Jaz ne grem v šolo. Ampak nič zato

Urban Šifrar
21

Po slabih dveh mesecih izrednih razmer in pouka na daljavo se del učencev in dijakov počasi vrača za šolske klopi. Nova realnost učnega procesa je in bo drugačna, normalnosti, kakršno smo imeli pred epidemijo, še kar nekaj časa ne bo. Navodila in smernice, ki jih je podala vlada, so v skladu s priporočili stroke in izkušnjami držav, ki so ukrepe začele sproščati že pred nami.

Takšna je na primer Danska: tam so šole odprli za učence od prvega do četrtega razreda, a s pomembnimi omejitvami – razrede so razdelili na manjše skupine s po največ desetimi učenci, mize so razporejene tako, da zagotavljajo razdaljo dveh metrov, v kolikor je mogoče, čim več pouka poteka zunaj, šolski dnevi pa so krajši in še vedno kombinirani z delom prek spleta. Ker je skupin več, so poučevanje mlajših prevzeli tudi nekateri učitelji višje stopnje, šole so izkoristile vse razpoložljive kadre.

Nemčija je ubrala podoben princip, s to razliko, da so se v šole najprej vrnili starejši učenci, predvsem tisti, ki se pripravljajo na maturo. Poleg že naštetega velja še cela vrsta ukrepov, ki preprečujejo širjenje virusa – med njimi se najdejo tudi inovativni in nenavadni, kot so “klobuki za socialno distanco” kitajskih učencev.

Zakaj ne vsi v šolo?

Slovenija je 18. maj določila za datum, ko se v šole vračajo učenci prve triade, teden pozneje pa še devetošolci in maturanti. Obenem niso pozabljeni učenci vmesnih razredov, ki imajo učne težave, so negativno ocenjeni ali kaj podobnega – tudi za te bo pripravljen poseben učni proces.

Videti je, da so ravnatelji osnovnih šol s smernicami relativno zadovoljni; te jim puščajo dovolj svobode, da jih lahko primerno uresničijo na svoji šoli, obenem pa upoštevajo vidike več faktorjev. Vseeno se je na spletu pojavila celo peticija, ki ima že okoli 5.000 podpisov in zahteva čimprejšnjo vrnitev vseh učencev in dijakov, a temelji na vsaj deloma nerazumnih argumentih.

Kot dijak srednje šole pa moram poudariti, da je moja osebna izkušnja gimnazije na daljavo zaenkrat odlična in skoraj ironično je, da se v mnogo manjšem času, ki ga dnevno posvetim šoli, sproti naučim več kot sicer.

Ti trdijo, da postopno vračanje učencev in ukrepi, ki so uvedeni v učilnicah, ne morejo preprečiti širjenja virusa, kar ne drži, če sodimo po izkušnjah severnih držav. Poleg tega je počasno sproščanje razmer nujno za primerno obravnavo rezultatov, ki jih le-to povzroča.

Po drugi strani pa je res, da poučevanje na daljavo povečuje razlike med otroki in lahko družine spravlja v precejšnje stiske, saj velik del odgovornosti pade na starše in druge družinske člane. Zato bi bila morda najbolj humana, čeprav logistično zahtevnejša opcija, da bi staršem zaupali presojo, kako nujno njihovi otroci potrebujejo vrnitev, v skladu z njihovimi odgovori pa bi se nato naredili razporedi učnih skupin.

Pri tem bi prišlo do ugovorov, da bi to učiteljem povzročilo dvojno delo, vendar pa bi bilo število učnih ur še vedno manjše, gradivo pa bi ostalo podobno za oba načina učenja.

Za veliko otrok je bil zamujeni čas v šoli gotovo “izgubljen”, morda zaradi pomanjkanja opreme, delovne vneme, ali pa časa staršev, obenem pa je kar nekaj tudi takšnih, ki so se znašli dobro in poleg rednega pridobili še ogromno novega znanja o uporabi tehnologije – ali pa takšnih, ki bi jih starši raje zadržali doma zaradi zdravstvenih razlogov.

Prednosti šole od doma

Kot dijak srednje šole pa moram poudariti, da je moja osebna izkušnja gimnazije na daljavo zaenkrat odlična in skoraj ironično je, da se v mnogo manjšem času, ki ga dnevno posvetim šoli, sproti naučim več kot sicer. Razlog vidim predvsem v svobodnem razporejanju časa in možnosti izbire, kateremu področju se posvetim bolj intenzivno; gimnazija v običajni obliki od dijaka malone zahteva, da se vsemu posveti le napol.

Še ena velika prednost je, da je učni proces postal bolj individualen – komunikacija v večini poteka prek maila, ena na ena, mnogi profesorji pa ponujajo tudi izbirne Zoom ure za tiste, ki potrebujejo pomoč ali jih zanima kaj več. Vse to ni slaba iztočnica za jesen, ko bodo nekatere omejitve najverjetneje še vedno veljale – morda bi morali razmisliti o kombinaciji obeh načinov pouka.

Na koncu pa pri temi o šolstvu vendarle ne morem mimo problema mature, ki je bila v zadnjem času predmet najhujših polemik. Tu se morda najbolj strinjam z ostrim pismom mag. Mršića, prof. zgodovine in sociologije, ki se čudi, kako je lahko le matura edina nedotakljiva, absolutna stvar, ki je ne more premakniti prav nič. Aroganca in ignoranca državnega izpitnega centra zares vpije v nebo, ne glede na vsa pisma dijakov, profesorjev, ravnateljev in staršev vztraja pri prvotni izvedbi in jim odgovarja z absurdnim argumentom, da spremembe niso možne, ker so izpitne pole že zapakirane.

Pri tem se neverjetno očitno manifestira zbirokratiziranost šolskega sistema in njegova oddaljenost od realnosti, ki bo težko šla mimo brez posledic. Primanjkuje mu tistega, kar je v tem času pri vseh temah, povezanih s šolo, najpomembnejše: odprtost za dialog, odpoved posploševanju in kolikor je možno, čim bolj individualna obravnava posameznikov z ozirom na najšibkejše.

21 KOMENTARJI

  1. “Aroganca in ignoranca državnega izpitnega centra zares vpije v nebo, ne glede na vsa pisma dijakov, profesorjev, ravnateljev in staršev vztraja pri prvotni izvedbi in jim odgovarja z absurdnim argumentom, da spremembe niso možne, ker so izpitne pole že zapakirane.”

    Kaj ni nad tem centrom še minister za šolstvo?

  2. “Še ena velika prednost je, da je učni proces postal bolj individualen – komunikacija v večini poteka prek maila, ena na ena, …”

    Ja, to zna biti prednost, a po drugi strani imamo preobremenjene učitelje, saj je število učencev predvideno za frontalni pouk. Preprost preračun:
    150 dijakov na učitelja; 8 ur : 150 = 3,2 minuti
    Torej! Učitelj se vašemu otroku posveti le nekaj nad 3 minute na dan.

    Izmučen, pregaran učitelj pa verjetno ni kreativen, inovativen in oh in sploh??

  3. Z zornega kota avtorja je stvar seveda zelo enostavna, ampak v realnosti ni tako. Imam sina srednješolca in tudi njemu je všeč delo na daljavo. Zeli si, da bi od tega kaj ostalo tudi v prihodnje, o drugih vidikih pa je le potrebno malo razmisliti. Učiteljica 5. razreda bo sedaj učila 2. razred? Kdo bo pa učil 5. razred?
    Ob vsem skupaj se vprašajmo, koliko bi to stalo? Ali lahko v šolstvu zaposlimo dodatno še 30% kadra? V Sloveniji nimamo toliko denarja kot Norveška ali Danska, čeprav velikokrat od severnjakov kopiramo normative.
    Vse to pa ob dejstvu, da otroci sploh ne obolevajo in torej ne potrebujejo zaščite, ampak so zgolj prenašalci virusa (z zelo redkimi izjemami). S tem nikakor ne želim podcenjevati nevarnosti virusa.

  4. Maturitetno komisijo vodi Marina Tavčar Krajnc, ki je ekstremna levičarka. Je tudi prorektorica Univerze v Mariboru. Ministrica pa ni sposobna narediti reda v Državnem izpitnem centru.

    • Ja, bila je moja učiteljica STM. Za tiste, ki ne veste, kaj to pomeni – Samoupravljanje s temelji marxizma. Sredna tehniška šola Celje, Lava.
      Trda marxistka. Neobzirna, nesramna. Ne razumem, da se pri svojih skoraj 70 tih ne ustavi.
      Ministrica pa je, po pripovedovanju, njej zelo podobna, samo mlajša.

  5. Učitelji nismo nikoli imeli dva meseca dopusta. Na gimnaziji smo se razšli okoli 7.7. in se vrnili na delo po 15.8. Kdor zavzeto opravlja pedagoško delo v šoli, bi si zaslužil beneficiran staž kot rudar v rudniku in še kak teden več dopusta.

    • Ne vem če to drži za vse učitelje, ker pavšal v kampu imajo skoraj izključno učiteljice in večina jih je tam pred 7.7. in po 15.8. Poleg tega nikoli ne delajo za božič, novo leto,… kot npr. zdravniki, s katerimi se tako rade primerjajo. Pa ko grem jaz, ki delam po štiri ure za pol plače, po otroka v šolo, vse že odhajajo domov. Za razliko od njih imam jaz kartico in vse priprave moram opraviti na delovnem mestu. Pa smo vsi isti javni sektor. Da ne govorim o tem, da ima moja osmošolka 29 ur/ teden, njena razredničarka pa 22. Adijo pamet!

    • Bog ne daj, da bo tvoj komentar prebral kakšen rudar.
      Sem pa imel v gimnaziji prfoksa, ki se še z liftom ni znal vozit.
      Prav presenečen sem, da si uspela skupaj sklamfat en komentar, ki pa ga jemljem bolj kot provociranje.

  6. Ko je hrvaška ministrica za izobraževanje pred časom napovedala maturo, je takoj dodala, da je pristojnim organom za sestavo izpitnih nalog in vprašalnikov naročila selektivno opuščanje vseh vsebin, ki zaradi izrednih razmer niso bile ustrezno obravnavane v rednem šolskem procesu v skladu z veljavnimi učnimi načrti in veljavnimi programi dela v posameznih srednjih šolah.
    Od naše ministrice za izobraževanje nismo slišali ničesar podobnega. Nasprotno. Izjavila je, da bo le z enako oz. enakovredno sestavljenimi nalogami in vprašalniki, kot so jih morali reševati maturanti prejšnjih generacij, dosežena (kot da) objektivna preverljivost med generacijami. Kar pomeni, da je najbrž resnica, da so bila maturitetna gradiva za letošnje maturante že zdavnaj prej “izumljena” in celo natisnjena ter da je očitno pristojnim maturitetnim organom neprijetno in odveč kar koli popravljati in ustrezno prilagajati izrednim šolskim razmeram v obdobju razglašene epidemije corona virusa 19.
    Jasno pa je, da so in da bodo žrtve te skrajno odtujene birokratske prakse šolskih oblasti, ki zavestno ignorira in prezira objektivne izredne družbene razmere in okoliščine, v katerih so bile razlike med dijaki oz. kandidati za maturo nesorazmerno velike in popolnoma nenadzorovane s strani pristojnega ministrstva, v prvi vrsti in pravzaprav edini dijaki oz. kandidati za državno maturo.

  7. Vse lepo in prav. Avtor prispevka je srednješolec in kot tak verjetno dovolj samostojen, da lahko uživa v učenju od doma…Kaj naj pa napišem kot mama štirih osnovnošolcev? Ki se jim obeta podoben režim še v jeseni? Marsikaj bi lahko napisala o motivaciji za delo, zavijanju z očmi, prerekanju, neprestanem pošiljanju izdelkov po malih učiteljem…pa pogresanju sošolcev.
    In o svojem prvošolcu, ki edini v ponedeljek odhaja v šolo. V šolo, kjer si še vode ne bo smel natocit, kjer ima določene ure za WC, kjer se učiteljica ne bo smela dotakniti ali kaj napisati v njegov zvezek. V šolo, kjer bo imela učiteljica v roki palico, da mu bo z njo pokazala mesto v zvezku, kjer je naredil napako. V šolo, kjer ga učiteljica uradno ne sme objeti ali potolažiti in kjer bo grajan, če se približa sošolcu.
    Otrokom in staršem ni lahko. Vsakokrat, ko slišim, kako super poteka učenje na daljavo, mi postane slabo.

  8. Sedaj pa zelo resno z upanjem, da bo kdo razumel:

    Znanje se v naši družbi ne ceni, zato tudi učitelji niso cenjeni. Zato smo družba, kjer ima inštalater boljšo plačo, kot učiteljica. Zato se tudi po naših krajih pojavljajo pripadniki neke druge družbe.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime