Javno zdravstvo na Finskem v marsičem še slabše od slovenskega

O družbenih praksah skandinavskih držav v Sloveniji večinoma govorimo v superlativih.

Občudujemo napreden šolski ter socialni sistem, v katera država vlaga kar precejšen odstotek svojega proračuna, kar se odraža v prvih mestih na raznih lestvicah uspešnosti. 

Slovenci si Norvežane, Švede, Fince pregovorno pogosto jemljemo za vzor. 

Tako je bilo tudi v primeru izjemno odmevne oddaje Tarča, v kateri so razkrili, da finske bolnišnice za žilne opornice plačujejo približno štirikrat manj od slovenskih, obenem pa ne sprejemajo "daril" v obliki tako imenovanega kongresnega turizma, plačanega s strani farmacevtskih družb in dobaviteljev zdravstvene opreme.

Zato nas je zanimalo, kako kvalitetno in učinkovito  deluje finski zdravstveni sistem kot celota. Prišli smo do zanimive ugotovitve - država vanj vlaga podpovprečno sredstev, zato se Finci soočajo s podobnimi problemi kot Slovenci - imajo premalo zdravnikov in dolge čakalne dobe, zaradi česar je v zadnjih letih zasebni sektor v razcvetu.

Nekaj o zdravstvenem sistemu na Finskem

Finski zdravstveni sistem je v manjšem obsegu sestavljen tako iz privatnega sektorja, večji del pa je precej decentraliziran sistem javnega zdravstva, ki se financira iz državnega proračuna. Za njegovo izvajanje so odgovorne posamezne regije, ki to urejajo vsaka po svoje.

Zdravstvo na primarni ravni ter socialne službe so v rokah več kot 250 različnih regij, za specializirano bolnišnično oskrbo pa je odgovornih 20 bolnišničnih okrožij.

Primarno zdravstveno varstvo tako izvajajo zdravstveni centri s pomočjo splošnih
zdravnikov in medicinskih sester, specializirano zdravstveno oskrbo pa območne bolnišnice.

Finsko zdravstveno varstvo je po razdelitvi ravni zelo podobno slovenskemu. Primarno raven tako vključujejo posvetovanje z zdravnikom v zvezi s kroničnimi obolenji, posredovanje ter napotitev pacienta na sekundarno raven, svetovanje, zdravstveno izobraževanje, oskrba z nasveti v zvezi s kontracepcijo, varstvo žena in otrok, zdravstveni pregledi s presejalnimi testi, zobozdravstvo, skrb za študente in šolske otroke, storitve za oskrbo duševno zdravje in urgentna oskrba.

Javne zdravstvene storitve niso zastonj

Zdravstvena oskrba v javnem sistemu na Finskem ni brezplačna. Financiranje zdravstva sicer primarno izhaja iz davkov, vendar se njeni stroški pokrivajo tudi z občinskim obdavčevanjem (proračun občine), narodnim zdravstvenim zavarovanjem (NHI), prispevki delodajalcev in pacientovih plačil.

Narodno zdravstveno zavarovanje zagotavlja plačniku storitve v javnem sistemu, njegova slabost pa so predvsem dolge čakalne vrste na primarni ravni. V praksi to pomeni, da je za obisk osebnega zdravnika ali zobozdravnika treba čakati tudi do nekaj tednov.

Poleg tega je za obisk pri zdravniku vseeno potrebno plačati vnaprej določen znesek, o čemer več v nadaljevanju.

Poleg tega narodno zdravstveno zavarovanje vsebuje tudi povračilo stroškov  nekaterih storitev privatnega zdravstva, vendar samo v primeru, če je šlo za nujno medicinsko pomoč, sistem pa tako dobljena sredstva porabi večinoma za kritje stroškov nekaterih zdravil ter bolniškega in porodniškega dopusta.

V državi obstaja tudi možnost zasebnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga Finci izberejo po lastni želji in presoji ter večinoma velja za zasebne zdravstvene ustanove, prednost katerih je ta, da čakalnih vrst praktično ni.

Zdravstveno zavarovanje zaposlenih je obvezno ter ga za svoje delavce plača delodajalec, le-ta pa lahko vključuje zavarovanje za čas dela ter pogosto nekatere druge dodatke - na primer da krije pregled pri privatnem zdravniku brez čakanja v vrsti.

Delodajalcu je namreč v interesu, da njihov delavec ne čaka na zdravnika, marveč se čimprej vrne nazaj na delo. Tu imajo prednost zaposleni, ne pa tudi njihovih vzdrževani družinski člani.

Poleg tega, da so denarna sredstva za javni zdravstveni sistem pridobljena s pobiranjem davkov ter prispevkov, imajo zdravstvene ustanove pravico pobirati dodatna sredstva, če z davki pobrani denar ne pokrije stroškov zdravljenja. V praksi to pomeni, da mora kljub plačevanju davkov ter prispevkov na finskem vsak ob obisku zdravnika ali lekarne primakniti nekaj dodatnega denarja.

Za obisk splošnega zdravnika je potrebno iz lastnega žepa doplačati še okoli 15 EUR (s strani države je bila leta 2015 določena maksimalna cena 16,10 EUR, vendar lahko bolnišnice za storitev zahtevajo manj). Če pa mora zaradi bolezni bolnik ostati v bolnišnici, ga to stane okoli 35 EUR na dan, za daljše hospitalizacije pa je znesek odvisen od prihodkov bolnika. Nekatere občine določajo cene z ozirom na finančno zmogljivost pacienta - revni tako plačajo manj kot premožnejši.

Čeprav so ta dodatna plačila za samo financiranje zdravstva nujno potrebna, že več let mnogi opozarjajo, da povzročajo neenakopravnost pri dostopu do zdravstvenih storitev za revne sodržavljane, kljub temu, da so uravnotežena glede na prihodek.

Težave: pomanjkanje zdravnikov, zlasti splošnih

Raziskave kot dobro stran finskega sistema izpostavljajo to, da je za državo relativno poceni - leta 2013 je bilo zanj namenjenega 8,3 % BDP-ja, da ga njeni prebivalci ocenjujejo kot sprejemljivega ter da imajo dobro izobražen kader ter dobre dosežke na področju sekundarne zdravstvene oskrbe (specialisti).

Kot šibkosti mu očitajo slabo strukturo, na regije razdrobljeno odgovornost, ki je pogosto povezana s prevelikimi stroški delovanja ter slabo delovanje na nivoju primarnih zdravstvenih storitev, kar se kaže tudi v dolgih čakalnih dobah - več kot 40 % bolnikov je moralo marca letos na obisk pri splošnem zdravniku čakati več kot 15 dni.

Vendar vsi, ki gredo do zdravnika, niti ne pridejo do njega. Pred sprejemom pri zdravniku oceno bolnika opravi medicinski tehnik, ki nato bolnika  naroči na prost termin, če je to seveda potrebno.

Zdravnikov na Finskem je precej malo, sploh če primerjamo z ostalimi severnimi državami. Leta 2009 je bilo na vsakih 1.000 prebivalcev zaposlenih zgolj 2,7 zdravnika. Le-to na Finskem kompenzirajo z zaposlovanjem medicinskih tehnikov, le-teh je na 1.000 oseb 9,6.

Za primerjavo: Norveška je v enakem obdobju imela zaposlene 4 zdravnike, Slovenija pa 2,4 na 1.000 prebivalcev. Medicinskih sester oz. tehnikov je imela takrat Norveška zaposlenih 14,2, Slovenija pa 8,1 na 1.000 prebivalcev.

Večinoma primanjkuje splošnih zdravnikov, tako so za obisk le-tega čakalne dobe najdaljše, za obisk pri specialistu oziroma v primeru zdravljenja pa je potrebno čakati manj. Preprosto povedano: če se prehladite ali staknete gripo, boste čakali zelo dolgo, če pa potrebujete kemoterapijo ali drugo nujnejše zdravljenje ali operacijo, boste prišli na vrsto takoj.

Eden izmed zdravnikov, ki je želel ostati anonimen, je za Guardian povedal, da obsstoječi sistem paciente malodane sili v iskanje zdravstvene oskrbe pri zasebnikih ali pa z uporabo poznanstev, saj so čakalne dobe enostavno predolge.

V poročilu s konca leta 2013 je bilo tudi zapisano, da se zaradi tega čedalje več Fincev odloči oditi k privatnemu zdravniku čez mejo v sosednjo Estonijo, saj so tam le-ti veliko cenejši. Tako prihranijo na času in denarju.

Na vidiku reforma, ki bo popravila sistem

Kljub temu da so na Finci večinoma precej zadovoljni s trenutnim sistemom, ni težko videti, da je potreben izboljšanja. Svetovalec na ministrstvu za zdravje Pekka Järvinen je za Guardian povedal, da bodo do leta 2019 poskušali izvesti reorganizacijo celotnega sistema.

Le ta bi financiranje ter vodstvo zdravstvenih centrov s strani več kot 300 občin prestrukturiral tako, da bi zdravstvo po novem vodilo okoli 19 različnih organizacij, kar bo zagotavljalo boljše vodenje ter s tem zmanjšanje čakalnih dob.