Je imetje greh samo po sebi?

Vir foto: Facebook stran festivala EMA
POSLUŠAJ ČLANEK
Kot potrošniki razmišljamo v okvirih kupovanja več, boljšega in novega. Če imamo na razpolago sredstva, si lahko privoščimo nakupe, ki vodijo v stanje zadovoljstva, celo kratkotrajne sreče.

Naše nakupovalne navade lahko prikrijejo naše pomanjkljivosti ali dvome v lastno samozavest in javno podobo: sem fizično privlačen? Se ljudje po meni zgledujejo in me spoštujejo? Me ljudje dojemajo kot močnega in samozavestnega?

Na materialne stvari v življenju se naslanjamo, kot da je to vse, kar je vrednega ohraniti. Bo Bog obsodil ljudi, ki imajo denar in hrano? Bodo ljudje, ki se smejijo in tisti, o katerih govorimo lepo, prav tako obsojeni?

Nasprotno namreč slišimo o blagoslovu vseh, ki so revni, ki nimajo hrane, tistih, ki žalujejo in so zaničevani v Jezusovem imenu. Zastavlja se vprašanje: kje in v koga polagamo naše zaupanje?

Prerok Jeremija verjame, da vsak, kdor zaupa v človeška bitja, torej vsak, ki zaupa v meso (v moč človeka, ne božanskega), in kdor svoje srce obrne stran od Boga, poškoduje svojo dušo. Znotraj tega je zanikanje prevlade Boga, ki ga nadomešča misel, da je človek kreator neomejenih dobrin, za ljudi brezplodno in ne daje rezultatov.
Šele takrat, ko sprejmemo koncept darovanja in pomoči drugim, se začenja naše upanje po večnem življenju.

Pravo vprašanje je, kaj postavljamo na prvo mesto


Smo torej prisiljeni verjeti, da kdorkoli ima nekaj več denarja, ne stopi v Božje kraljestvo? In da kdor se smeji, zabava, ne stopi v Božje kraljestvo? Najbrž nam tega ni treba verjeti. Naš Gospod svari predvsem pred postavljanjem naših materialnih dobrin pred Boga samega.

Bog je vseveden in vsemogočen, kot hkrati tudi naš najbolj ljubeči Stvarnik in Oče. Zato je prav, da vanj položimo vse svoje upe. Nobena druga oseba ali stvar si ne zasluži zaupanja, kot ga namenjamo Bogu. Pavel citira pismo Korintčanom: "Če v Kristusa verujemo samo za to življenje, smo najbolj usmiljenja vredni od vseh." in "Bog ni naše sredstvo za doseganje tistega, kar želimo, ne moremo reči: kristjani hrepenimo po Kristusu in Kristus bo zagotovil."

V nasprotovanju tovrstnim starim vzorcem prizadevanj za več, namesto zadovoljstva z malim, apostol Luka opozarja, da ekscesno uživanje zemeljskih dobrin pripelje le do začasnega občutka veselja, ki se na koncu prelevi v občutek praznine in življenja brez smisla. Skušnjava za vse nas je, da vzamemo kar želimo in pri tem pozabljamo na druge. Ampak to notranje občutje je v nasprotju z evangelijem. V sebi imamo nagnjenost k samoohranjanju in ne k samožrtvovanju. Prav pogosto tako radodarnost revnih sramoti bogate. Spomnite se zgodbe o ubogi vdovi z dvema novčičema.

Šele takrat, ko sprejmemo koncept darovanja in pomoči drugim, se začenja naše upanje po večnem življenju. To je upanje, da se lahko postimo zato, da imajo drugi hrano. To je vera, da lahko jočemo, ko vidimo bedo naših bratov in sester, in posledično, po možnosti takoj, najdemo sočutje in milost, da jim pomagamo.

Verjeti moramo v Boga, ne v njegovo stvaritev, da nas vodi v svoje kraljestvo in obdrži na svoji poti.

Nedeljski duhovni nagovor je prevod s spletne strani Benediktinskega samostana Kristusa v puščavi, Nova Mehika, ZDA. 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30