Po šokantnih izstopih, številnih napovedanih, a nikoli izvedenih kandidaturah, požrtih besedah, vstopih v predsedniško bitko v zameno za dragocen soj medijskih žarometov ter strateških preokretih v zadnji minuti se je letošnja kampanja s prvim soočenjem vseh kandidatov vendarle začela. In kaj nam prva kampanjska predjed v obliki soočenja petih kandidatov ter dveh kandidatk lahko sporoči o morebitnem poteku letošnje predsedniške kampanje?
Čeprav je soočenje potekalo pod budnim očesom novinarjev Igorja E. Berganta ter Manice Ambrožič, ki sta se v preteklih mesecih opredelila za aktiven političen boj novinarjev leve provenience na RTV-ju, je televizijski dogodek pred kamerami izzvenel presenetljivo mirno.
Glede na slovensko zgodovino televizijskih soočenj in glede na trenutno notranjepolitično razgrete razmere nam je Radiotelevizija za pokušino nedvomno servirala hladno predjed, medtem ko nas toplejši hod in razgreta politična juha očitno še čakata v naslednjih treh tednih do prvega kroga.
Letošnji jagodni izbor kandidatov je za slovenske standarde predsedniških tekem presenetljivo soliden. Z izjemo ‘Pahorjevih’ volitev leta 2012, ki so potekale z najmanjšim številom kandidatov (3), so namreč slovenska predsedniška soočenja vedno postregla s številnimi ‘outsiderji’, med katerimi so prenekateri igrali vlogo nekakšnih političnih norčkov, saj so se nekateri v javnih nastopih ter soočenjih pravzaprav dodobra osmešili.
Norčkov in klovnov v kampanji, ki jih ljudje sicer radi gledajo ter se ob njih krohotajo, tokrat ni, in resnost pri marsikaterem Slovencu zbuja zehanje ter dolgčas.
Po prvem nastopu sodeč je sedmerica v kampanjo vstopila z jasnimi cilji bodisi z jasno mislijo na zmago, kar lahko trdimo za najmanj tri izmed njih, bodisi z jasnimi cilji političnega profiliranja za njih same ali za njihove stranke/gibanja, kar lahko brez dvoma trdimo za vse ostale.
Voditeljski par je z vsebinskimi in resnimi tematikami soočenje po odzivih na spletnih omrežjih naredil za skorajda dolgočasnega. Velika verjetnost je, da to soočenje političnega šova vajenih in politično nezainteresiranih državljanov ni navdušilo ter je marsikateri med njimi morda že po nekaj minutah preklopil na drug program.
Čeprav lahko že kaj kmalu v nadaljevanju pričakujemo, da bodo kandidati sneli rokavice, in čeprav številni kritični državljani pravzaprav medlo soočenje brez spotikanj ter replik vidijo kot nekakšni slepilni manever ”zlobnih RTV-jevcev”, bo morda (nenačrtovani?) ključni pozitivni poudarek začetka tokratne predsedniške kampanje dejstvo, da bo ton soočenj volivce morda prisilil, da o lastni izbiri resno razmislijo, česar številni, sodeč po presenetljivih rezultatih parlamentarnih volitev, nazadnje niso storili.
Če podamo preliminarne napovedi, se zdi, da bodo vsebinsko kampanjo krojila tri področja: 1) odnos do povezovalne predsedniške drže, ki nam jo zapušča Borut Pahor, 2) boj za interpretacijo implementacije covid ukrepov, posledično odnos do politične komunikacije v državi ter nasploh generiranje zamer ter čustvenega naboja iz tega naslova ter 3) lahko bi rekli letošnji morebitni vsebinski ‘črni labod’ kampanje, odnos do razvijajoče se rusko-ukrajinske vojne in naraščajoče evropske recesijsko-energetske krize.
S tekmovalnega stališča bo v prvi vrsti ogromno pozornosti pritegnil boj Anžeta Logarja proti medijsko vnaprej določenemu statusu avtomatskega drugouvrščenega poraženca, njegovemu izrinjanju iz sredine ter želja, da se ga omeji kot nekdaj Peterleta.
Kot je prvo soočenje nakazalo, lahko pričakujemo tudi številne zanimive duele med levo favoritko Natašo Pirc Musar, ki bo po prvem soočenju sodeč trdo branila pozicijo primata na levici, ki bi ga z nekakšno ponovitvijo Türkove prve predsedniške kampanje sedaj s prehitevanjem po levi v zadnjem trenutku rad izvedel nedvomno Musarjevi politično zelo nevaren Milan Brglez.
Iz tekmovalnega stališča bo v prvi vrsti ogromno pozornosti pritegnil boj Anžeta Logarja proti medijsko vnaprej določenemu statusu avtomatskega drugo uvrščenega poraženca, njegovemu izrinjanju iz sredine ter želja, da se ga omeji kot nekdaj Peterleta.
Iz druge vrste bosta tokrat napadala poimensko močna kandidata, krščansko-demokratski Janez Cigler Kralj, za katerega se zdi, da ima realne možnosti, da po končnem rezultatu krepko preseže svojo predhodnico Novakovo, ter Vladimir Prebilič, ki lahko suvereno nagovarja široko sredino s svojo bolj Drnovškovo podobo, a je veliko vprašanje, ali mu je letošnja politična konstelacija dovolj naklonjena.
Tu sta še dva izjemno neugodna outsiderska izzivalca. Če je Miha Kordiš vsem dvomljivcem navkljub izjemno nevaren skrajno levi politik, ki se bo očitno trdim podpornikom Levice odkupil z že dolgo nevideno brezsramno komunistično držo v slovenskem javnem prostoru, je Sabina Senčar s podporo prav tako skrajno populistične Resni.ce za vse slovenske etablirane stranke neugodna promotorka alternativnega političnega programa pred prav tako pomembnimi lokalnimi volitvami.
Zdi se, da spričo resnih in napetih razmer iz te predsedniške kampanje vsak želi nekaj potegniti, zato lahko po prvih že pravzaprav kurtoaznih izmenjavah mnenj pričakujemo trde, tudi agresivne vsebinske in idejne duele. Norčkov in klovnov v kampanji, ki jih ljudje sicer radi gledajo ter se ob njih krohotajo, tokrat ni, in resnost pri marsikaterem Slovencu zbuja zehanje ter dolgčas. A vendarle, kaj pa če smo tokrat Slovenci v resnih razmerah enkrat za spremembo končno ponudili tudi politično večinoma resen izbor kandidatk in kandidatov?
“Z izjemo ‘Pahorjevih’ volitev leta 2012, ki so potekale z najmanjšim le tromestnim številom kandidatov…”
Hočete reči, da je pred 10 leti bilo med 100 in 999 kandidatov?
Letošnje predsedniške volitve boo nelegitimne.
Slovenska levica in LGBT gibanje sta doslej naštela že kakih 180 ali več spolov, na volitvah pa sodelujeta le dva spola.
Poleg tega je na slovenskem ženskem cvetličnem vrtu obilo barvitih in dehtečih cvetic, izbira kandidatk pa ne odraža dejanskega stanja na tem dišečem in vabljivem cvetličnjaku.
Hehe. Še eden, ki vidi v glave drugih in ljudi z obsodbo njihovih domnevnih misli pribija na križ. LOL
kar se pa volitev tiče, če bi imel viška cajta, bi mogoče gledal ta cirkus… vprašanje je samo, čemu bi to koristilo? Meni najbrž ne.
Desnica je trenutno globoko v ledeni dobi svojih lastnih napak (in skrajno pokvarjene igre na levi – kar ne opravičuje desnice za njihove lastne neumnosti). Levica je v še ekstazi lastne euforije… To se ne bo spremenilo če gledam ta teater ali ne.
Pa poglejmo, si rečem… soočenje predsedniških kandidatov, čeprav približno že vem kako bo glasovalo volilno telo. Tisti, ki se odločajo na podlagi soočenj, so eni veliki politični revčki. Teh je veliko oz. preveč. Kakšen VTIS bo kandidat naredil nate? Je to važno pri tako pomembni zadevi kot so volitve PD? Vprašati bi se morali KDO je človek, ki kandidira in kaj je doslej govoril, delal in v kaj je verjel! Tako bi demokracija dobila sočen okus, ker bi se približali zrelim odločitvam.
Brglez bo povezoval. Kako? Po zgledu Che Guevarre, kakopak?
Musarjeva bo prisegala na Ustavo in zakone kot je to počela doslej! Dosledno, ko je bilo to v prid antijanševemu bloku.
Kordiš bo razpisal plebiscit za komunistični sistem in se reinkarniral kot Josip Broz.
Aleluja! Zmagali bomo, ker smo demokratična republika Slovenija na papirju, v duhu
pa…??
Moja soseda, vdova po zagrizenem antijanšistu bo obkrožila Brgleza. Pokojni mož je nekoč naredil lepo kariero v službi, neizobražen in neumen kot noč. Druga soseda bo volila Musarjevo. O politiki ve le to kar podpre Kučan. Ne bere ne knjig ne časopisov, gleda pa POP TV.
Tretja soseda je uganka. Strupena levičarka, voli pa tisto kar bolj nese v smislu privilegija.
Te ne potrebujejo soočenj! Jaz pa tudi ne!