Apokaliptičnost sodobnega katolištva ali kaj je heretičnega v Cestnikovi skavtski maši?

Tadeja Zabret

Vir foto: Facebook profil p. Branka Cestnika
POSLUŠAJ ČLANEK
Kakšno razburjenje zaradi ene skavtske maše!, sem si mislila pred slabim mesecem, ko je skupnost mladih katoličanov Juventutem Slovenija patra Branka Cestnika mimogrede označila za narciska, ko je objavil nekaj fotografij s skavtske maše na Veliki Planini. Polemika pa je bolj zanimiva zato, ker odpira dilemo o tem, koliko mašo, vero in Cerkev prilagoditi, da bo blizu ljudem in koliko mora ostati zvesta redu in načelom, zaradi katerih ohranja svoje bistvo.

Vir foto: FB profil p. Branka Cestnika


Kako sveto je sveto daritev na Veliki Planini obhajal Branko Cestnik, poleg njega verjetno ve le Bog. Vsekakor bo za svoja dejanja odgovarjal sam. A napad na njegovo maševanje je bil širši. Zajel je vsakršno »mladinsko« maševanje. Nikakor ni šlo za bratski opomin, ampak za izražanje hude zaskrbljenosti nad »sodobnim« katolištvom, ki je glede na zaskrbljenost cerkvenih konservativcev že v apokalipsi.

Razsvetljenje


Po branju bloga Juventutem Slovenija ponižno ugotavljam, da morda sodim med katoličane »s katastrofalnim teološkim znanjem«. Verjetno bi mi prav lahko očitali »oddaljitev od nauka Cerkve v številnih točkah« že zato, ker sem v življenju sodarovala množico družinskih, oratorijskih, skavtskih, mladinskih in drugih svetih maš, ki so utegnile biti v nasprotju z »jasnimi navodili Cerkve«, pa še obhajilo sem prejela na dlani, namesto kleče na jezik. Pa sploh nisem vedela, da me je ljuba Cerkev učila »napačnega« prakticiranja svetih obredov. Razsvetljenje dobro dene.

Poglobljen razmislek me vodi do sklepa, da imajo anonimni predstavniki Juventutem Slovenija v marsičem prav. Lahko jim je pritrditi v dejstvu, da je za mašo potrebna določena zbranost, mir in priprava ter da imeti se »fajn« in mašo čutiti nikakor ne sme biti v ospredju njenega obhajanja. Čustvena stanja in osebne preference se razlikujejo od človeka do človeka, nauk Cerkve je pa le eden, četudi se tudi ta spreminja.
Relativizacija z namenom sledenja sodobnim trendom je, tako kažejo izkušnje, lahko tudi velika past za Cerkev.

Prav imajo tudi, ko opozarjajo pred katolištvom, ki ni sposobno prenesti družbenih pritiskov. Relativizacija z namenom sledenja sodobnim trendom je, tako kažejo izkušnje, lahko tudi velika past za Cerkev. In res se tega morda premalo zavedamo, ko vendar posledice (če ostanemo) med mladimi, že lahko gledamo v množicah bivših škofijcev, ki iz vere vzamejo le, kar jim ustreza.

Imamo oratorijske in druge animatorje, ki Cerkev od znotraj vidijo le nekajkrat letno. In imamo tudi bivše skavte, ki se oddaljijo od Cerkve. Pa tudi mnoge, ki niso srečali kakšne institucionalne spodbude. A prav tako se od vere oddaljujejo tudi ti, ki so versko rasli s tradicionalisti.

Blizu ljudem


Res se lahko ukvarjamo s številom prtičkov, izženemo iz cerkve kitaro in druge uradno nepotrjene instrumente, kazanje ob pesmih … A iskreno; maša, po možnosti še v latinščini, je zame daleč od veselega srečanja s Kristusom, podoživljanja velikonočnega veselja, zakramenta življenja, edinosti, trdne medsebojne povezanosti in moči. Ne govorim tja v dan, ker sem v življenju vendar bila na vsaj dvajsetih sv. mašah po tradicionalnem obredu.
Iskreno; maša, po možnosti še v latinščini, je zame daleč od veselega srečanja s Kristusom, podoživljanja velikonočnega veselja, zakramenta življenja, edinosti, trdne medsebojne povezanosti in moči.

Sv. maša je tudi vir in vrhunec vse evangelizacije, ki jo je drugi vatikanski koncil približal ljudem, predvsem je dal poudarek njihovemu dejavnemu sodelovanju. Mora biti nekaj, kar se živi in ne le prestane.  In mora biti tudi blizu mladim v njihovih iskanjih, dvomih, jeziku. Seveda le v delih, kjer je to mogoče. Saj vendar maše ne prilagajamo le mladim, temveč tudi odraslim, starejšim, bolnim itd. Zahteva sodelovanje. Zgrešeno bi bilo reči, da imamo sv. maše le zaradi Boga. Bog je prišel zaradi človeka. Njegov je nauk, njegovi smo ljudje. Bog ne potrebuje čisto zunanjih in praktično praznih dejanj. Nalepka »mladinsko« ne sme biti samo po sebi znamenje za skepso, saj »mladinsko« ni nič bolj ali manj izpostavljeno praznoverju kot »tradicionalno«.

Kdo je brez "greha"?


Bila sem poleg, ko se je Bog dotaknil src mladih med mašami na Uskovnici, Frančiškovih taborih in duhovnih vajah. Četudi so na večih duhovniki pred vetrom ščitili prtičke in so bile maše daleč od pravil, ki jih verjetno nikoli ne bom poznala. Pred kratkim sem bila pri ganski maši in verjetno bi prav enako kot Cestniku lahko očitali tudi Pedru Opeki in afriškim duhovnikom, ki med mašo tudi plešejo. Videla sem, kako je vsa vsebina Stične mladih prežeta z molitvijo in enim samim delom le v smeri, da bi bil v centru Bog, da bi On našel pot do mladih. Tudi med mladinsko mašo.

Če bi sledili logiki javnega obsojanja, bi morali pravila maševanja pod noge metati tudi škofom, ki so vsa ta leta tam sodarovali mašo in celo samega papeža Janeza Pavla II., na katerega se tradicionalisti tako sklicujejo. Gotovo bi bilo kaj očitati mašam, ki jih je obhajal z mladimi v hribih in na prostem. Včasih kar na narobe obrnjenem kanuju (zamislite si, kaj vse se tam lahko zgodi Najsvetejšemu) J

A Bog se ne da. Tudi On je bil namreč deležen očitkov, ko je sedel za mizo farizejev, brez, da bi se - skladno s postavo - umil. Ve, da samo proti sebi razdeljeno kraljestvo ne more obstati (prim. Mr 3,24). On, ki je prišel, da bi odreševal, ne pa obsojal, je prišel na svet, ker hoče biti »Pot, Resnica in Življenje« tudi mladim in po moči, ki deluje v mladih storiti neizmerno več kot prosimo in umevamo.

Ali kot pravi zadnji člen Kanonskega prava; rešitev duš je najvišji zakon, ki ga je potrebno vedno imeti pred očmi.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30