Janša se bo zarečenega kruha do konca mandata še najedel, a vsaj ni neumen kot moški spolni organ

Minuli teden v slovenski politiki ni prinesel kakšne velike odločitve, je pa serija manjših pripetljajev dodobra osvetlila temačnejše kotičke našega političnega odra, ki pripomorejo k lažjemu razumevanju po svoje bizarnega trenutnega političnega konteksta.

V ponedeljek je leva opozicija desnosredinsko dobila na levi nogi z destruktivnim prijemom brez primere v dosedanji domači politični praksi. S sabotažo rutinskega glasovanja o dnevnem redu je zrušila redno majsko parlamentarno sejo, s tem pa tudi serijo zakonov v pomoč ranljivim skupinam. Dejanje ne bi moglo na bolj slikovit način prikazati narave delovanja leve parlamentarne opcije; tudi za najbolj minorne politične triumfe so pripravljeni zrušiti karkoli lahko, pri čemer dobrobit običajnega človeka ni nikakršen faktor.



Malo za tem je Šarec nakazal zelo realno politično prihodnost po njem imenovane stranke, ko je 14 stolčkov njenih poslancev odnesel iz parlamenta.

Medtem ko so se drugi v oddaji vsaj poskušali normalno pogovarjati, je Črnčec sejal zdraho in se kot mlad teliček zaletaval v predsednika NSi Mateja Tonina, ki pa se ni pustil sprovocirati.

Lista Damirja Črnčeca

Da gre predvsem kopnečim Šarčevim precej za nohte je demonstrirala izbira predstavnika v petkovi Tarči – prvič je pod znamko LMŠ-ja javno nastopil glavni Šarčev operativec iz ozadja in mož za »umazane posle«, Damir Črnčec. Medtem ko so se drugi v oddaji vsaj poskušali normalno pogovarjati, je sam sejal zdraho in se kot mlad teliček zaletaval v predsednika NSi Mateja Tonina, ki pa se ni pustil sprovocirati.

Da je Šarec namesto drugih obrazov, ki so se ta mandat nekako naredili (Korče, Golubović) v akcijo  poslal ravno konvertira z izkušnjami SDS operative, posredno dokazuje točnost navedb Bojana Požarja izpred nekaj dni, da znotraj LMŠ-ja vre in da nekateri vplivni poslanci šefa skušajo ohladiti. Da verjetno sebe in njih ne bi smešil, kot je to storil na koroški televiziji s prostodušnim priznanjem, da mu je nek profesor zabrusil, da je neumen kot moški spolni organ.

Na pladnju postrežene priložnosti, da se iz Šarčevih izpadov na Twitterju privoščljivo ponorčuje, sedanji premier Janša seveda ni izpustil, kot tudi ne Boris Tomašič v vse popularnejšem šovu Kdo vam laže na njegovi televiziji.

Predčasne volitve nimajo absolutne večine

Šarec je Janši hitro vrnil v petkovem pogovoru z opozicijo na tretjem programu nacionalke, češ da je takratni vodja opozicije v podobni situaciji Šarčevo vlado označil kot »politično truplo, odvisno od cenika Zmaga Jelinčiča«. Zdaj pa je točno takšno truplo Janša s svojo vlado sam.

Kamničan pri tem ni daleč od resnice in Janša se bo svojih opozicijsko začinjenih posmehovanj na račun takrat razpadajoče leve vlade zdaj, ko sam ni v bistveno boljšem položaju, do konca mandata nedvomno še najedel. A da bi se parlament kar tako razpustil, kot je predlagal Primož Cirman v Odmevih, se seveda ne bo zgodilo, saj ta možnost v slovenskim parlamentarizmu sploh ne obstaja. Pot do predčasnih volitev gre le preko uspešne konstruktivne nezaupnice ali neuspešne zaupnice, teoretično pa tudi preko uspešne ustavne obtožbe predsednika vlade, če potem parlamentu, da je kršil ustavo, prikima še vsaj šest od devetih ustavnih sodnikov. V vsakem primeru je prej predvideno še glasovanje o kakšnem drugem kandidatu za predsednika vlade.

Tako je vsaj v teoriji, v praksi pa se kaj takega zdi nemogoče, saj če kaj vemo, je to, da absolutne večine v parlamentu nima kakršnakoli poteza, ki bi vodila v smer predčasnih volitev. Pa tudi ustavni sodniki, ne glede na stolp v Pisi, tokrat zastrašujoče nagnjen v levo, v neki normalni demokraciji sredi EU še tako osovraženega predsednika vlade kršitve ustavnega reda ne morejo obsoditi zgolj zato, ker se je tega spomnil obupani politik, ki je nujno potreboval svojih 5 minut pozornosti.

Prekaljeni Janša ni neumen kot moški spolni organ, da bi izpuščal iz rok oblast z obeti v oblakih, da jo bo po naslednjih volitvah še utrdil.

Kaj pa, da do predčasnih volitev pridemo preko predloga zaupnice ali celo samega odstopa predsednika vlade? Navsezadnje smo slednje v tem mandatu že doživeli. A med Šarcem in Janšo je vsaj nekaj velikih razlik. Prva je ta, da prekaljeni Janša seveda ni neumen kot moški spolni organ, da bi izpuščal iz rok oblast z obeti v oblakih, da jo bo po naslednjih volitvah še utrdil. In drugič, med situacijo s Šarčevo in Janševo vlado je vendarle bistvena razlika v tem, da je zelenemu Kamničanu vlada pravzaprav razpadla od znotraj in je bila zadeva že preveč zavožena, da bi sploh imel še kakšno drugo izbiro kot odstop. Janševa ministrska ekipa pa je trdna in če kaj, se Janši vlada zagotovo ne bo usula od znotraj navzven. Navsezadnje je to izkušnjo v svoji 2. vladi že dal skozi in nedvomno se mu ne bo ponovila.

Če jim dober stavek rata, ga ponavljajo kot stara plata

Ampak, roko na srce, kaj bi predčasne volitve, če bi že po kakšnem čudežu do njih prišlo, na slovenski politični sceni sploh spremenile?

Sklepajoč po petkovem nastopu štirih liderjev leve opozicije pri Igorju Pirkoviču na tretjem programu RTV-ja: ničesar, kar že nismo videli v prvem delu tekočega mandata. Njihov nastop je bil kot vsi njihovi opozicijski do zdaj; destruktiven, brezidejen, ponavljajoč; kot da bi že petič vrteli kakšno zlajnano TV nadaljevanko s praznimi monologi, ki jih že znamo praktično na pamet.

In prav v tej veliki konceptualni praznini zdaj iščejo legitimnost arhitekti že pete nove stranke levo od sredine. Kot je razbrati iz besed J.P. Damijana, ki je nekakšen njen javni govorec in promotor, je tokrat ne bodo neposredno prodajali preko odrešeniškega statusa njenega voditelja, temveč kot neko platformo, ki temelji na vsebini, ne pa na izrabljeni antiJanša politiki.

In čeprav so isti trik, z nekaj PR-ovskimi niansami, ponovili že štirikrat, ob vsej kronični nesposobnosti obstoječih levih strank, da sestavijo kaj vsebinskega in konstruktivnega, ni vrag, da jim oslov na led ne bi uspelo speljati še enkrat.