Je bil Kristus rojen oblečen? Božič, krščanstvo in telesnost

Jan Dominik Bogataj
11

Eno ključnih vprašanj sodobnosti je odnos do telesnosti. S telesom je povezanih večina dobrih del, izrazov bližine, pomoči in naklonjenosti, po drugi strani pa se lahko vprašanje naše »utelešenosti« spremeni tudi v najhujšo moro zlorab, bolečine in strahu.

Praznik Gospodovega učlovečenja – slovensko ga imenujemo s prikupnim imenom božič, majhen Bog – je pravzaprav praznik Kristusove in naše človeške utelešenosti.

Vsa naša čustva, doživljanja in hrepenenja, ki jih v teh prazničnih dneh živimo še s posebno intenzivnostjo, najsi bodo svetla ali bolj temna, so tesno in neločljivo povezana z našimi telesi. Sodobna nevroznanost raziskuje ravno to prepletenost med človeškim duhom in telesom, v katerem naš duh oz. duša živi. Pri tem je potrebno opozoriti na dve možni stran poti, saj se mora aurea mediocritas, zlata sredina, ogibati scientističnega determinizma, ki bi človeka in njegovo zavest razumeval izključno kot produkt fizičnih procesov, na eni strani in gnostičnega dualizma, ki daje absolutno prednost duhu na račun zaničevanja telesa, na drugi strani.

Krščanstvo je predvsem pod vplivom grške filozofije večkrat zapadalo v tovrstno dualistično razumevanje človeka in poudarjalo predvsem njegov umski del, medtem ko se je do telesa marsikdaj oblikoval negativen, celo zaničujoč odnos. Predvsem v zadnjem času se ta prepričanja spreminjajo in eden izmed virov za bolj holistično antropološko podobo je manj poznana sirska teološka tradicija zgodnje Cerkve z njenim najbolj znamenitim predstavnikom, največjim poetom krščanske antike, Efremom Sirskim († 373).

Osrednja Efremova misel v himnah za božič (HdNAT) je razumevanje učlovečenja v prizmi paradoksalnega sámoizničenja Boga zaradi ljubezni do človeštva. Kako je bil lahko Vladar vesolja, ki ga celotno ustvarjeno stvarstvo ne more zaobjeti, lahko prisoten v ozkosti maternice? Ko gre za učlovečenje, sirska teologija zelo rada uporablja metaforika obleke. Efrem v 9. himni o božiču pravi, da je si je Božji Sin »nadel telo«, s čemer izraža misel, da s človeško telo ni nič umazanega ali nevrednega. V širši perspektivi se vrednost telesa pokaže v evharistiji, kjer je Gospod »oblečen« v kruh in postane »Zdravilo življenja«.

Človeštvo lahko vzklika z besedami Marije, ki jih v njena usta polaga Efrem: »Sin Najvišjega je prišel in prebival v meni, drugo rojstvo, nosil me je v drugem rojstvu. Nadenem si slavo Njega, ki si je nadel telo, oblačilo svoje matere.« (HdNAT 16.11) Sirska tradicija rada poudarja motiv Marije, ki v času nosečnosti plete oblačilo (človeškost) za svojega Sina. »Ker nihče izmed ljudi ne more izmeriti njegove veličine, se je Bog zmanjšal, da je ustrezal meram oblačila.« (HdNAT 4.187)

Ker je bilo bogočloveško skrivnost verjetno težko dojeti že kristjanom sirske skupnosti v Edessi 4. stoletja, jim Efrem to ponazori s podobo slikarja; Bog je zmešal Božjo in človeško naravo kot slikarske barve in nastala je podoba: Bogočlovek Jezus Kristus (HdNAT 8.2).  Efrem gre celo tako daleč, da razlog za Božje učlovečenja vidi v norosti Božje ljubezni do ljudi, ki so častili malike-ustvarjenine, da sam prevzame ustvarjeno telo in bi ga tako lažje častili. Božje učlovečenje je v razmerju med Bogom in ljudmi napravilo permanentno spremembo, pustilo trajen pečat in prav metaforiko pečata uporabi Efrem: »Danes je božanstvo sebe vtisnilo na človeštvo, da bi bilo človeštvo vrezano v božanski pečat.« (NdNAT 1.99)

Preko Kristusovega telesa se razodeva tudi posebna lepota. Efrem zapiše: »Skrivna Luč se je spustila in njena lepota je zasijala iz telesa.« (HdNAT 1.6) Nedostopna Luč se je približala ljudem, da bi jo lahko sprejeli. »Vstopil je kot mogočni bojevnik, v Mariji pa trepetal od strahu. Hranitelj vsega je vstopil in postal lačen. Vstopil je On, ki napaja vse, in postal žejen. Slečen in gol je bil ob rojstvu položen On, ki vse oblači.« (HdNAT 11.8) Presunljiva je žeja Boga, da bi srečal ljudi: »Dete! Vsakomur, ki te sreča, nameniš nasmeh. Nestrpno čakaš na vsakogar, ki te bo zagledal. Tvoja ljubezen je kot ljubezen, ki je lačna (srečanja z ljudmi).« (HdNAT 13.12)

Francoski pravoslavni teolog in filozof Jean-Claude Larchet, poznavalec misli cerkvenih očetov, v svoji knjigi o teologiji telesa Theólogie du corps na podlagi patristične misli piše, da je preko učlovečenja Besede človeško telo prejelo povsem novo, neizmerno dostojanstvo. »Slava Duhovnemu, ki je bil vesel, da je njegov Sin postal telo, da bi tako po Njem občutili Njegovo moč in bi telesa Njegovega sorodstva zopet oživela.« (HdNAT 3.3) Z učlovečenjem prejmemo duhovno dostojanstvo, ki ga je človeškemu telesu podelil Kristus sam. Apostol Pavel je to jasno zapisal: »Kajti v njem biva vsa polnost božanstva telesno [σωματικῶς].« (Kol 2,9) Kristus je bil razodet po telesu, a njegova moč je ostala skrita, saj presega telo. »Sveti je v maternici prebival na telesen način, a glej, v našem umu prebiva na duhovni način.« (HdNAT 4.130)

Kot lesene jasli že nakazujejo les križa, tako tudi golota Božjega Sina ob učlovečenju pred-upodablja goloto ob križanju. Marija ga je ob rojstvu, ob ponižanju v ta svet, takoj povila (esparganōsen; Lk 2,7); pred križanjem, povišanjem na Golgoti, pa so mu vojaki suknjo in oblačila vzeli (elabon ta imatia; Jn 19,23). Toda, ker je učlovečenje pravzaprav sprejetje obleke našega mesa, je njegov cilj vstajenje tega istega, človeškega mesa. Po učlovečenju Bogu nič človeškega, torej tudi ni telesnega, ni tuje. Iz tega sledi etični obrat, ko naše prizadevanje za čimbolj sveto življenje v našem telesu ne izvira iz naše lastne moči, temveč je Bog ta, kateremu se prepustimo preobraziti, da bi tudi našo telesno zaživeli na Božji način; na način, ki se daruje in išče srečo bližnjega. »Blagoslovljen On, ki je naše telo napravil za šotor svoje skritosti.« (HdNAT 3.7)

11 KOMENTARJI

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime