Apokaliptičnost sodobnega katolištva ali kaj je heretičnega v Cestnikovi skavtski maši?

Tadeja Kreč
28
Vir foto: Facebook profil p. Branka Cestnika

Kakšno razburjenje zaradi ene skavtske maše!, sem si mislila pred slabim mesecem, ko je skupnost mladih katoličanov Juventutem Slovenija patra Branka Cestnika mimogrede označila za narciska, ko je objavil nekaj fotografij s skavtske maše na Veliki Planini. Polemika pa je bolj zanimiva zato, ker odpira dilemo o tem, koliko mašo, vero in Cerkev prilagoditi, da bo blizu ljudem in koliko mora ostati zvesta redu in načelom, zaradi katerih ohranja svoje bistvo.

Vir foto: FB profil p. Branka Cestnika

Kako sveto je sveto daritev na Veliki Planini obhajal Branko Cestnik, poleg njega verjetno ve le Bog. Vsekakor bo za svoja dejanja odgovarjal sam. A napad na njegovo maševanje je bil širši. Zajel je vsakršno »mladinsko« maševanje. Nikakor ni šlo za bratski opomin, ampak za izražanje hude zaskrbljenosti nad »sodobnim« katolištvom, ki je glede na zaskrbljenost cerkvenih konservativcev že v apokalipsi.

Razsvetljenje

Po branju bloga Juventutem Slovenija ponižno ugotavljam, da morda sodim med katoličane »s katastrofalnim teološkim znanjem«. Verjetno bi mi prav lahko očitali »oddaljitev od nauka Cerkve v številnih točkah« že zato, ker sem v življenju sodarovala množico družinskih, oratorijskih, skavtskih, mladinskih in drugih svetih maš, ki so utegnile biti v nasprotju z »jasnimi navodili Cerkve«, pa še obhajilo sem prejela na dlani, namesto kleče na jezik. Pa sploh nisem vedela, da me je ljuba Cerkev učila »napačnega« prakticiranja svetih obredov. Razsvetljenje dobro dene.

Poglobljen razmislek me vodi do sklepa, da imajo anonimni predstavniki Juventutem Slovenija v marsičem prav. Lahko jim je pritrditi v dejstvu, da je za mašo potrebna določena zbranost, mir in priprava ter da imeti se »fajn« in mašo čutiti nikakor ne sme biti v ospredju njenega obhajanja. Čustvena stanja in osebne preference se razlikujejo od človeka do človeka, nauk Cerkve je pa le eden, četudi se tudi ta spreminja.

Relativizacija z namenom sledenja sodobnim trendom je, tako kažejo izkušnje, lahko tudi velika past za Cerkev.

Prav imajo tudi, ko opozarjajo pred katolištvom, ki ni sposobno prenesti družbenih pritiskov. Relativizacija z namenom sledenja sodobnim trendom je, tako kažejo izkušnje, lahko tudi velika past za Cerkev. In res se tega morda premalo zavedamo, ko vendar posledice (če ostanemo) med mladimi, že lahko gledamo v množicah bivših škofijcev, ki iz vere vzamejo le, kar jim ustreza.

Imamo oratorijske in druge animatorje, ki Cerkev od znotraj vidijo le nekajkrat letno. In imamo tudi bivše skavte, ki se oddaljijo od Cerkve. Pa tudi mnoge, ki niso srečali kakšne institucionalne spodbude. A prav tako se od vere oddaljujejo tudi ti, ki so versko rasli s tradicionalisti.

Blizu ljudem

Res se lahko ukvarjamo s številom prtičkov, izženemo iz cerkve kitaro in druge uradno nepotrjene instrumente, kazanje ob pesmih … A iskreno; maša, po možnosti še v latinščini, je zame daleč od veselega srečanja s Kristusom, podoživljanja velikonočnega veselja, zakramenta življenja, edinosti, trdne medsebojne povezanosti in moči. Ne govorim tja v dan, ker sem v življenju vendar bila na vsaj dvajsetih sv. mašah po tradicionalnem obredu.

Iskreno; maša, po možnosti še v latinščini, je zame daleč od veselega srečanja s Kristusom, podoživljanja velikonočnega veselja, zakramenta življenja, edinosti, trdne medsebojne povezanosti in moči.

Sv. maša je tudi vir in vrhunec vse evangelizacije, ki jo je drugi vatikanski koncil približal ljudem, predvsem je dal poudarek njihovemu dejavnemu sodelovanju. Mora biti nekaj, kar se živi in ne le prestane.  In mora biti tudi blizu mladim v njihovih iskanjih, dvomih, jeziku. Seveda le v delih, kjer je to mogoče. Saj vendar maše ne prilagajamo le mladim, temveč tudi odraslim, starejšim, bolnim itd. Zahteva sodelovanje. Zgrešeno bi bilo reči, da imamo sv. maše le zaradi Boga. Bog je prišel zaradi človeka. Njegov je nauk, njegovi smo ljudje. Bog ne potrebuje čisto zunanjih in praktično praznih dejanj. Nalepka »mladinsko« ne sme biti samo po sebi znamenje za skepso, saj »mladinsko« ni nič bolj ali manj izpostavljeno praznoverju kot »tradicionalno«.

Kdo je brez “greha”?

Bila sem poleg, ko se je Bog dotaknil src mladih med mašami na Uskovnici, Frančiškovih taborih in duhovnih vajah. Četudi so na večih duhovniki pred vetrom ščitili prtičke in so bile maše daleč od pravil, ki jih verjetno nikoli ne bom poznala. Pred kratkim sem bila pri ganski maši in verjetno bi prav enako kot Cestniku lahko očitali tudi Pedru Opeki in afriškim duhovnikom, ki med mašo tudi plešejo. Videla sem, kako je vsa vsebina Stične mladih prežeta z molitvijo in enim samim delom le v smeri, da bi bil v centru Bog, da bi On našel pot do mladih. Tudi med mladinsko mašo.

Če bi sledili logiki javnega obsojanja, bi morali pravila maševanja pod noge metati tudi škofom, ki so vsa ta leta tam sodarovali mašo in celo samega papeža Janeza Pavla II., na katerega se tradicionalisti tako sklicujejo. Gotovo bi bilo kaj očitati mašam, ki jih je obhajal z mladimi v hribih in na prostem. Včasih kar na narobe obrnjenem kanuju (zamislite si, kaj vse se tam lahko zgodi Najsvetejšemu) J

A Bog se ne da. Tudi On je bil namreč deležen očitkov, ko je sedel za mizo farizejev, brez, da bi se – skladno s postavo – umil. Ve, da samo proti sebi razdeljeno kraljestvo ne more obstati (prim. Mr 3,24). On, ki je prišel, da bi odreševal, ne pa obsojal, je prišel na svet, ker hoče biti »Pot, Resnica in Življenje« tudi mladim in po moči, ki deluje v mladih storiti neizmerno več kot prosimo in umevamo.

Ali kot pravi zadnji člen Kanonskega prava; rešitev duš je najvišji zakon, ki ga je potrebno vedno imeti pred očmi.

28 KOMENTARJI

  1. Preveč ohlapnosti vodi v luteranstvo, v njem pa je skrit velik delež Antikrista. Preveč zategnjenosti je bolezen, hojladri druženje pa še večja. Žur-maše niso pot svetnikov, zato previdnost ni odveč. Če je komu svetost kaj mar, seveda.

  2. “med mašo tudi plešejo.”
    😮

    Groza! Kaj ni bil že zadosti tisti plesoči duhovnik indijski jezuit p. dr. Saju George? Ta tip je vendar poln ne vem česa, saj je uročil samega papeža, ki je celo odobril njegovo mašo! No, ta papež je bil iz Poljske pa mu to lahko oprostimo.

    Neverjetno, kaj vse mora doživeti slovenski katoličan! Na koncu bodo še mašno vino ukinili, ker so nekateri duhovniki alkoholiki na abstinenci! Prosim patra Cestnika, naj razmisli, kaj dela. Ukiniti mašno vino, lepo vas pater prosim! Samo tega ne!!!!

  3. Ja, grozna je današnja mladina! Opušča zunanja znamenja ter hoče resnično spoštovanje! Ne spoštuje več kolarja, temveč duhovnost duhovnika! Hoče duhovnika, ki z dejanji oznanja Božjo besedo! Resnično ne vem, kam to pelje!
    😮

  4. Odličen prispevek! čestitam Domovini in avtorici!
    Pa še to: Večina ljudi iz vere vedno vzame tisto, kar jim paše. Tako je bilo in tudi bo. Ne rečem, da je to ravno prav a tako je. Če bi bilo drugače, bi bila tudi EU zgodovina drugačna. Pa ni drugačna. Ne samo Luter, ki je pol Evrope odnesel drugam zaradi duha takrat modernega časa. No, pa imamo danes z evangeličani ekumenska bogoslužja. Tudi pravoslavci niso hoteli “modernosti”, ki je vela iz Rima in so ostali pri starem. S katoličani se niso znali zmeniti kakšen je vrsti red “oče, sin in sveti duh” in smo sedaj razklani.
    Bravo p.Cestnik, le tako naprej! Tisti pa, ki sebe imenujejo tradicionalisti so to zato, ker se jim je čas ustavil tam, kjer so se nekoč nekaj naučili in ne znajo s časom naprej. Cerkve, kjer bi lahko ljudje slišali veselo oznanilo, se pa praznijo.

  5. Zanima me, kako papež misli, da spoved in obhajilo očistita greh?
    1.) Pride spreobrnjen džihadist (Boko Haram) k spovedi in pove, da je ubil 30 ljudi med njimi tudi nekaj žensk in precej otrok. Reče, da mu je žal in Bog mu bo odpustil?
    2.) Član Al Kaide prestopi v RKC in Bog mu bo odpustil vse poklane Jazidske otroke, vse požgane Asirske cerkve, vse zasužnjene neislamske ženske?

    • K sv. Petru, ki ima ključ od nebes, pride en malopridni in goljufivi obrtnik, ki se niti ne spomni, kdaj je bil pri spovedi in kdaj pri obhajilu.
      Sv. Peter: “O, kaj pa ti tukaj?”
      Obrtnik: “Želim v nebesa! Odpri mi vrata!”
      Sv. Peter: “Oh! Za take pa tu ni mesta! Zate že ne!”
      Obrtnik: “Poglej no, kdo to pravi! Tak, ki je trikrat zatajil Jezusa pa čeprav je bil opozorjen!”
      Sv. Petra zaboli glava in se izgovori: “Počakaj malo, zate je pristojen nekdo drug!”
      Teče k sv. Pavlu: “Hej! Na vratih imam nekoga, ki mu ne pridem do kraja. Zamenjaj me, prosim!”
      Sv. Pavel, ko pride do vrat: “Hej! Tebe pa poznam, ogoljufal si tri sto dvaindvajset poštenjakov in dvainsedemdest vdov! Zate tu ni mesta.”
      Obrtnik: “Poglej no, kdo to pravi! Tak, ki ni samo goljufal! Tak, ki je ubijal kristjane kar po tekočem traku!”
      Tudi sv. Pavla zaboli glava in gre k apostolom: “Ma vratih je nekdo, ki mu nismo kos! Pošljimo najboljšega med nami, to je apostola Janeza, da naredi red!”
      Pa je obrtnik tudi na apostolu Janezu nekaj našel, zato mu Janez ni mogel braniti vstopa v nebesa.

      Nauk te zgodbe je preveč protestantski, da bi ga zapisal. Bi me še kamenjali!

      • Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. (Ef 2, 8-9)

    • Ni tako preprosto. Bog odpusti le tistemu, ki se iz vsega srca kesa svojih dejanj in ima trden namen, se spremeniti. Na moreš torej preprosto v spovednico in našteti grehe ter oditi z odpuščanjem.
      Pa še takrat, kadar ti je iskreno žal in prejmeš milost odpuščanja, te čaka pokora za tvoje grehe. Ni ti preprosto odpuščeno in si odrešen. Za vsako misel bo treba nekega dne odgovarjati. Bodite torej brez skrbi, tudi spreobrnjeni džihadist (če je v resnici spreobrnjen) bo delal še težko pokoro za svoje grehe. Spoved ga je odrešila le pekla, nebesa si bo moral še prislužiti. Zato se pravi spreobrnjenci leta pokorijo za grehe iz preteklosti.

  6. >Cerkve, kjer bi lahko ljudje slišali veselo oznanilo, se pa praznijo.

    Mar se praznijo zaradi tradicionalistov? Mar ne bi pod liberalnim papežem Frančiškom ljudje drli v cerkve?
    Dejansko pa obisk maše pada kar ugotavlja tudi Cestnik na svojem blogu.
    Po drugi strani je pa latinski obred vedno bolj popularen na Zahodu in v ZDA. Kardinal Burke ima polno semenišče naproti ostalim. Ljudje hočejo očitno nekaj drugega.

  7. Tradiconalisti so ljudje, ki nimajo niti kančka razumevanja duha časa oz. kako slediti Jezusu v današnjem času. Večkrat se pošalim – nekaj jihpoznam, da ko bo prišel Jezus ga ne bodo videli, ker bodo obrnjeni s hrbtom stran od njega.

    Mislim, da bo ta pojav tradiconalistov kot vsaka moda prinesel naraščanje njihove popularnosti. Čez čas pa bodo spoznali, da so kot starješi ljudje, ki objokujejo stare čase pozabili živeti danes in tu evangelij z soljudmi.

  8. Tako je Ana.
    Zdaj pa še nauk iz zgodovine (ki nikogar nič ne nauči):
    Savanarola ( glej wikipedijo) je bil pobožen in goreč mož. Renesansa je v Firencah dobila svoj zamah. Njemu to ni bilo všeč. Novotarije, brezbožnost itd. je pridigal. Hotel je , da se srednji vek nadaljuje brezkončno, v večnost. Na koncu jim je (ljudem novega časa) šel toliko na živce, da so ga skurili. Če bi se bil rodil 100 let prej, bi bil prav gotovo svetnik.
    Pripis: tako , kot vse analogije, primerjave in podobno, je potrebno razumeti v duhu pripovedi. To velja tudi za zgodbe (kar se je zgodilo).

  9. “Ne govorim tja v dan, ker sem v življenju vendar bila na vsaj dvajsetih sv. mašah po tradicionalnem obredu. Tudi v latinščini.”
    To ne pije vode. Ali gospodična sploh ve o čem piše?

  10. Priporočam ogled nekaj jasnih in kratkih izhodišč kardinala Arinze, kot pripomba na samo eno izpostavljeno stališče v članku.
    https://www.youtube.com/watch?v=9rJFdmmqj_s

    Sicer so pa na temo tridentinskih svetih maš, obhajila na roko in ostalih tem okrog tega zelo jasni dokumenti s strani Cerkve. Avtorici članka priporočam, da si jih pred prihodnjim pisanjem na te teme prebere in je pri zapisu strokovna. Sicer gre za neko osebno mnenje, z velikim pomanjkanjem znanja Cerkvene tradicije iz področja liturgije.

  11. Priporočan branje tistega dela Svetega pisma, ki govori o krstu etiopskega financ ministra, tako nekako bi opisal primerljivi položaj danes in potem primerjajte z današnjim krstom. Da se vidi, kam pljujemo.

  12. Hvala za tale komentar. Čudovito napisano. Če ne bi v mladosti doživel mladinskih maš ob popevkah in s kitaro, pa papeževega srečanja z mladimi v Postojni, najbrž danes ne bi vztrajal, da otroka hodita vsaj k verouku, če že k nedeljski maši ne gremo redno. Tako pač je danes.

  13. Zelo dober članek, vreden razmisleka – bravo Tadeja in Domovina !

    Rabili bi še več patrov “Cestnikov”, ki dobro poskrbijo, da bodo tudi bodoči rodovi poznali krščanstvo. Tradicionalne maše so vedno manj obiskane iz strani mladih. In prav te mlade, ki so sicer dobili vse zakramente v domači cerkvi, je potrebno poiskati tam, kjer jih lahko najdeš. Župnik pri tradicionalni maši v domači cerkvi lahko daje mladim nasvete, toda to poslušajo največkrat le stare mame. Spoštovani p. Cestnik, pa je poskrbel, da je svoje besede živo posredoval mladim, kar je pohvalevredno.

    Jezus je svojim učencem zaukazal naj bodo RIBIČI (naj poiščejo ljudi in jih učijo). In Jezusovi učenci niso čakali doma, ampak so se podali v svet in tam učili množice in tako širili krščansko vero.

    Na Primorskem je bil “velik ribič” pokojni župnik Vinko Kobal. On je bil duhovnik z dušo. Spoznal je, da mladina po končani birmi se oddalji od cerkve, češ dobili smo zakrament, sedaj pa bomo živeli po svoje. In prav tem mladim, je V. Kobal pokazal, da lahko nadaljujejo s krščanstvom tudi na drugi način – v NARAVI. Razumeti moramo mlade, da sedijo v šoli, nato doma pri učenju – potem pa še mirno sedenje v cerkvi. Včasih, ko so bili ljudje utrujeni od fizičnega dela je bilo sedenje v cerkvi BLAGODEJNO. Sedanji čas pa rabi sproščanje v NARAVI. To danes demonstrirajo tudi SKAVTI. To zahteva današnji čas. To je razumel tudi papež Janez Pavel I. in če bi bil še živ, bi takega duhovnika, kot je Cestnik sigurno pohvalil. Taki mladi, ki radi zahajajo k maši NA PROSTEM, bodo, kot bodoči starši sigurno otroke vzgojili v prave kristjane in kot odrasli ljudje obiskovali maše doma v župniji. Če pa k njim ne pristopimo v njihovih mladih letih – jih mogoče za vedno izgubimo.

    To bi morali razumeti tudi verski dostojanstveniki in DUHOVNIKE, ki znajo odpirati nova pota do mladih, pohvaliti.

    Spomnim se mojega starejšega šefa, ki mi je pred več kot tridesetimi leti dejal: “Veš, duhovniki bodo morali pogruntati kako privabiti k maši mladino. Vidim da je v cerkvah teh vedno manj in noter prihajajo večinoma le starejši. Boš videla, da bo čez desetletja v cerkvah poleg petja tudi ploskanje in poskakovanje, ker mladina težko samo pri miru sedi. Če tega ne bo, bodo v cerkvah samo stari ljudje. S tem pa bi vera upadla, ker svet stoji na mladih. Poglej, kako črnci pri mašah skoraj plešejo.” Njegovo govorenje se mi je takrat zdelo utopija. Danes pa, ko gledam mašo patra Opeke, se vedno spomnim besed tega pokojnega moža.

    Cerkev je prav, da zagovarja tradicionalne vrednote. Toda, če je preveč TOGA v svojem poslanstvu bo služila le maloštevilnim vernikom. Jezus pa je rad učil množice. In mladi se v množici SKAVTSKIH maš, kot tudi podobnih maš, kot so na FESTIVALU DRUŽIN, ter STIČNA Mladih, kot tudi Novoletnih srečanj KATOLIŠKE mladine, v svetovnem merilu, dobro počutijo, ker tu najdejo Boga.

    Tudi jaz, ki spadam med starejše zelo podoživim mašo na prostem. Tako je bilo ob obisku papeža v Postojni in Mariboru. Nekaj posebnega je bilo tudi na Rogli, kjer je župnik iz Sloven Gradca imel mašo na Festivalu družin. Pridiga tega župnika na Rogli je bila tako doživeta (v obliki igre), da jo je lahko razumel odrasel človek, kot tudi otrok.
    Pravzaprav, so vse maše na Festivalu družin doživete, ker v naravnem okolju, med množico podobno mislečih začutiš pozitivno energijo.

    S to pozitivno energijo in vero v srcu se vrneš domov in “pomlajen” prideš v domačo cerkev, kjer najdeš BOŽJI mir pri tradicionalni maši. Pametni župniki in verski dostojanstveniki razumejo, da jim maše na prostem ne jemljejo vernikov, ampak le te samo ohranjajo.

  14. Hvala za članek. Končno si upa nekdo spregovoriti o tem, kar mnogi po tihem mislimo. Hvala Bogu, da Bog nekatere nagovarja po tradicionalnem obredu. Mene ne. V Cerkvi imamo “pod isto streho” prostora vsi. Žaliti me zaradi tega?! Ali no to čisto mimo Cerkve in duha liturgije?

  15. Srečal sem že kar nekaj skavtov, za katere so bile edine sprejemljive maše “skavtske” maše, drugega nič, pa četudi bi bile še ne vem, kakšne. Doživel sem tudi, da je ena skavtinja v “noviciatu” zabrusila, da je nisem mogel videti pri nedeljski maši, saj oni vendarle ne hodijo k maši. Nekdo je bil pri (katoliških) skavtih nekje v Evropi udeležen pri “maši”, kjer je duhovnik uporabljal piškote in mleko namesto hostije in vina. Razmere v Afriki niso samo tisto, kar zahodnjaki mislimo, ker zvemo od raznih znanih misijonarjev. Glede tega, da imajo tisti, ki jim je bliže tradicionalni obred, prostor v Cerkvi, pa tudi ne bo ravno držalo. Drugače pa, je slišati vedno samo ene in iste reči, druga plat pa ne pride v javnost. Drži namreč tudi to, da se kar nekaj “navadnih” vernikov, tudi aktualnih in nekdanjih skavtov, ni strinjalo s p. Cestnikom in se ne strinja s “kreativnim” maševanjem duhovnikov.

  16. V naši župniji imamo že več let “rock mašo” za mlade z bobni in kitarami. Takrat nekateri starejši hudomušno povedo, da ne morejo spati pri maši, ker jih glasna glasba takoj zbudi.
    Potem je tu otroški pevski zbor s kitarami. Njihovo petje milo in blago.
    Ob raznih slovesnostih poje odrasli mešani pevski zbor. Za Veliko noč in Božič pa pri maši in procesiji sodeluje še godba na pihala ali pa manjši orkester pihal.
    Nedeljske jutranje maše pa imajo navadno ljudsko petje.
    Ko sem bil pred 35 leti še študent, smo z duhovnikom šli v planine. Maše smo imeli v naravi. Maše so bile zelo doživete. Vsi smo sodelovali pri teh mašah.
    Patra Cestnika podpiram v njegovih naporih pri iskanju novih prijem oblikovanja maše.

  17. Ko sem bila študentka, sem šla vsako poletje na duhovne vaje v Bohinj ali v Log pod Mangartom k patru Mihu Žužku. Ne spomnim se nobene maše, ki bi jo imeli notri – vse so bile zunaj. Na jasi v gozdu, na vrhu gore, ob jezeru. Bila sem nemirna, uporniška in viharna, zato so mi take maše v tistem obdobju neverjetno ustrezale. Božjo bližino sem doživela in čutila povsem ob sebi. V sebi. Maša p. Cestnika ni zame nič novega, nikakršna novotarija – je način, kako sveto evharistijo približati mlademu. Zame so bile te maše edino, kar me je obdržalo v Cerkvi. Zdaj sem starejša in mi ni več težko biti pri tradicionalni maši, še vedno pa z vsem srcem sodelujem tudi pri skavtskih mašah, kadar tja spremljam otroke. Hvala Bogu za duhovnike, ki znajo dihati z mladimi. Hvala Bogu!

  18. http://ad-dominum.blogspot.si/2018/02/skavtska-masa-sveta-nedopustna.html
    Cerkev namreč določa za maševanje vrsto pravil. Zapisana so v Zakoniku cerkvenega prava (ZCP), Splošni ureditvi rimskega misala (RM) in Navodilu o zakramentu odrešenja (RS). Mašnik, ki se vsega tega ne drži, greši. Sveta maša namreč ni zasebna last nikogar, ne mašnika ne občestva. Navodilo o zakramentu odrešenja, ki predstavlja temeljni dokument o načinu maševanja, je bilo izdano leta 2004, v slovenščini pa ga lahko najdemo tudi na spletu: TUKAJ.

    Vsekakor patra Cestnika vabimo, da ga natančno preuči. Ne dvomimo, da mu bo v marsičem odprlo oči. Kot nekakšen aperitiv mu lahko ponudimo nekaj najočitnejših določb, ki jih je s svojim maševanjem kršil. Cerkev tako med drugim določa, da predpisanih svetopisemskih beril ni dovoljeno opuščati po lastni presoji (RS 62). Določa primerno ureditev, da se zavaruje Najsvetejše. Zahteva, da je pri maši križ s podobo križanega in ne dve črvivi palici (RM 122). Zahteva vsaj dve sveči. Določa, da se mora sveta maša opravljati v svetem prostoru. Spregled od tega pa lahko za posamezen primer podeli samo škof (RS 108). Mašnega plašča se ne sme opuščati in biti mora pravilne liturgične barve (RS 123, Can. 929). Cerkev tudi jasno pravi, da je obžalovanja vredno, da božji služabniki mašujejo le s štolo in da je to potrebno odpraviti (RS 123, RS 126).

    Predvsem pa nikjer ne piše, da je vsa ta (in številna ostala) pravila dovoljeno opuščati ob t. i. skavtski maši. Skavtski duhovniki teh pravil očitno pač ne poznajo. Tako se ne pozanimajo, kje bodo maševali, ko gredo na izlet. Poleg tega spregledajo, da imajo župniki jurisdikcijo na svojem ozemlju in da ne morejo kar tako maševati, kjer se jim zdi. Taki duhovniki se nalašč ne najavijo župniku, nalašč ne prosijo za ključ kapele, ki je za mašno daritev namenjena. Skavtski duhovniki so pač odločeni, da »morajo« ne glede na vse maševati na prostem. Cilj je namreč imeti »skavtsko« mašo. Atributi skavtske maše so sicer nenapisani, a skavtski duhovniki jih dobro poznajo. Zajemajo kup razvad in zlorab. Bolj kot so razmere za maševanje neprimerne, bolje je. Nemogoče razmere namreč omogočajo kršenje cele vrste bogoslužnih pravil. Nič ne de, da je mašnik čez nekaj ur že pri naslednji cerkvi ali celo doma. Važno je, da obhaja »sproščeno« bahaško skavtsko mašo, sproščenost sestoji predvsem iz tega, da si duhovnik po svoje prilagodi sveto mašo razmeram, v katerih se je brez resne potrebe odločil maševati (RS 78).

    Poleg tega tak način maševanja omogoča fotografiranje. Nastanejo lahko zelo lepe fotografije, ki jih je nato mogoče ob ploskanju in vsesplošnem odobravanju občinstva objaviti na Facebooku ali Twitterju. Sproščenega skavtskega duha je namreč potrebno ovekovečiti. Vse to pa je znak tega, kar SSKJ definira kot narcisoidnost, v tem primeru gre za občudovanje svoje skavtske superiornosti, ki se ne ustavlja pred nečim tako banalnim kot so jasne cerkvene določbe. Že omenjeno Navodilo je to formo mentis zelo jasno opredelilo in obsodilo: »Kdor pa nasprotno želi ugoditi lastnim nagnjenjem, kar velja tudi za duhovnika, krni bistveno edinost rimskega obreda, ki ga je treba skrbno varovati.« (RS 11)

  19. Robi, zelo pohvale vredno vaše poznavanje pravil maševanja. Ob tem branju sem se spomnila na zgodbo o CESTNINARJU in FARIZEJU. Kateri je bil Bogu bližji ? Jaz mislim, da CESTNINAR. V gornjem članku pa dam pohvalo CESTNIKU, ki so mu na prvem mestu mladi, katerim podari “roko približevanja Bogu” in smatra mašna pravila pa svoje.

    Hrvatje pravijo: “Bolje i šta, nego ništa !” Tudi sama mislim, da je boljša maša na prostem, kot nič. Tako tudi množica mladih v naravi, ni ostala brez maše. Ko bo takih maš veliko, se bodo tudi klasične cerkve pričele polniti.

  20. Takšne polemike so dobre, da se izkristalizirajo različni pogledi na cerkev, da se jih zavedamo in da se pogovarjamo o njih in da se učimo strpnosti. Pri vsej zadevi pogrešam odkritost/transparentnost. Na eni strani je p. Cestnik, na drugi pa je blogist Juventutem Slovenija, ki je kdo? Zakaj se ne predstavi z imenom in priimkom, je to mnenje skupine ali posameznika v tej skupini? Pod-zavihek spletne strani je tudi Bonton. Osnovni Bonton je, da se predstaviš, preden z nekom spregovoriš.
    Pri pregledu spletne strani ti postane jasno, da se združenje zavzema za restavracijo nekaterih praks, ki niso več v splošni uporabi (način sprejetja obhajila, itd.). Lepo je, da so zadeve podkrepljene z razlago, kako in zakaj. Kot kristjan, ki me je prejema obhajila naučil gospod župnik l. 1974 ob pripravi na 1. sveto obhajilo po novih smernicah, ki jih je sprejel II. vatikanski koncil, se ne počutim odgovornega ali imam slabo vest glede načina prejema obhajila. Če bo cerkev rekla, da je sprejemljiv samo en način, bom to spoštoval in se prilagodil. Torej gospodje: ZMENTE SE ŽE ENKRAT, nas vernikov pa ne obremenjujte s tem. Če pa se je cerkev že enkrat dogovorila, spoštujte najprej sami te dogovore in jih ne postavljajte nenehno pod vprašaj? Kje je tu poslušnost, ki jo zahtevate, kje doslednost? Verjamem, da je v cerkvi dovolj modrosti in da je nad koncilom vel sveti duh, ko so sprejemali spremembe.
    Morda pa se za pretirano skrbjo za p. Cestnika iz pravovernih krogov v resnici skriva stara svetopisemska zgodba o Kajnu in Abelu?
    Tomaž Mohar, Grosuplje

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime