Je imetje greh samo po sebi?
POSLUŠAJ ČLANEK
Kot potrošniki razmišljamo v okvirih kupovanja več, boljšega in novega. Če imamo na razpolago sredstva, si lahko privoščimo nakupe, ki vodijo v stanje zadovoljstva, celo kratkotrajne sreče.
Naše nakupovalne navade lahko prikrijejo naše pomanjkljivosti ali dvome v lastno samozavest in javno podobo: sem fizično privlačen? Se ljudje po meni zgledujejo in me spoštujejo? Me ljudje dojemajo kot močnega in samozavestnega?
Na materialne stvari v življenju se naslanjamo, kot da je to vse, kar je vrednega ohraniti. Bo Bog obsodil ljudi, ki imajo denar in hrano? Bodo ljudje, ki se smejijo in tisti, o katerih govorimo lepo, prav tako obsojeni?
Nasprotno namreč slišimo o blagoslovu vseh, ki so revni, ki nimajo hrane, tistih, ki žalujejo in so zaničevani v Jezusovem imenu. Zastavlja se vprašanje: kje in v koga polagamo naše zaupanje?
Prerok Jeremija verjame, da vsak, kdor zaupa v človeška bitja, torej vsak, ki zaupa v meso (v moč človeka, ne božanskega), in kdor svoje srce obrne stran od Boga, poškoduje svojo dušo. Znotraj tega je zanikanje prevlade Boga, ki ga nadomešča misel, da je človek kreator neomejenih dobrin, za ljudi brezplodno in ne daje rezultatov.
Smo torej prisiljeni verjeti, da kdorkoli ima nekaj več denarja, ne stopi v Božje kraljestvo? In da kdor se smeji, zabava, ne stopi v Božje kraljestvo? Najbrž nam tega ni treba verjeti. Naš Gospod svari predvsem pred postavljanjem naših materialnih dobrin pred Boga samega.
Bog je vseveden in vsemogočen, kot hkrati tudi naš najbolj ljubeči Stvarnik in Oče. Zato je prav, da vanj položimo vse svoje upe. Nobena druga oseba ali stvar si ne zasluži zaupanja, kot ga namenjamo Bogu. Pavel citira pismo Korintčanom: "Če v Kristusa verujemo samo za to življenje, smo najbolj usmiljenja vredni od vseh." in "Bog ni naše sredstvo za doseganje tistega, kar želimo, ne moremo reči: kristjani hrepenimo po Kristusu in Kristus bo zagotovil."
V nasprotovanju tovrstnim starim vzorcem prizadevanj za več, namesto zadovoljstva z malim, apostol Luka opozarja, da ekscesno uživanje zemeljskih dobrin pripelje le do začasnega občutka veselja, ki se na koncu prelevi v občutek praznine in življenja brez smisla. Skušnjava za vse nas je, da vzamemo kar želimo in pri tem pozabljamo na druge. Ampak to notranje občutje je v nasprotju z evangelijem. V sebi imamo nagnjenost k samoohranjanju in ne k samožrtvovanju. Prav pogosto tako radodarnost revnih sramoti bogate. Spomnite se zgodbe o ubogi vdovi z dvema novčičema.
Šele takrat, ko sprejmemo koncept darovanja in pomoči drugim, se začenja naše upanje po večnem življenju. To je upanje, da se lahko postimo zato, da imajo drugi hrano. To je vera, da lahko jočemo, ko vidimo bedo naših bratov in sester, in posledično, po možnosti takoj, najdemo sočutje in milost, da jim pomagamo.
Verjeti moramo v Boga, ne v njegovo stvaritev, da nas vodi v svoje kraljestvo in obdrži na svoji poti.
Naše nakupovalne navade lahko prikrijejo naše pomanjkljivosti ali dvome v lastno samozavest in javno podobo: sem fizično privlačen? Se ljudje po meni zgledujejo in me spoštujejo? Me ljudje dojemajo kot močnega in samozavestnega?
Na materialne stvari v življenju se naslanjamo, kot da je to vse, kar je vrednega ohraniti. Bo Bog obsodil ljudi, ki imajo denar in hrano? Bodo ljudje, ki se smejijo in tisti, o katerih govorimo lepo, prav tako obsojeni?
Nasprotno namreč slišimo o blagoslovu vseh, ki so revni, ki nimajo hrane, tistih, ki žalujejo in so zaničevani v Jezusovem imenu. Zastavlja se vprašanje: kje in v koga polagamo naše zaupanje?
Prerok Jeremija verjame, da vsak, kdor zaupa v človeška bitja, torej vsak, ki zaupa v meso (v moč človeka, ne božanskega), in kdor svoje srce obrne stran od Boga, poškoduje svojo dušo. Znotraj tega je zanikanje prevlade Boga, ki ga nadomešča misel, da je človek kreator neomejenih dobrin, za ljudi brezplodno in ne daje rezultatov.
Šele takrat, ko sprejmemo koncept darovanja in pomoči drugim, se začenja naše upanje po večnem življenju.
Pravo vprašanje je, kaj postavljamo na prvo mesto
Smo torej prisiljeni verjeti, da kdorkoli ima nekaj več denarja, ne stopi v Božje kraljestvo? In da kdor se smeji, zabava, ne stopi v Božje kraljestvo? Najbrž nam tega ni treba verjeti. Naš Gospod svari predvsem pred postavljanjem naših materialnih dobrin pred Boga samega.
Bog je vseveden in vsemogočen, kot hkrati tudi naš najbolj ljubeči Stvarnik in Oče. Zato je prav, da vanj položimo vse svoje upe. Nobena druga oseba ali stvar si ne zasluži zaupanja, kot ga namenjamo Bogu. Pavel citira pismo Korintčanom: "Če v Kristusa verujemo samo za to življenje, smo najbolj usmiljenja vredni od vseh." in "Bog ni naše sredstvo za doseganje tistega, kar želimo, ne moremo reči: kristjani hrepenimo po Kristusu in Kristus bo zagotovil."
V nasprotovanju tovrstnim starim vzorcem prizadevanj za več, namesto zadovoljstva z malim, apostol Luka opozarja, da ekscesno uživanje zemeljskih dobrin pripelje le do začasnega občutka veselja, ki se na koncu prelevi v občutek praznine in življenja brez smisla. Skušnjava za vse nas je, da vzamemo kar želimo in pri tem pozabljamo na druge. Ampak to notranje občutje je v nasprotju z evangelijem. V sebi imamo nagnjenost k samoohranjanju in ne k samožrtvovanju. Prav pogosto tako radodarnost revnih sramoti bogate. Spomnite se zgodbe o ubogi vdovi z dvema novčičema.
Šele takrat, ko sprejmemo koncept darovanja in pomoči drugim, se začenja naše upanje po večnem življenju. To je upanje, da se lahko postimo zato, da imajo drugi hrano. To je vera, da lahko jočemo, ko vidimo bedo naših bratov in sester, in posledično, po možnosti takoj, najdemo sočutje in milost, da jim pomagamo.
Verjeti moramo v Boga, ne v njegovo stvaritev, da nas vodi v svoje kraljestvo in obdrži na svoji poti.
Nedeljski duhovni nagovor je prevod s spletne strani Benediktinskega samostana Kristusa v puščavi, Nova Mehika, ZDA.
Zadnje objave
Vlada spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
V Chicagu spor glede nezakonitih priseljencev
18. 4. 2024 ob 15:31
Škandalozno: Vlada namenja visoke nagrade provladnim medijem
18. 4. 2024 ob 12:36
Volitve na Hrvaškem – zmaga tradicionalnih vrednot
18. 4. 2024 ob 8:42
V Velenju vzklikali: »Lopovi! Lopovi!«
18. 4. 2024 ob 6:00
Bo moral občudovalec Hitlerja Urban Purgar znova v zapor?
17. 4. 2024 ob 17:46
Kako pripravljeni smo na katastrofe? Verjetno manj, kot verjamemo
17. 4. 2024 ob 16:15
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Festival norosti
13. 4. 2024 ob 6:00
Odmev tedna: Bitka praznikov
5. 4. 2024 ob 19:55
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
3 komentarjev
AlojzZ
Je imetje greh samo po sebi?
Najprej odgovor: "NE!" Potem pa pojasnitev: Zlo oziroma greh je vezano na človeka. Ko je človek poskusil jabolko spoznanja, kaj je dobro in kaj je zlo, govorimo o grehu.
Sicer pa še celo ČLOVEKOVE PRAVICE IN TEMELJNE SVOBOŠČINE, kot so sprejete v Sloveniji, govorijo:
33. člen
(pravica do zasebne lastnine in dedovanja)
Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja.
Drugo pa je, ko zasebna lastnina postane malik. To je pa čisto nekaj drugega! Takrat pa velja:
In spet vam povem: Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« (Mt 19,24)
Kraševka
dzi......
Vem, da si postavljen na ta portal, da blatiš Cerkev. Vedi, da Cerkvi darujemo (TI VEM, DA NISI MED NJIMI) verniki. V njeni dolgi 2000 letni zgodovini so ji nekateri tudi darovali s testamentom po smrti. To je njihova volja.
Kdor je prišel do posesti s poštenim delom ali pa z dediščino, je vsega SPOŠTOVANJA VREDEN. Pomembno je le, da z imetjem pravilno upravlja v prid sebe, svojih in drugih ljudi. (Bog je dal talente vsakemu, kako z njimi upravlja je pa njegova volja)
VELIK GREH pa je, če kdo obogati s sleparijo. In tem so včasih podobni nekateri (ne plačujejo delavcev, podizvajalcev, dobaviteljev....) novodobni bogataši.
IgorP
Kraševka Vse kar si napisala, je temeljni odmik od Kristusovega nauka, ki pridiga o skromnosti in ponižnosti vernikov in cerkve!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.