Je Bog za hece? Duhovno sporočilo šal
POSLUŠAJ ČLANEK
Čas kislih kumaric je že skoraj tukaj. Počasi bodo potihnile novice iz vladnih in sodnih dvoran. Končno je čas, da se lotimo bolj pomembnih stvari. Recimo takih, ki nam razvedrijo duha, razsvetlijo pamet, omečijo voljo… kar nas povežejo z nami samimi, z našo realnostjo in z našim Stvarnikom.
Recimo, humorju. Pa začnimo:
Neki župnik je bil strasten ljubitelj golfa. Prišla je nedelja, ki je bila po dolgem času sončna, brez oblačka, brez sapice vetra… Kot nalašč za igranje golfa.
Župnik ukaže kaplanu, naj ima mašo namesto njega, saj ima on nepredvidene nujne opravke. Nato na skrivaj odnese palice za golf v avto in se odpelje tri ure daleč, kjer ga prav gotovo ne bo nihče prepoznal.
Iz nebes to vidi angel in gre opozorit Gospoda:
»Si videl, Gospod, kaj je storil tvoj služabnik?«
»Sem.«
»Ga boš kaznoval?«
»Seveda!«
Tam spodaj pa župnik na spektakularen način že drugič zadane luknjo v prvem poskusu!
Angel gre ponovno do Gospoda in ga vpraša: »Gospod, rekel si, da ga boš kaznoval, zdaj pa se zdi, da ga blagoslavljaš…« Gospod odvrne angelu: »Tako se sicer zdi na prvi pogled, ampak ali si pomislil, da je kazen v tem, da ne bo mogel nikomur in nikoli pripovedovati o tem neverjetnem uspehu!«
Ta šala odlično in pronicljivo izraža to, kar je pred tisočletji povedal že prerok Izaija. In sicer: da Božje misli niso naše misli in da Božja pota niso naša pota (Iz 55,8-9). Da ima Bog svoj načrt, ki ga mi ne poznamo v polnosti in niti ni potrebno, da bi ga poznali. Da se nam morda pogosto zdi, da dela Bog vse narobe, da bi moral ravnati in ukrepati drugače, a nam On preprosto odgovarja, da vsega ne moremo razumeti in da mu naj zaupamo. On edini pozna misli, razloge in namene srca. To zaupanje je že pot svetosti in je tudi prava osvežitev za naše življenje.
Nehamo se vznemirjati zaradi malenkosti, tako glede drugih kot glede sebe, zadihamo s polnimi pljuči in sprostimo napete mišice, saj je vendar veliki šef tisti, ki ima vse pod nadzorom in da nikoli ni niti bilo mišljeno, da bi morali imeti mi. Tako glede tistega naduteža, ki mu vse tako zlahka uspeva, kot glede mojih nadvse velikih in upravičenih skrbi … Bog je vse videl, Bog je vzel vse na znanje.
Situacije v zemeljskem življenju so pogosto take, da ni prav nič smešno, ko čakamo na Božji odgovor. Toda ravno zaupanje Bogu, da bo storil kot je prav ob pravem času, je to, kar ločuje resnično vero od zgolj površinske.
Naslednja šala je mogoče malo bolj mastna kot bi bilo se spodobilo, a ima vseeno v sebi duhovno noto…
Neko precej revno župnišče, nekoč obišče škof. Župnik mu vse razkaže, pri tem pa škof opazi, da župnik in kuharica zaradi prostorske stiske spita skupaj na eni postelji. Ko povpraša župnika o tem, mu le ta odgovori: »Brez skrbi, saj imava vmes desko«!
»Ja, kaj pa če pride skušnjava?« vpraša škof.
»Ja, potem pa dava desko stran.« odgovori župnik.
Seveda lahko rečemo, da je zgornja šala posmehljiv napad na čistost in celibat… morda res, a je to zgolj prva plast. Ker nismo površneži, poglejmo še malo globlje.
Zgornja šala nas poleg humornosti človeške preproščine in samoumevnosti človeških nagonov, opominja na to, da so tudi duhovniki (in kuharice) samo ljudje. Čeprav bi jih mnogi med nami radi videli kot svetnike, ločene od realnosti vsakdana, proste skušnjav in problemov običajnega moškega in telesnosti … tovrstno idealiziranje je v preteklosti Cerkev večkrat obsodila kot heretično (eseni, manihejstvo, katari…). Stvari v Božjih očeh pač niso črno bele in fascinacija s spolnostjo je bila in je v krščanskih krogih pogosto močno pretirana in gre prej na roko Satanu kot resnični čistosti srca.
Spomnimo se, da je nečistovanje na seznamu sedmih grehov v povsem isti vrsti kot so pohlep, požrešnost, napuh, lenoba, jeza in zavist. Vprašajmo svoje srce, če se nam tudi drugi grehi zdijo tako obsojanja vredni … Za nekatere se nam celo zdi, da skoraj spadajo k »višjim« položajem, nekateri k iznajdljivemu človeku, drugi k izbranemu okusu ….
Tako minimaliziranje kot maksimaliziranje grehov je napačno. Sicer pa tudi celibat, ki prihaja iz zagrenjenega srca, ki ga zato, ker se je že davno skrilo pred življenjem, ne zadene nobena skušnjava več, ni kaj dosti vreden in je le lupina, ki skriva suho in ne sočno jedro. Če mu manjka ranljivosti in človeškosti, postane prej zrno, ki je ostalo samo in ne znamenje božje odbranosti in čistosti.
Sicer pa, roko na srce, v današnjih časih, ko beremo in poslušamo o sprevrženih grehih zoper otroška telesa nekaterih, se zdi župnik, ki je skušnjavi na ljubo (in sebi ter verjetno tudi kuharici), vzel desko vstran in se sporazumno približal odrasli ženski, precej normalen moški, ki je sicer prekršil celibat in se bo mogoče moral kaj zmeniti s svojim Bogom (in verjetno tudi s škofom), ni pa raztrgal na koščke življenja nekoga drugega zaradi svoje naslade in očitno je tudi dovolj iskren, da je svoj spodrsljaj priznal, in ni obtožil kuharice, da laže, ga hoče oblatiti in potegniti od njega odškodnino…
No, da ne zaidemo predaleč, se posvetimo naslednji šali:
Žensko srednjih let je zadela kap in prepeljali so jo v bolnišnico.
Medtem, ko so jo operirali, je doživela obsmrtno izkušnjo. Na koncu
temnega tunela je zagledala luč in Boga. Vprašala ga je, ali je res
konec z njo. Bog jo je potolažil:
"Ne, še vedno imaš pred seboj 42 let, 2 meseca in 8 dni življenja."
Po okrevanju se je odločila, da še malo ostane v bolnišnici in gre na
face-lifting, liposukcijo, zmanjšanje nosu, povečanje prsi ... še lasesi je pobarvala.
Po zadnji operaciji je zapustila bolnišnico, a ko je prečkala cesto, jo je zbil drveč rešilni avto. Šla je na oni svet, in ko je tam srečala Boga, je protestirala:
"Mislim, da si rekel, da imam še najmanj 40 let življenja pred sabo?!"
Bog ji je odvrnil: "Joj, oprosti, nisem te prepoznal ......."
Pa naj še kdo reče, da se Bog ne heca… Morda pa nam zgornja šala zgolj sporoča versko resnico, da smo podoba Boga in da je naša naloga, da v nas zasije ta podoba in ne idealizirana podoba cenene potrošniške družbe.
Zato ni prav nobene potrebe, da se delam pred Bogom (in tudi pred drugimi) lepšega, boljšega, pravičnejšega… On ve vse, za vsak moj greh, za vsako mojo slabost… bolj me pozna kot kdorkoli, bolj kot poznam samega sebe. In hej, on je vrgel vse moje grehe za svoj hrbet. (Iz 38,17) Popolnoma me sprejema s krivim nosom, ploskimi podplati, okorno držo… tudi če ne ustrezam merilom zunanje lepote, sem podoba Boga in odsevam njegovo podobo.
Morda bi bilo bolje, da Njega vprašam, kakšnega si me je zamislil in sledim tej podobi ter zasijem kot resnično jaz, kot podoba Njega, ki je Lepota sama. Ne pa da sprejemam zunanje cenene lepotne ideale, ki res ne premorejo prav veliko izvirnosti in raznolikosti.
Potem me bo Bog, ob koncu časa, ne samo spoznal, ampak objel in stisnil kot najboljšega prijatelja, kot ljubljenega sina, ljubljeno hčer…
Tone in Tončka plešeta.
»Tako te imam rad, da bi vse storil zate,« pravi on.
»Za začetek mi stopi z noge,« mu odgovori ona.
V vseh zgornjih šala je nastopal ali Bog ali njegovi služabniki na zemlji. No, zadnja pa je bolj »posvetna«. A ne brez duhovnega sporočila. Sporoča nam, da je treba začeti je pri osnovi. Morda nam bo naša pot svetosti kdaj prinesla izredne dogodke, nas pripravila na velike žrtve in dejanja zaradi Božjega kraljestva, toda vsekakor bo treba začeti pri osnovnem. Recimo redni molitvi in prizanesljivosti do tečne sosede.
Morda se nam v verskem zanosu zdi, da smo pripravljeni na najmanj levitacijo, stigme in eksorcizme, toda zelo verjetno Bog v prvi vrsti od nas želi, da delamo male (in neugledne) stvari z veliko ljubeznijo, kot bi rekla Mala Terezija.
Nasmejmo se, na počitnicah ali v službi. Cerkev in krščanstvo nikoli ni bilo mišljeno kot carinska postaja (kot pravi papež v AL), čeprav je mnogim nadvse všeč vloga carinika, ampak prej kot bolnišnica, kjer najdejo pomoč in zavetišče bolni in grešni (se pravi vsi mi) in ker je smeh pol zdravja, bi bilo precej neumno zavračati tako učinkovito zdravilo.
Recimo, humorju. Pa začnimo:
Neki župnik je bil strasten ljubitelj golfa. Prišla je nedelja, ki je bila po dolgem času sončna, brez oblačka, brez sapice vetra… Kot nalašč za igranje golfa.
Župnik ukaže kaplanu, naj ima mašo namesto njega, saj ima on nepredvidene nujne opravke. Nato na skrivaj odnese palice za golf v avto in se odpelje tri ure daleč, kjer ga prav gotovo ne bo nihče prepoznal.
Iz nebes to vidi angel in gre opozorit Gospoda:
»Si videl, Gospod, kaj je storil tvoj služabnik?«
»Sem.«
»Ga boš kaznoval?«
»Seveda!«
Tam spodaj pa župnik na spektakularen način že drugič zadane luknjo v prvem poskusu!
Angel gre ponovno do Gospoda in ga vpraša: »Gospod, rekel si, da ga boš kaznoval, zdaj pa se zdi, da ga blagoslavljaš…« Gospod odvrne angelu: »Tako se sicer zdi na prvi pogled, ampak ali si pomislil, da je kazen v tem, da ne bo mogel nikomur in nikoli pripovedovati o tem neverjetnem uspehu!«
Ta šala odlično in pronicljivo izraža to, kar je pred tisočletji povedal že prerok Izaija. In sicer: da Božje misli niso naše misli in da Božja pota niso naša pota (Iz 55,8-9). Da ima Bog svoj načrt, ki ga mi ne poznamo v polnosti in niti ni potrebno, da bi ga poznali. Da se nam morda pogosto zdi, da dela Bog vse narobe, da bi moral ravnati in ukrepati drugače, a nam On preprosto odgovarja, da vsega ne moremo razumeti in da mu naj zaupamo. On edini pozna misli, razloge in namene srca. To zaupanje je že pot svetosti in je tudi prava osvežitev za naše življenje.
Nehamo se vznemirjati zaradi malenkosti, tako glede drugih kot glede sebe, zadihamo s polnimi pljuči in sprostimo napete mišice, saj je vendar veliki šef tisti, ki ima vse pod nadzorom in da nikoli ni niti bilo mišljeno, da bi morali imeti mi. Tako glede tistega naduteža, ki mu vse tako zlahka uspeva, kot glede mojih nadvse velikih in upravičenih skrbi … Bog je vse videl, Bog je vzel vse na znanje.
Situacije v zemeljskem življenju so pogosto take, da ni prav nič smešno, ko čakamo na Božji odgovor. Toda ravno zaupanje Bogu, da bo storil kot je prav ob pravem času, je to, kar ločuje resnično vero od zgolj površinske.
Obvaruj nas skušnjave ...
Naslednja šala je mogoče malo bolj mastna kot bi bilo se spodobilo, a ima vseeno v sebi duhovno noto…
Neko precej revno župnišče, nekoč obišče škof. Župnik mu vse razkaže, pri tem pa škof opazi, da župnik in kuharica zaradi prostorske stiske spita skupaj na eni postelji. Ko povpraša župnika o tem, mu le ta odgovori: »Brez skrbi, saj imava vmes desko«!
»Ja, kaj pa če pride skušnjava?« vpraša škof.
»Ja, potem pa dava desko stran.« odgovori župnik.
Seveda lahko rečemo, da je zgornja šala posmehljiv napad na čistost in celibat… morda res, a je to zgolj prva plast. Ker nismo površneži, poglejmo še malo globlje.
Zgornja šala nas poleg humornosti človeške preproščine in samoumevnosti človeških nagonov, opominja na to, da so tudi duhovniki (in kuharice) samo ljudje. Čeprav bi jih mnogi med nami radi videli kot svetnike, ločene od realnosti vsakdana, proste skušnjav in problemov običajnega moškega in telesnosti … tovrstno idealiziranje je v preteklosti Cerkev večkrat obsodila kot heretično (eseni, manihejstvo, katari…). Stvari v Božjih očeh pač niso črno bele in fascinacija s spolnostjo je bila in je v krščanskih krogih pogosto močno pretirana in gre prej na roko Satanu kot resnični čistosti srca.
Spomnimo se, da je nečistovanje na seznamu sedmih grehov v povsem isti vrsti kot so pohlep, požrešnost, napuh, lenoba, jeza in zavist. Vprašajmo svoje srce, če se nam tudi drugi grehi zdijo tako obsojanja vredni … Za nekatere se nam celo zdi, da skoraj spadajo k »višjim« položajem, nekateri k iznajdljivemu človeku, drugi k izbranemu okusu ….
Tako minimaliziranje kot maksimaliziranje grehov je napačno. Sicer pa tudi celibat, ki prihaja iz zagrenjenega srca, ki ga zato, ker se je že davno skrilo pred življenjem, ne zadene nobena skušnjava več, ni kaj dosti vreden in je le lupina, ki skriva suho in ne sočno jedro. Če mu manjka ranljivosti in človeškosti, postane prej zrno, ki je ostalo samo in ne znamenje božje odbranosti in čistosti.
Sicer pa, roko na srce, v današnjih časih, ko beremo in poslušamo o sprevrženih grehih zoper otroška telesa nekaterih, se zdi župnik, ki je skušnjavi na ljubo (in sebi ter verjetno tudi kuharici), vzel desko vstran in se sporazumno približal odrasli ženski, precej normalen moški, ki je sicer prekršil celibat in se bo mogoče moral kaj zmeniti s svojim Bogom (in verjetno tudi s škofom), ni pa raztrgal na koščke življenja nekoga drugega zaradi svoje naslade in očitno je tudi dovolj iskren, da je svoj spodrsljaj priznal, in ni obtožil kuharice, da laže, ga hoče oblatiti in potegniti od njega odškodnino…
Kdo že si?
No, da ne zaidemo predaleč, se posvetimo naslednji šali:
Žensko srednjih let je zadela kap in prepeljali so jo v bolnišnico.
Medtem, ko so jo operirali, je doživela obsmrtno izkušnjo. Na koncu
temnega tunela je zagledala luč in Boga. Vprašala ga je, ali je res
konec z njo. Bog jo je potolažil:
"Ne, še vedno imaš pred seboj 42 let, 2 meseca in 8 dni življenja."
Po okrevanju se je odločila, da še malo ostane v bolnišnici in gre na
face-lifting, liposukcijo, zmanjšanje nosu, povečanje prsi ... še lasesi je pobarvala.
Po zadnji operaciji je zapustila bolnišnico, a ko je prečkala cesto, jo je zbil drveč rešilni avto. Šla je na oni svet, in ko je tam srečala Boga, je protestirala:
"Mislim, da si rekel, da imam še najmanj 40 let življenja pred sabo?!"
Bog ji je odvrnil: "Joj, oprosti, nisem te prepoznal ......."
Pa naj še kdo reče, da se Bog ne heca… Morda pa nam zgornja šala zgolj sporoča versko resnico, da smo podoba Boga in da je naša naloga, da v nas zasije ta podoba in ne idealizirana podoba cenene potrošniške družbe.
Zato ni prav nobene potrebe, da se delam pred Bogom (in tudi pred drugimi) lepšega, boljšega, pravičnejšega… On ve vse, za vsak moj greh, za vsako mojo slabost… bolj me pozna kot kdorkoli, bolj kot poznam samega sebe. In hej, on je vrgel vse moje grehe za svoj hrbet. (Iz 38,17) Popolnoma me sprejema s krivim nosom, ploskimi podplati, okorno držo… tudi če ne ustrezam merilom zunanje lepote, sem podoba Boga in odsevam njegovo podobo.
Morda bi bilo bolje, da Njega vprašam, kakšnega si me je zamislil in sledim tej podobi ter zasijem kot resnično jaz, kot podoba Njega, ki je Lepota sama. Ne pa da sprejemam zunanje cenene lepotne ideale, ki res ne premorejo prav veliko izvirnosti in raznolikosti.
Potem me bo Bog, ob koncu časa, ne samo spoznal, ampak objel in stisnil kot najboljšega prijatelja, kot ljubljenega sina, ljubljeno hčer…
Majhen korak za človeka ...
Tone in Tončka plešeta.
»Tako te imam rad, da bi vse storil zate,« pravi on.
»Za začetek mi stopi z noge,« mu odgovori ona.
V vseh zgornjih šala je nastopal ali Bog ali njegovi služabniki na zemlji. No, zadnja pa je bolj »posvetna«. A ne brez duhovnega sporočila. Sporoča nam, da je treba začeti je pri osnovi. Morda nam bo naša pot svetosti kdaj prinesla izredne dogodke, nas pripravila na velike žrtve in dejanja zaradi Božjega kraljestva, toda vsekakor bo treba začeti pri osnovnem. Recimo redni molitvi in prizanesljivosti do tečne sosede.
Morda se nam v verskem zanosu zdi, da smo pripravljeni na najmanj levitacijo, stigme in eksorcizme, toda zelo verjetno Bog v prvi vrsti od nas želi, da delamo male (in neugledne) stvari z veliko ljubeznijo, kot bi rekla Mala Terezija.
Nasmejmo se, na počitnicah ali v službi. Cerkev in krščanstvo nikoli ni bilo mišljeno kot carinska postaja (kot pravi papež v AL), čeprav je mnogim nadvse všeč vloga carinika, ampak prej kot bolnišnica, kjer najdejo pomoč in zavetišče bolni in grešni (se pravi vsi mi) in ker je smeh pol zdravja, bi bilo precej neumno zavračati tako učinkovito zdravilo.
Povezani članki
Zadnje objave
P. Metod Benedik, cerkveni zgodovinar: Škofjeloški pasijon je unikum v svetu
29. 3. 2024 ob 6:31
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
9 komentarjev
Kraševka
Nevidni ob 3,07
Ti mi "sličiš", ker priznavaš samo tisto kar vidič (po imenu bolj malo) in primeš, na enega izmed dvojčkov, ki sta se v MATERNICI med sabo pogovarjala. To je med pridigo govoril mladi ŽUPNIK.
Dvojček A, je vprašal drugega dvojčka : "Ali misliš, da bova po rojstvu še živela in se lahko pogovarjala kot sedaj"?
B odgovori: "Nikakor, saj po rojstvu bo vsega konec".
A: "Jaz mislim, da imamo mamo, ki naju bo negovala".
B: "Kakšno mamo, jaz ne vidim mame, ampak samo tebe A".
A: "Ampak jaz mamo čutim".
B: "Jaz pa čutim samo tebe, ki te lahko primem za roko".
In tako sta nadaljevala pogovore celih 9 mesecev. Kateri je imel prav, ali ta, ki je trdiv le stvari, ki jih je videl, ali tisti, ki je verjel v to kar je čutil?
Jaz, kljub komentarju Nevidnega in dzi.... še vedno Boga čutim.
Kraševka
PA ŠE EN VIC O "UBOGLJIVEM" MOŽU:
V kuhinji se je pokvarila pipa. Žena takoj pove možu, v upanju, da jo bo popravil. Toda mora ga večkrat opominjati.
Enkrat pa je bilo možu dovolj in jezno reče: "Žena, imam te že čez vrh glave. Če sem obljubil, da bom pipo popravil, jo tudi bom in ni potrebe, da me vsake tri mesece opominjaš" !
Kraševka
Andreja, nas je s svojim humorjem poskušala razveseliti. Čestitam ji, saj od vedno pravijo, da ima Bog rad vesele in poštene ljudi. Ko se smejemo, je aktiviranih največ človeških mišic. Tako je smeh zdrav za telo in Duh.
Pa še en vic:
V prvi polovici avgusta goduje sv. Lovrenc, ki rad pomaga ljudem.
Na visokem drevesu se je nekoč gugal "prijatelj dzija ... in nevidnega"
Ob korajžnem guganju, se mu je veja zlomila in letel je proti tlom. Takrat pa se je spomnil na svetnika in zaklical:
"Svet Lovrenc, če me rešiš, ti bom dal mojega konja in zmolil 5 očenašev" !
In res se med padanjem srečno ujame za spodnjo vejo. Tako se čuti na drevesu spet varnega in zakriči: "Svet Lovrenc, piš se v rit, saj te ne rabim več. Nič ti ne daam, pa tudi molil ne bom"!
Tedaj se zlomi še ta zadnja veja in prevzetni možak pade in si razbije "butico" in polomi nogo. Tedaj jezen zakliče Lovrencu: "Ti Lovrenc pa res ne poznaš hecov. Saj sem se samo hecal, da ti ne dam konja"!
Kraševka
Dzi.....21. ob 17,53
Ti me spominjaš na nekeda komunista, ki je debatiral z Duhovnikom.
Duhovnik reče: "Zakaj ste komunisti zapustili Boga, ki je pravičen in neskončno dober"?
Komunist mu odgovori: "Boga ni. Ko boste duhovniki umrli, boste bili vsi razočarani"!
Duhovnik odgovori: "O to pa ne. Če Boga ni, tudi mene po smrti ne bo.
Toda če Bog je, v kar verjamem, boste po smrti zelo razočarani VI komunisti, ker Bog dobro plačuje in HUDO KAZNUJE" !
debela_berta
Mati Tereza umre in pride v nebesa. Bog jo sprejme z odprtimi rokami in jo vpraša, ali je lačna.
Mati Tereza odgovori, da bi z veseljem nekaj pojedla. Bog vzame pločevinko tune in kos rženega kruha ter ga začne deliti.
Medtem ko mati Tereza in Bog jesta svoj skromni obrok, mati Tereza pogleda v pekel in vidi, da v peklu mažejo zrezke, jastoge, fazane in celo pecivo. Radovedna, vendar spoštljiva do Boga, ostane tiho.
Naslednji dan jo Bog ponovno povabi h kosilu. Spet sta jedla tuno in ržen kruh. Mati Tereza ni mogla skriti svoje radovednosti in je spet pogledala v pekel.
Videla je, kako se mastijo v obilnih obrokih jagnjetine, purana, divjačine in okusnih sladic.Spet se je zadržala in ni nič omenila.
Tretji dan je bila ponovno na vrsti tuna. Mati Tereza je ubogljivo rekla:”Bog, zelo sem ti hvaležna, da si me sprejel v nebesa in da sem tukaj s teboj, ampak že tri dni žvečiva tuno in kos rženega kruha, medtem ko v peklu jedo kot kralji.
Ne razumem.” je zavzdihnila.
Bog zavzdihne in reče:
“Rezka, bodiva iskrena, a se za dva sploh splača kuhat?”
debela_berta
Zdravnik je pregledal pacienta in mu zadovoljno rekel: ”Zdravi ste in v odlični kondicij. Kako pa kaj vaše seksualno življenje?”
– ”No ja, gre. Trikrat tedensko že gre…”
”Kaj?! Samo trikrat tedensko? Pri vaši konstrukciji in zdravju bi morali radost življenja okušati vsak dan trikrat, ne pa trikrat tedensko…”
– ”Saj bi, ampak ne gre zaradi službe.”
”Saj sem vedel. Preveč ste zaposleni. Kaj pa ste po poklicu?”
– Pacient reče: ”Župnik na vasi”
debela_berta
Duhovnik v avtu med vožnjo zagleda pred sabo ob cesti nuno. Zaustavi avto in ji ponudi prevoz, kar nuna zahvalna sprejme. Vstopi v avto in prekriža noge, tako da razgane svoje krilo in odkrije svoje prelepe noge. Duhovnik to vidi in ni veliko manjkalo, da bi povzročil nesrečo. Potem, ko pa ponovno prevzame kontrolo nad vozilom pa naskrivaj spusti roko na nunino koleno. Nuna ga pogleda in reče: "Oče, se spomnite 129. Psalma? Duhovnik pordeči in se globoko opraviči ter umakne roko z njenega kolena. Med menjanjem prestave zopet položi roko na koleno nune. Pa ga nuna ogovori: "Oče, ali se ne spomnite 129. Psalma?" Se enkrat se duhovnik opraviči in reče: "Oprostite, toda telo tudi greši." Prišla sta do ženskega samostana, duhovnik ustavi avto, nuna ga čudno pogleda in izstopi. Duhovnik pa čim pride v svojo cerkev vzame Sveto pismo in pogleda Psalm 129, v katerem piše: "O gospod, ti si na pravi poti, pojdi naprej in išči, nadaljuj in spoznal boš vrhunec slave!"
BARBARA RAKUN
Čudovito, Andreja. Iskren nasmeh rešuje težave, še tako nerešljive. Zelo dobro si tole vkomponirala v duhovnost.
Tina_V6
Ha ha ha ...
Smeh do solz ...
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.