Je Katalonija slovenskim vladajočim politikom le španska vas?

Eva Gregorc
12

Po odzivih političnega vrha zagotovo. Pahor je raje božal konjičke, Cerar pa ogledoval aviončke. In medtem, ko sta se posvečala druženju z volivci, sta skrbno pazila, da se nista dotaknila »drugorazredne« teme – referenduma o neodvisnosti Katalonije.

Situacija na Iberskem polotoku je pozneje eskalirala do te mere, da sta se bila predsednika primorana oglasiti in do katalonskega referenduma zavzeti stališče.. In kakšno je bilo to? Medlo.

Pahor in Cerar sta bila v času slovenske osamosvojitve še mulca, a sta bila oba v središču dogajanja. Pahor kot član skupščine, Cerar kot pisec nove ustave. Očitno premlada, da bi se zavedala, kako pomembna stvar se dogaja. Če bi se tega zavedala, bi brez obotavljanja podprla katalonske težnje po odcepitvi, obsodila policijsko nasilje Špancev in pozvala (predvsem) evropsko in mednarodno javnost, naj podpre Katalonce pri uresničevanju pravice naroda do samoodločbe.

Na njihovem mestu smo bili pred sedemindvajsetimi leti mi, zato ni čudno, da so nas imeli Katalonci za zgled in pričakovali našo podporo, dobili pa niso nič.

Španija je močna in velika, slovenski politiki pa diplomatsko šibki in zato raje tiho gledajo kakšne krivice se dogajajo katalonskemu narodu.

Katalonci, z vami smo! (ali pač ne?)

Pahor je ves čas ponavljal, da kot predsednik ne more zavzeti konkretnega stališča, saj bi vsaka takšna njegova izjava lahko pomenila poseganje v notranjo politiko druge države članice EU. Pa ravno kot predsednik Republike Slovenije, ki je s svojo osamosvojitvijo utirala pot vsem evropskim narodom, ki so želeli lastno državo, bi mogel in moral zavzeti jasno stališče: Katalonci, z vami smo!

Cerar je Katalonce “podprl” s tvitom in jim povedal, da je zaskrbljen ter da spodbuja reševanje spora po mirni, demokratični in pravni poti. Megla tako gosta, da bi jo lahko rezali z nožem. Škoda, da je strokovnjak za ustavno pravo in da je na pravni fakulteti predaval teorijo države.

Oglasil se je tudi Milan Brglez, ki je Katalonce podprl, španskega veleposlanika pa povabil na pogovor. Nihče se ni obregni ob to, da to ni njegova vloga, saj veleposlanike na pogovor vabi zunanje ministrstvo. Je pa izkoristi tišino in s tem nabral nekaj političnih točk. Kako pa se je odzval zunanji minister? Sploh imamo zunanjega ministra ali je Mladika prazna?

Slovensko mlačnost bi mogoče še razumela, če bi šlo za referendum, ki bi potekal mirno. Ko pa gre za volitve in je ranjenih več kot 800 ljudi, za mlačnost ni opravičila. Španija je močna in velika, slovenski politiki pa diplomatsko šibki in zato raje tiho gledajo kakšne krivice se dogajajo katalonskemu narodu. Narod, ki si je v devetdesetih priboril samostojnosti, si ne zasluži takih voditeljev.

A nekaj upanja le ostaja. Če se že politični vrh ni znal pravilno odzvati, so se odzvali ljudje na socialnih omrežjih ter s svojimi objavami podpirali Katalonce.

Našo čast so reševali tudi nekateri ugledni politiki. Med njimi gotovo Dimitrij Rupel, ki je bil s strani katalonske vlade imenovan za vodjo zunanjih opazovalcev volitev. Na isti strani sta se po čudnem naključju znašla tudi Kučan in Janša. Oba sta Katalonce podprla, Kučanovo podporo pa je na spletu delil Julian Assange.

Katalonci so lahko razočarani nad nami, nad predstavniki naše države, ki niso sposobni odgovoriti na preprosto vprašanje. Naj jih potolažim, niso edini. Tudi državljani smo razočarani. Sama sreča, da hitro pozabimo in jim podelimo nov mandat.

12 KOMENTARJI

  1. Izgnati Veleposlanika Španije! Kaj se to pravi. Mene osebno je povsem razočarala naša takoimenovana desnica. Fuj! Hinavci. Lepo je napisala M. Sunčič. Ideologija je močnejša od vsake pravice.

  2. “Nihče se ni obregni ob to, da to ni njegova vloga, saj veleposlanike na pogovor vabi zunanje ministrstvo.” To trdite glede na kaj? Prav tako je Karl Erjavec svojo izjavo podal včeraj. Prosim, da če želite biti jemani kot resen medij kjer lahko pridobivamo ažurne in kredibilne informacije vsebino člankov temu primerno prilagodite, oziroma označite, da gre za mnenjski članek ali kolumno.

    • Po uradnem državnem protokolu s tujimi veleposlaništvi komunicira in jih na pogovore kliče ministrstvo za zunanje zadeve.

      Sicer pa gre za mnenjski članek.

  3. Po uradnem državnem protokolu? Kateri dokument ste s tem mislili? Najbljižje temu imenu bi bil Sklep o določitvi protokolarnih pravil, ki pa ureja predvsem protokolarna pravila in dogodke.
    Glede na to, da v Zakonu o zunanjih zadevah ni predvideno, kdo lahko komunicira s tujimi veleposlaništvi lahko pogledamo še najbol partikularno pravo za ta primer: Dunajsko konvencijo o diplomatskih odnosih (Slovenija in Španija sta ratificirali navedeno konvencijo). Ta v nobenem členu ne omejuje predstavljanja države pošiljateljice v državi sprejemnici, kot bi bilo aplikativno v tem primeru. Lahko pa veleposlanik vabilo seveda zavrne. K temu bi rad dodal še, da glede na Poslovnik državnega zbora predsednik državnega zbora “skrbi za sodelovanje s predstavniškimi organi drugih držav, z mednarodnimi parlamentarnimi institucijami ter z mednarodnimi organi in organizacijami”.
    Ponavljam vprašanje. Po katerem državnem protokolu s tujimi velepolaništvi komunicira zgolj ministrstvo za zunanje zadeve?

    • Takšna je ustaljena diplomatska praksa v odnosih med državami. Podajte en primer iz preteklosti, ko je predsednik DZ v podobnem kontekstu na pogovor klical veleposlanika katerekoli države.

      • Prosim, da odgovorite na moje prej zastavljeno vprašanje. In to, da lahko na zadeve vabijo zgolj ministrstva za zunanje zadeve vsekakor ni praksa med državami. Predsedniki državnih zborov, senatov, parlamentov ipd. pogosto vabijo na dogodke, pogovore, ipd. Leta 2007 sem recimo bil na dogodku na Mojstrani, kjer je takratni predsednik državnega zbora g. Cukijati povabil veleposlanika Avstrije g. Inzka. Tudi g. Brglez je tekom mandata pogosto vabil veleposlanike na pogovore, težko pa govorimo, da smo imeli v zgodovini naše države podoben kontekst, kjer bi država, ki je članica EU izvajala nasilje ob poskusu izvajanja pravice do samoodločbe. Ne trdim, da ima predsednik državnega zbora prioriteto pred ministrstvom za zunanje zadeve, vendar v nobenem primeru pa težko trdite, da to ni (tudi) vloga predsednika državnega zbora.

    • Urban, ne razumem, kaj želiš tu dokazat. V neki normalno urejeni državi se ve, kako so porazdeljene pristojnosti, sploh pri komuniciranju s tujimi predstavništvi glede delikatnih zadev.
      Glede pravilnikov, zakonov, konvencij in tega kar navajaš, verjetno notri tudi ne piše, da veleposlanika na pogovor o tem, kaj se v njegovi državi dogaja, ne kliče recimo župan nekega mesta ali predsednik vaške skupnosti, pa se ve, da to ni ne njuna pristojnost, ne njuna dolžnost.

      Vse drugo kot to, da je Brglez izkoristil trenutek, da se še malo zgradi, je tu spuščanje megle. Če je javnost o tem morala biti obveščena v nedeljo zvečer, zakaj včeraj in danes ne beremo tudi kakšen je bil učinek tega pogovora, kaj sta se dogovorila?

      • Vsekakor bi bilo bolj primerno, da bi na tak pogovor povabil v prvi vrsti predsednik države ali pa celo državni sekretar na MZZ. Predsednik državnega zbora je sicer drugi po prioritetni listi funkcij RS in namestnik predsednika države. Želel sem samo opozoriti, da ni nič neobičajnega in sporočiti ekipi Domovine, da si želim bolj eksatnega poročanja, ki so ga v preteklosti že izkazovali. V Sloveniji si res ne želim še enega polovičarskega medija.

  4. Mene ta Brglezova poteza spominja, ko so mediji pred zadnjimi volitvami na veliko pisali, kako je Alenka Bratušek pisala pismo papežu Frančišku, češ da se slovenska cerkev vtika v državne zadeve (sem že pozabila za kaj točno je šlo, ampak niti ni pomembno).
    To je bilo aktualno takrat in nikoli več, nikoli se ni več pisalo ali izvedelo kaj se je zgodilo s tem pismom – ga je papež dobil, prebral, odgovoril, če je bila uradna diplomatska pošta?!?

    Ampak glej, Alenka Bratušek je nenavadno poskočila v javnmem mnenju in prišla celo v parlament 🙂

    Nekaj takega je sedaj z asistenco medijev (na nekem nižjem nivoju) naredil Brglez.

  5. Mislim, da so imeli Angleži prav, da so Škotom dovolili referendum, ker če bi Mariano Slobodan Rajoy Milošević ne bil takšen debil Kataloncem ne bi padlo na kraj pameti, da bi šli po svoje. Toda on je nor, ker če ne bi bil nor, bi jim pustil imeti referendum in če bi imeli referendum in ne bi Mariano Slobodan Rajoy Milošević imel tako odločne kampanije ZA odcepitev Katalonije bi bil rezultat precej drugačen kot je. Tako pa EPP in komisija delata semi sebi veliko sramoto. In kje so zdaj Baski? Bodo pustili Katalonce kar same? Hrvati, čeprav imajo veliko napak (kradejo zemjo) nas niso pustili samih v zosu.

  6. Dvojna merila: Žena ves čas sprašuje, kdaj se bodo Slovenci opogumuli in naredili primerjavo med pokrajino Kosovo in Metohija in Katalonijo. Prva se je kar osamosvojila in vse ji gre na roko. Zaradi Clintona in ameriške, pa tudi slovenske podpore. Denar je bil in je še vedno odločilen pri tem! Pod Slovenci seveda mislim slovenska radijska, TV in tiskana občila. Srbijo in Slobodana pustite pri miru, ker imamo doma, v Sloveniji nešteto njegovih klonov, na levi in desni. Boste kdaj govorili o množičnem izginotju Srbov na Kosovu, katerim so izropali organe in jih prodajali v osmansko-arabski, morda celo ameriški svet?

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime