Jaz ne grem v šolo. Ampak nič zato

Po slabih dveh mesecih izrednih razmer in pouka na daljavo se del učencev in dijakov počasi vrača za šolske klopi. Nova realnost učnega procesa je in bo drugačna, normalnosti, kakršno smo imeli pred epidemijo, še kar nekaj časa ne bo. Navodila in smernice, ki jih je podala vlada, so v skladu s priporočili stroke in izkušnjami držav, ki so ukrepe začele sproščati že pred nami.

Takšna je na primer Danska: tam so šole odprli za učence od prvega do četrtega razreda, a s pomembnimi omejitvami – razrede so razdelili na manjše skupine s po največ desetimi učenci, mize so razporejene tako, da zagotavljajo razdaljo dveh metrov, v kolikor je mogoče, čim več pouka poteka zunaj, šolski dnevi pa so krajši in še vedno kombinirani z delom prek spleta. Ker je skupin več, so poučevanje mlajših prevzeli tudi nekateri učitelji višje stopnje, šole so izkoristile vse razpoložljive kadre.

Nemčija je ubrala podoben princip, s to razliko, da so se v šole najprej vrnili starejši učenci, predvsem tisti, ki se pripravljajo na maturo. Poleg že naštetega velja še cela vrsta ukrepov, ki preprečujejo širjenje virusa – med njimi se najdejo tudi inovativni in nenavadni, kot so "klobuki za socialno distanco" kitajskih učencev.

Zakaj ne vsi v šolo?

Slovenija je 18. maj določila za datum, ko se v šole vračajo učenci prve triade, teden pozneje pa še devetošolci in maturanti. Obenem niso pozabljeni učenci vmesnih razredov, ki imajo učne težave, so negativno ocenjeni ali kaj podobnega – tudi za te bo pripravljen poseben učni proces.

Videti je, da so ravnatelji osnovnih šol s smernicami relativno zadovoljni; te jim puščajo dovolj svobode, da jih lahko primerno uresničijo na svoji šoli, obenem pa upoštevajo vidike več faktorjev. Vseeno se je na spletu pojavila celo peticija, ki ima že okoli 5.000 podpisov in zahteva čimprejšnjo vrnitev vseh učencev in dijakov, a temelji na vsaj deloma nerazumnih argumentih.

Kot dijak srednje šole pa moram poudariti, da je moja osebna izkušnja gimnazije na daljavo zaenkrat odlična in skoraj ironično je, da se v mnogo manjšem času, ki ga dnevno posvetim šoli, sproti naučim več kot sicer.

Ti trdijo, da postopno vračanje učencev in ukrepi, ki so uvedeni v učilnicah, ne morejo preprečiti širjenja virusa, kar ne drži, če sodimo po izkušnjah severnih držav. Poleg tega je počasno sproščanje razmer nujno za primerno obravnavo rezultatov, ki jih le-to povzroča.

Po drugi strani pa je res, da poučevanje na daljavo povečuje razlike med otroki in lahko družine spravlja v precejšnje stiske, saj velik del odgovornosti pade na starše in druge družinske člane. Zato bi bila morda najbolj humana, čeprav logistično zahtevnejša opcija, da bi staršem zaupali presojo, kako nujno njihovi otroci potrebujejo vrnitev, v skladu z njihovimi odgovori pa bi se nato naredili razporedi učnih skupin.

Pri tem bi prišlo do ugovorov, da bi to učiteljem povzročilo dvojno delo, vendar pa bi bilo število učnih ur še vedno manjše, gradivo pa bi ostalo podobno za oba načina učenja.

Za veliko otrok je bil zamujeni čas v šoli gotovo "izgubljen", morda zaradi pomanjkanja opreme, delovne vneme, ali pa časa staršev, obenem pa je kar nekaj tudi takšnih, ki so se znašli dobro in poleg rednega pridobili še ogromno novega znanja o uporabi tehnologije – ali pa takšnih, ki bi jih starši raje zadržali doma zaradi zdravstvenih razlogov.

Prednosti šole od doma

Kot dijak srednje šole pa moram poudariti, da je moja osebna izkušnja gimnazije na daljavo zaenkrat odlična in skoraj ironično je, da se v mnogo manjšem času, ki ga dnevno posvetim šoli, sproti naučim več kot sicer. Razlog vidim predvsem v svobodnem razporejanju časa in možnosti izbire, kateremu področju se posvetim bolj intenzivno; gimnazija v običajni obliki od dijaka malone zahteva, da se vsemu posveti le napol.

Še ena velika prednost je, da je učni proces postal bolj individualen – komunikacija v večini poteka prek maila, ena na ena, mnogi profesorji pa ponujajo tudi izbirne Zoom ure za tiste, ki potrebujejo pomoč ali jih zanima kaj več. Vse to ni slaba iztočnica za jesen, ko bodo nekatere omejitve najverjetneje še vedno veljale – morda bi morali razmisliti o kombinaciji obeh načinov pouka.

Na koncu pa pri temi o šolstvu vendarle ne morem mimo problema mature, ki je bila v zadnjem času predmet najhujših polemik. Tu se morda najbolj strinjam z ostrim pismom mag. Mršića, prof. zgodovine in sociologije, ki se čudi, kako je lahko le matura edina nedotakljiva, absolutna stvar, ki je ne more premakniti prav nič. Aroganca in ignoranca državnega izpitnega centra zares vpije v nebo, ne glede na vsa pisma dijakov, profesorjev, ravnateljev in staršev vztraja pri prvotni izvedbi in jim odgovarja z absurdnim argumentom, da spremembe niso možne, ker so izpitne pole že zapakirane.

Pri tem se neverjetno očitno manifestira zbirokratiziranost šolskega sistema in njegova oddaljenost od realnosti, ki bo težko šla mimo brez posledic. Primanjkuje mu tistega, kar je v tem času pri vseh temah, povezanih s šolo, najpomembnejše: odprtost za dialog, odpoved posploševanju in kolikor je možno, čim bolj individualna obravnava posameznikov z ozirom na najšibkejše.