočni posnetek komentarja najdete na dnu prispevka.


Kot tak je vsekakor zanimiv gost za marsikatero televizijo. A ga tam, razen ko gre za boj proti spolnim zlorabam v Cerkvi, skoraj ne videvamo. V nedeljo ga je v oddajo Intervju na nacionalni televiziji povabil dr. Jože Možina in s tem požel nemalo kritik, tudi med nekaterimi svojimi sodelavci.

Intervju je sicer ena redkih oddaj, ki deluje tako, kot javni televiziji nalaga Zakon o RTV. Uravnoteženo prikazuje raznolike posameznike različnih svetovnih in političnih nazorov. Voditelja dr. Jože Možina in Ksenija Horvat, ki izmenično vodita oddajo, tudi sama pripadata nekoliko različnim nazorom, v oddajo pa vabita tako »leve« kot »desne«, tako kristjane kot komuniste in tiste, ki so nekje vmes ali nič od tega.
Intervju je sicer ena redkih oddaj, ki deluje tako, kot javni televiziji nalaga Zakon o RTV. Uravnoteženo prikazuje raznolike posameznike različnih svetovnih in političnih nazorov.

A zanimivo, ko v oddaji nastopajo pomembni politiki nekdanjega totalitarnega sistema, kot sta bila denimo Janez Kocijančič in Janez Stanovnik, to ni sporno. Tudi očitkov politizacije ne slišimo, ko nastopajo politiki kot je Danilo Türk ali Jože P. Damijan. Družbena omrežja, še posebej profili aktivističnih novinarjev tega istega medija pa začnejo pregorevati, če je v oddajo vabljen zgodovinar, ki opozarja, da ni vse tako, kot je prikazovala propaganda prejšnjega sistema, denimo mag. Igor Omerza ali dr. Jože Dežman, ali pa Bog ne daj, kakšen odkrit kristjan, denimo dr. Anton Stres, ali pa Igor Vovk.

Tudi če išče dialog, je nesprejemljivo, da nasprotuje LGBT ideologiji


Čeprav je večino časa govoril o družinskih programih, je Vovk odkrito spregovoril tudi o pritiskih s strani LGBT organizacij in ignoranci medijev do Festivala družin, cenzuri na družbenih omrežjih in problematiki LGBT ideologije. Vovk je jasno izrazil sprejemajoč odnos do istospolno usmerjenih, povedal, da se z nekaterimi prav dobro razume in tudi druži. Jasno pa nasprotuje ideologiji, ki skuša otroke reducirati na blago, ki si ga posamezniki pač zaželijo. Mimogrede, tej ideologiji, ki pogosto deluje celo v njihovo škodo, nasprotuje tudi nezanemarljiv del istospolno usmerjenih.

V intervjuju je spomnil tudi na čas družinskih referendumov, kjer je sodeloval v iniciativi za spoštovanje različnih, ki je noveli ZZZDR nasprotovala, vendar so jo kot preveč medlo in premalo artikulirano kritizirali tudi nekateri zagovorniki družine. Povedal je tudi, da je v iskanju dialoga in premoščanja razlik v tistem času skušal k pogovoru pridobiti tudi znano LGBT aktivistko Barbaro Rajgelj, a je ta tik pred zdajci pogovor zavrnila, češ da bi z njim legitimirala njegovo stališče.

V nedeljo smo tako lahko znova videli, da ko gre za ideologijo LGBT, pri njenih zagovornikih ni nikakršne svobode govora, dialoga, iskanja skupnih rešitev. Celo mnenja tako odprtih posameznikov, kot je Igor Vovk, so nesprejemljiva.

Med kritikami smo lahko prebrali očitke, da je v oddaji nastopil kristjan, da gre za politizacijo javnega servisa, sistemsko homofobijo, nedopustno širjenje sovražnega govora, grobo diskriminatorne izjave ter da je dvom v žensko »pravico« do splava nesprejemljiv.
V nedeljo smo lahko znova videli, da ko gre za ideologijo LGBT, pri njenih zagovornikih ni nikakršne svobode govora, dialoga, iskanja skupnih rešitev. Celo mnenja tako odprtih posameznikov, kot je Igor Vovk, so nesprejemljiva.

Pa tukaj nimam v mislih anonimnih neokusnih komentatorjev, ki po medmrežju zlivajo gnojnico po vseh in vsem. Gre za mnenja cenjenih novinarjev RTV Slovenija, profesorjev državnih univerz, aktivnih predstavnikov nevladnih organizacij in znanih publicistov.

Smisel nacionalne televizije je v tem, da odpira različne teme in poglede, da se o njih lahko pogovarjamo


Po njihovi uradni logiki nasprotovanje ideologiji, ki ustvarja zmešnjavo na področju spola in identitete, ki želi razvrednotiti družino kot temeljno celico družbe in otroke spremeniti v komoditeto, ki si jo par oz. kdorkoli pač lahko zaželi, pomeni enako kot sovražiti in odrekati človekove pravice istospolno usmerjenim ljudem. Sprevržena logika propagande, ki pa več kot uspešno deluje.

Možno je nasprotovati tej ideologiji in spoštovati homoseksualce. Možno je tudi nasprotovati katolicizmu in spoštovati katoliške vernike. Eno je odnos do ljudi, drugo je odnos do ideje, ideologije, religije. Ljudi spoštujemo, ne glede na to, kakšni so in kateremu nazoru ali religiji pripadajo. Ideologije in religije pa prevprašujemo in jih sprejmemo, ali pa zavrnemo, odvisno od tega, kakšne so in kaj zagovarjajo.

Če pa želimo posamezno idejo dobro prevprašati in premisliti o njeni vrednosti, se moramo o njej pogovarjati. Zato ja, prav je, da je na nacionalko kdaj vabljen tudi kakšen gost, ki nasprotuje LGBT ideologiji, ki opozori tudi na dejstvo, da splav ubije vsaj eno človeško bitje in močno rani še vsaj nekaj drugih, ki predstavi kakšno temo tudi s krščanskega vidika.

Smisel nacionalne televizije je, da uravnoteženo in ustrezno prikazuje raznolika stališča v družbi, da lahko o njih razmišljamo in se o njih pogovarjamo. Nacionalna televizija naj ne bi bila »ljudska« televizija, kot si pridevnik »ljudska« predstavljajo vodilni v Severni Koreji, na Kitajskem in nenazadnje tudi miselni dediči vodilnih v nekdanji Federativni ljudski republiki Jugoslaviji.

Oddaja Intervju je tako prej zgled za druge dele informativnega programa, kot pa nekaj, kar spada »v kontejner za nevarne odpadke«. Naj se nad njo aktivistični novinarji in profesorji, od Carlove do Vezjaka, še tako usajajo.



 

Zvočni posnetek komentarja:

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki