Je danes še sprejemljivo druge posvariti pred grehom?

»Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvari na štiri oči.« Kdo izmed nas si upa posvariti bližnjega? Bodisi zato, ker se zavedamo lastne nepopolnosti, bodisi zato, ker se že vnaprej bojimo očitka, da je treba prej, preden posvarimo bližnjega, pomesti pred svojim pragom.

V kulturi, v kateri ljudje ne priznamo nad seboj nobene moralne avtoritete, ampak smo sami sebi merilo etičnega ravnanja, je zasebnost nedotakljiva. Vsak se briga zase, do življenja drugih smo ravnodušni, kritično se odzovemo le, če sodimo, da nam kdo krati pravice. Nihče nima statusa preroka, kajti Bog ni del javnosti, zato se nihče ne more sklicevati, da je nosilec božje avtoritete. Božjega naročila Ezekijelu, »tebe, sin človekov, sem postavil za stražarja Izraelovi hiši, /…/ posvari jih v mojem imenu,« danes ni mogoče umestiti v sodobno družbeno realnost.

Posvariti ali ne?

Ali to pomeni, da naročila današnje Božje besede, naj brata, ki greši, posvarimo na štiri oči, ni mogoče uresničiti in ga zato tudi ni treba? Če brat greši proti nam, če kaj stori v našo škodo, se seveda odzovemo, najprej z ostrim pogledom, nato s povzdignjenim glasom in nazadnje z grožnjo. Umaknemo pa se, če brat greši v svojo lastno škodo, na primer tako, da s svojim ravnanjem zapravlja svoj ugled, zdravje, družinski denar ipd.

Drugi hočejo in zahtevajo, da jih pustimi pri miru in obratno. Javnost daje legitimnost za poseg v življenje drugih le prek policije in socialne službe, če gre za očitno zanemarjenje in  nasilje nad otroki, ženskami in ostarelimi. Vse drugo, kar je Jezus še imel v mislih, v kulturo odnosov sodobnih družb ne spada več.

 Javnost daje legitimnost za poseg v življenje drugih le prek policije in socialne službe, če gre za očitno zanemarjenje in  nasilje nad otroki, ženskami in ostarelimi.

Kontekst

Jezusovo zahtevo, »če tvoj brat greši, pojdi in ga posvari,« je treba postaviti v kontekst, ki ga sooblikujeta dve resničnosti. Na eni strani imamo nauk, kakršnega je podal Jezus v času triletnega javnega delovanja, na drugi strani pa imamo nauk in krščansko prakso, ki sta se razvila pozneje in nastajata še sedaj kot sad delovanja Svetega Duha.

Jezus, denimo, ni postavil sedem sv. zakramentov v obliki, kot jih poznamo danes, pač pa je za vse te zakramente dal osnovo s svojim odrešenjskim delom. Zakramentalna praksa pa se je razvijala skozi stoletja, kajti isti Sveti Duh, ki je ob stvarjenju sveta vel nad vodami, je na binkošti ustvaril občestvo Cerkve in isti Sveti Duh vodi Cerkev tudi danes.

Cerkev ni statična resničnost, temveč dinamična; vedno ista, vendar spreminjajoča. Njen nespremenljivi temelj je velikonočna skrivnost; spreminja pa se način, kako kristjani skozi različna zgodovinska obdobja in v različnih kulturah prihajamo do izvira milosti.

Dolžnost, da brata, ki greši, posvarimo, torej ostaja. Ta Jezusova zahteva se skozi čas ne spreminja, zelo pa se spreminja način, kako to zahtevo  uresničujemo. Načina, kot rečeno, Jezus ni predpisal, pač pa se je po delovanju Svetega Duha razvilo bogato izročilo različnih oblik svarjenja.

Cerkev ni statična resničnost, temveč dinamična; vedno ista, vendar spreminjajoča.

Neobičajen puščavnik

Danes se bomo zadržali pri sv. Janezu Klimaku, ki je bil okoli leta 580 opat samostana na Sinajski gori. Njegovo drugo ime je Lestvičnik. To ime je dobil po svojem asketskem delu, razdeljenem na trideset stopenj ali stopnic. Življenje sv. Janeza Klimaka ni univerzalni vzorec, ki bi ga lahko vsi posnemali. O njem ne bomo govorili, ker bi ga hoteli postaviti vsem za zgled, kako naj bi živeli. Njegovo univerzalno sporočilo nista puščavniško življenje in askeza, v tem ga skoraj gotovo ne bomo posnemali, temveč njegovo spoznanje, kako je razumel svoj temeljni problem in kako se ga je lotil.

Glede na nadarjenost je bilo nenavadno, da je takšen človek, kot je bil sv. Janez Lestvičnik, postal puščavnik. Njegov življenjepisec pravi, da je imel dar za ritmičnost in umetnost, hkrati pa je bil znanstveno izobražen. Vse to bi lahko s pridom uporabil in si zagotovil državniško službo. Toda njegov cilj ni bilo lagodno življenje, pač pa je hotel iz sebe narediti nekaj več.

Večina ljudi prav v izobrazbi vidi priložnost, da iz sebe naredijo nekaj več in se dvignejo iz povprečja. Nasprotno pa je sv. Janez Klimak prav v svoji, za tiste čase vrhunski izobrazbi in izbirčnosti, torej nekakšni razvajenosti, videl največjo oviro, da bi polno zaživel. Zato se je trudil, da je med nevedneži, kakršnih je bilo med puščavniki največ, živel brez knjig in brez vsakršne tolažbe. In enako kot je stremel zgolj za tem, da bi iz ljubezni do božanske norosti pogasil ogenj svojega genija, piše njegov življenjepisec, se je tudi popolnoma zavestno podrejal povsem neizobraženemu gvardjanu, voditelju samostana.

Izhodiščno spoznanje sv. Janeza Klimaka je bilo, da njegova duša ni zdrava, da potrebuje terapijo. Tako kot vsak izmed nas se je tudi sv. Janez Klimak zavedal prepada med svojimi mislimi in čustvi in tem, kako se kaže navzven. Zaradi greha, ki je v nas, naša notranja in zunanja stan nikoli nista identični; eno hočemo, drugo delamo, pravi sv. Pavel v sedmem poglavju pisma Rimljanom, eno so naše misli, nekaj drugega pa je, kako te misli predstavimo drugim, eno smo v svoji notranji biti, tisto, kar pokažemo navzven, pa je nekaj drugega.

In večji kot je prepad med notranjim in zunanjim, večja je naša negotovost, bolj smo prestrašeni, kdaj se bo naša prava podoba razkrila, kako nam bo to škodovalo, kaj bo, če bodo drugi odkrili naše čudne namene, našo igro, naša skrita razmišljanja in sanjarjenja. Tesnobna je misel na možnost, da se bo naša namišljena veličina nepričakovano, ob spodrsljaju, ki ga ne bomo mogli nadzirati, razblinila, in se bo pokazalo, da smo nihče.

Sv. Janez Klimak se je zavedal, da tega zastrašujočega prepada med očem skrito dušo in tem, kako ga vidijo drugi, ne more premagati ne z izobrazbo ne z umetnostjo ne s kakršnim koli udejstvovanjem.

Na osnovi iskrenega opazovanja svojih misli in čustev in tega, kar je izražal navzven, je prišel do nekakšne zbirke zakonov, ki tvorijo njegovo znamenito duhovno delo Duhovne plošče ali »rajsko lestev«. Odkril je psiho-duhovne zakonitosti, ki človeku pomagajo, da njegove iskrene misli niso oziroma so čim manj v nasprotju s sublimnimi mislimi, se pravi z vzvišenimi in plemenitimi idejami.

Zdravje duše

S presenečenjem ugotavljamo, da je Filon Aleksandrijski (20 pr. Kr. – 45 po Kr.) judovski filozof in zgodovinar, ki si je prizadeval za povezovanja judovske eksegeze stare zaveze in grškega stoicizma, že v 1. stol. govoril o t. i. »terapevtai«, torej terapevtih in o ciljih, ki so jih imeli.

Prva terapevtska smer se je imenovala eksorcistična. Pri njej  je šlo za zdravniško veščino, ki dušo osvobaja bolezni, kakršne povzročajo strasti. Kadar se človek prepusti svojim strastem, ga namreč te pripeljejo v zasvojenost in razdvojenost. Druga terapevtska smer, o kateri je govoril Filon, je bila teološko-filozofska. Tisti, ki so se vključevali v to terapevtsko smer, so se učili na osnovi svetih spisov, torej na izkušnjah svetih mož in žena in na osnovi opazovanja narave. Oboje jim je pomagalo, da so častili Boga kot najvišjo resničnost in v tem češčenju presegli svojo notranjo razdvojenost. Filon poroča, da so bili terapevti obeh smeri v Egiptu zelo razširjeni, še zlasti v Aleksandriji.

Askeza, ki jo je učil Lestvičnik, je bila namenjena doseganju čim večje iskrenosti, čistim mislim, ali kot pravi šesti blagor: »Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali« (Mt 5,8). Gledanje Boga ni samo sebi namen, ampak nam pomaga, da v čustveni in miselni osredotočenosti na Boga strahovi in čustveni impulzi nimajo več tolikšne razdiralne moči. To pa je pravzaprav isto kot duševno zdravje ali zdravje duše.

Zdravje duše ni sredstvo za kaj drugega, temveč je cilj. Kajti bolj ko je duša zdrava, manj kot je razbita na množico strasti in želja, bolj se približuje svoji rajski naravi, odrešenemu stanju. »Zdravje je odmetavanje ovir in bremen duše. Presežnik zdravja pa je nesmrtnost,« pravi Janez Klimak. In nadaljuje, da je skladno z nebeško terapijo Eva prva žena, ki je podoba vseh nas, bolna zaradi raja, ki ga je izgubila.

Njegovi zakoni hočejo biti recepti za ponovno doseganje duhovnega otroštva, biti hočejo vrelec mladosti. Njegov raj je vrt, skozi katerega tečejo štiri reke: svoboda, milost, mir in nedolžnost. Vsa skrita trpljenja nastanejo, ko človek zaide s poti, ki ga vodijo do štirih rek. Kajti sleherno obolenje duha in duše, najsi izvira iz obupa, nezaupanja ali blodnje, ni nič drugega kot »navada pregrešnosti«. Egoistično telo je nekakšna razjeda duše, jaz pa demonsko slepilo, uči Lestvičnik.

Bizantinsko krščanstvo

O vsem tem lahko beremo v knjigi Bizantinsko krščanstvo, ki jo je izdalo KUD Logos, 2016. Popolno presenečenje za bralca knjige je, da je njen avtor Hugo Ball (1886–1927), ki ga na splošno povezujemo z umetnostjo oziroma njeno avantgardno smerjo, dadaizmom, z izjemno inventivnim kulturnim dogajanjem na začetku 20. stol., ne pa z religijo ali Cerkvijo.

Hugo Ball, osebni prijatelj pisatelja Hermana Hesseja, je 14. 7. 1916 razglasil manifest novega gibanja z imenom Dada. Namen manifesta je »znebiti se vsega, kar je podobno novinarstvu, črvom, vsemu prikupnemu in pravilnemu, s plašnicami omejenemu, moralističnemu, evropeiziranemu in šibkemu. Ta cilj je mogoče doseči s tem, da preprosto rečeš: 'Dada'.« Ta, na videz rušilni manifest, ki so ga mnogi imeli za skrajni izraz nevere, je bil v resnici klic k izvirni čistosti, poziv na pot k rekam odrešenja.

Za konec se vrnimo k Jezusovemu naročilu. Če brata, ki kaj pogreši, zgolj opominjamo, moraliziramo, ker mu z opomini govorimo, kaj je prav in kaj ni. Toda ta pot ne vodi daleč.

Šele v terapiji, kakršno je prakticiral Lestvičnik, pridemo do zdravljenja duše. Kdor se odloči za zdravljenje duše, bo zaradi dobrine, ki je zdrava duša, sprejemal tudi opomine. Ne bo jih doživljal kot napad nase, kot kritiko, ki ji bo želel ubežati, ampak kot milostno nit, s katero ga Gospod priteguje k sebi.