Zdravje je naša skupna skrb, a bolnik v slovenskem zdravstvu ima malo svobodne izbire

Primož Veselič
1

Včeraj se je ob svetovnem dnevu zdravja v Maxi klubu odvila javna tribuna z naslovom Zdravje je naša skupna skrb v organizaciji Inštituta dr. Janeza Evangelista Kreka in stranke Nova Slovenija.

Na dogodku je 7 gostov z različnih področij razpravljalo o stanju slovenskega zdravstvenega sistema in možnih rešitvah problemov.

Vsi so se strinjali, da so težave na čelu s čakalnimi dobami nedopustne, da je potrebna celovita ureditev dolgotrajne oskrbe in tudi, da so napovedane spremembe korak v napačno smer, saj ne odpravljajo državnega monopola, ne stimulirajo izvajalcev storitev in celo potencirajo nekatere napake, npr. centralizacijo.

Dr. Janez Remškar, nekdanji predsednik Sveta UKCL in nazadnje generalni direktor Onkološkega inštituta, je med številnimi problemi izpostavil tudi dejstvo, da je dostopnost do zdravstvenih storitev po državi zelo različna in da obstajajo velike razlike med podeželjem in mesti.

Poleg tega se v Sloveniji poskuša vsako zdravniško napako takoj urejati s kazensko odgovornostjo zdravnika, brez da bi skušali primer rešiti z odškodninsko odgovornostjo kot v tujini. Hkrati pa nihče od odločevalcev v zdravstvu ni pripravljen prevzeti odgovornosti za sistemske napake.

Ekonomist dr. Igor Masten z ljubljanske Ekonomske fakultete je povedal, da je tudi zdravstvo gospodarska dejavnost, da pa mora biti posebno regulirano. Poudaril je, da ima uporabnik oz. bolnik v slovenskem zdravstvu malo svobodne izbire in pa da potrebe po regulaciji zdravstva ne smemo enačiti s centralizacijo, čeprav daje prihajajoča reforma ravno tak vtis.

Reformo je označil tudi bolj za davčno kot pa zdravstveno in izrazil mnenje, da je pomanjkanje sredstev pravzaprav še najmanjši problem.

Poslanec DeSUS-a, zdravnik z Obale in nekdanji zdravstveni minister dr. Tomaž Gantar je zdravstveni sistem skušal postaviti v kontekst javnega sektorja, ki ima podobne probleme in kjer še vedno deluje tudi uravnilovka.

Poudaril je, da se ljudem v Sloveniji v smislu zdravja obljublja preveč, nerealno in pogosto brez številk, hkrati pa je delež proračuna, ki ga država nameni za zdravstvo, med najnižjimi v Evropi.

Jure Poglajen, zobozdravnik in humanitarni aktivist med migrantsko krizo, je izpostavil, da je tudi razlagalna funkcija zdravnika izredno pomembna, čeprav za njo po navadi sploh ni časa. Opazil je, da ima, odkar dela v zasebnem sektorju, pravzaprav bolj zadovoljne paciente.

Izrazil je ugotovitev o zmotnosti ureditve, kjer je država hkrati plačnik, izvajalec, regulator in arbiter.

Franc Košir, nekdanji dolgoletni vodja ZZZS, je opazil, da je v slovenskem zdravstvu še veliko elementov iz prejšnjega sistema oz. časov samoupravljanja.

Podobno kot Poglajen je poudaril, da je trenutno država sama v konfliktu interesov. Predlaga, naj bodo zdravstveni zavodi negospodarske družbe s profesionalnimi nadzornimi sveti in profesionalnim menedžmentom.

Mag. Andrej Šikovec, žilni kirurg, ki je zaradi slabih izkušenj z javnim odšel v zasebno zdravstvo, je izpostavil organizacijsko neučinkovitost in zaostalost slovenskega zdravstva in izrazil mnenje, da je vsaka organizirana in nadzorovana zdravstvena dejavnost pravzaprav javna, tudi če ni državna, in zato ne bi smela biti a priori zapostavljena.

Dr. Alojz Ihan, mikrobiolog in imunolog, je povedal, da se v vseh velikih sistemih stvari spreminjajo počasi, še posebej pa v javnem sektorju.

Ugotavlja, da gredo najnovejši predlogi zelo v smer centraliziranega sistema, kakršnega imajo denimo v Veliki Britaniji in kjer ima minister ogromno moč odločanja, kar se mu pri nas zdi slabo in nevarno.

Ob koncu razprave, na kateri so bili prisotni tudi vsi poslanci NSi, je strokovna skupina NSi za zdravstvo predstavila tudi svoj predlog zdravstvene reforme.

Glavni poudarki le-te so, da je treba najprej doseči približen nacionalni konsenz, kakšen sistem pravzaprav želimo, nato pa oblikovati konkretne standarde, jasno določiti košarico pravic, delati na preventivi, povečati konkurenčnost, na novo določiti vlogo ZZZS ter prilagajati pravice trenutnim gospodarskim zmožnostim.

domovin-2

1 komentar

  1. Morda je moj trenutni zdravstveni problem ob na smrt bolnih državljanih le nepomembna kaplja v morje, a o našem zdravstvu veliko pove. Zaradi težav s staro poškodbo imam za razbremenitev mišic in to trenutno – po navodilu zdravnika, s trakovi prelepljen križ, na fizioterapiji sem za lepljenje, ki je trajalo slabih pet minut, plačal 10€. Za dodatne terapije bi prišel na vrsto meseca septembra.
    Enak problem sem imel pred kratkim s tako imenovano “zamrznjeno” ramo, ki je resen problem. Ultrazvok rame pod “hitro” bi dočakal čez pol leta. Zdravstveno osebje je kljub prijaznosti in trudu nemočno. Se to dogaja samo v novogoriški regiji ali je to odraz splošnega slovenskega zdravstva??
    Vse, kar o našem zdravstvu poslušamo, beremo in nenazadnje tudi doživljamo, že meji na genocid, kajti, kako naj si upokojenci s 400 – 500€ pošteno odslužene delovne dobe, ob vseh vplačilih v zdravstveno blagajno, plačujemo nujne osnovne storitve??

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime